sreda, 04. marec 2015

Suho polstenje volne

Pred kakim tednom dni sem dobila obvestilo Turističnega društva Blagajana, da bodo organizirali delavnico suhega polstenja volne. Kot etnologinji mi je bilo približno jasno za kaj gre, a podrobnosti postopka nisem poznala. Vedno sem imela željo sodelovati na kakšni takšni delavnici, pa nikoli ni bilo prilike ali pravega momenta, tokrat pa sem se na povabilo z veseljem odzvala in kar se da hitro pribrzela iz Logatca na Vrhniko. 

Polstenje ni novodobna pogruntavščina, ampak je to obrt oziroma dejavnost, ki se je razvila precej časa nazaj. Polstenje izvira predvsem iz Centralne Azije, iz predelov, kjer so živela nomadska ljudstva. Turčija in Kirgizija imata bogato tradicijo izdelovanja polstenih preprog, v Rusiji pa iz polsti izdelujejo in nosijo tradicionalna obuvala oziroma škornje, imenovane valenke.

V Sloveniji se je polstenje ohranilo predvsem v klobučarstvu. Ročno polstenje volne se v zadnjih letih obuja predvsem na Solčavskem, Bovškem in v Beli krajini. Uporablja se predvsem volna dveh avtohtonih pasem ovac, jezersko-solčavske in bovške ovce. Pri ročnem polstenju volne, ki je ena najstarejših tehnik tekstilne umetnosti, se pod vplivom tople vode in mehanskega delovanja volnena vlakna napnejo, luske se odprejo, med drgnjenjem se vlakna volne med seboj zatikajo, posledica tega pa je krčenje volne in nastajanje čvrste površine – polsti. Polst lahko izdelamo iz večine vrst živalske dlake, prav tako pa tudi iz človeških las (dread lock).(vir: http://www.duo-kunsthandwerk.eu/images/uploads/Prirocnik_SLO_SCREEN.pdf)

Ampak na srečo si me nismo izdelovale dreadov. Poleg mokrega obstaja tudi suho polstenje. Manj je "packarije" in po mojem mnenju je postopek polstenja lažji pri suhem polstenju.

Posebno zanimivo se mi je zdelo, da imamo v Sloveniji celo festival polstenja. Ta je lani potekal že četrtič. Namen festivala je srečanje domačih in tujih polstilk in polstilcev, izmenjava izkušenj, preizkus različnih tehnik polstenja, po suhem in mokrem postopku, predvsem pa spoznavanje slovenske volne kot odličnega predvsem pa zelo uporabnega materiala za polstenje in druge ustvarjalne tehnike. Festival združuje tako laične kot tudi profesionalne predelovalce in pridelovalce polsta. Organizator festivala je podjetje iz Selnice ob Dravi, ki ima (verjetno) monopol nad proizvodnjo mikanke, to je naravne volne za polstenje. 

Naša delavnica je bila organizirana v precej manjšem krogu in obsegu in (še ni) preraščala festivalskih razsežnosti. Glede na to, da smo se s suhim polstenjem srečale prvič, smo se z obrtjo morale najprej spoznati. Vodja delavnice nam je zaupala v uporabo osnovne pripomočke, torej penasto podlago in posebno iglo, pa tudi za dovolj volne je poskrbela ona. 

Najprej smo izdelale enostavnejši izdelek, ki je izgledal kakor sličica. Spolstile smo pravokotno ravno podlago in s prebadanjem "pribodile" še ostale elemente sličice. Vse so se lotile rožic. Pomlad in to... Izdelala sem vijolični tulipan, Mirjam in Mira sta se  lotili zvončkov, Saša je ustvarila čudovito roza rožo... 

Seveda se nismo ustavile le pri tem. Po skodelici timijanovega čaja smo se lotile izdelovanja naslednjega izdelka. Zaželele smo si, da bi izdelale neko živalico in kmalu je začelo nastajati pet prisrčnih zajčkov. Moj je sprva spominjal na ovco in prav vse do konca je dajal tak vtis. Na oba svoja izdelka sem ponosna, sploh ker mi ročne spretnosti niso nikdar šle prav dobro od rok. Zajček je na koncu celo bil nekoliko podoben zajčku.




Občasna popolna tišina v družbi petih žensk je krepko nakazovala na to, da v delu uživamo, smo skoncentrirane na zabadanje igel in se hkrati zabavamo. Ni za dvomiti niti v to, da se bomo še udeležile kakšne podobne delavnice, ali pa ravno takšne, saj danes prav gotovo nismo pridobile vsega znanja o tej stari obrti, ki se oživlja v zadnjem času za ustvarjanje okraskov, lutk in tudi bolj vsakdanje uporabnih predmetov (klobukov, copat, šalov, peresnic, toaletnih torbic, podstavkov za posodo...).

Vse pozivam, da je kdaj fino spoznati kakšno staro obrt in ji posvetiti nekaj ur časa. Navsezadnje gre za del naše kulturne dediščine za katero se trudimo, da ne bi izginila iz naših življenj in takšne delavnice so zabavne, poučne in še precej koristi prinašajo. Morda vabljeni celo na naslednjo delavnico, ki jo bo organiziralo Turistično društvo Blagajana. 

Ni komentarjev: