sobota, 28. februar 2015

Dvakrat 20km teka na smučeh po Pokljuki


Dva dni, praktično zaporedoma, sem se preganjala po Pokljuki. Vreme je bilo skoraj idealno in lahko rečem, da je izpolnilo vse moje zamisli po super dopoldnevu na dilah. 

En krog po biatlonskem delu za ogrevanje je bilo dovolj, da sva/smo potem oddrseli so planine Javornik (tudi Zajavornik). Tam pa se zimska pravljica šele začne... 



Pogled na Viševnik, Mrežce, Debelo peč in še na Stol v daljavi, istočasno pa idilični pogled na stanove na planini, med tem ko sem cikcakala med hišicami je iz mene izbil precej utrujenosti in vse postane lažje. Ampak še vedno dovolj naporno, da sem preostanek dneva doma prepočivala. Tri ure na smučeh in 20 pretečenih kilometrov me je preprosto utrudilo. 


V četrtek resnično ni bilo veliko ljudi, kljub temu, da so otroci imeli počitnice. Težje kaj takšnega rečem za soboto, ko je bilo ljudi precej več, ampak sem tako tudi pričakovala. Sploh sredi dopoldneva je bilo na Zajavorniku toliko tekačev, da je bil krog po planini praktično sklenjen. V četrtek nas je bilo v nasprotju s tem le kakih osem na celi planini. Res prijetno!



Zjutraj so bile tudi proge idealne. Četrtkove so močno odstopale od vseh prog, po katerih sem se letos "drsala", a tudi sobotne niso dosti zaostajale. Preko prejšnjega tedna je zapadlo ravno toliko snega, da je ratrak potegnil preko in ustvaril idealko. Manj idealno je bilo v gozdu. Ker je tam snega malce manj, je ratrak malo zoral in sneg se je mestoma mešal s peskom. Z nekaj previdnosti sem z lahkoto obšla peščene zaplate in kamenčki na drsni ploskvi smuči niso pustili večkih sledi. Na srečo! Težje sem se izognila pesku, če mi je nasproti dobesedno prinorel kak nori profesionalec (ali profesionalni norec), ki mu je bilo malo mar, da smo na progi utrujeni rekreativci, ki imamo slabšo tehniko in malo manj zbrane misli. Na srečo sem odnesla vsakič celo kožo. 


Ker dva kroga po Zajavorniku nista bila dovolj, sem oba dneva zdrsela še do parkirišča (obračališča) pod planino Konjščico. Do tja sicer ni daleč, ampak je za tja praktično cel čas klanec navzdol, tako da sem že vnaprej vedela, kaj me čaka za nazaj do Rudnega polja. No, pa niti ni bilo tako hudo. Čeprav je bila proga že malo zmehčana zaradi visokih temperatur in direktnega sonca, se je z vztrajnostjo v drsenju dalo priti nazaj do poligona precej enostavno. Tam pa le še ciljni finiš in spust pod most in že sem stiskala nekaj predzadnjih moči tistih nekaj deset metrov do parkitišča. 



Fantastična dva dneva s presežki presežkov. Vsa utrujenost je poplačana. Ko pri avtu odpnem vezi in naredi klik-klik in ko odpnem ježka na paščkih palic, me vedno preplavi valj samoponosa. Ne gre vedno za pretečene kilometre ali količino ur na dilah, včasih gre tudi za boljšo tehniko. Vsakič, ko sem na tekaških smučeh, mi gre bolje, moja tehnika je boljša. Prenašam težo, sem nižja v kolenih, se bolj pokonci držim in me koneckoncev ni več strah spustov. Počutim se bolj stabilno, bolj domače in z vsakih pretečenim kilometrom zgineva občutek nerodnosti. Vedno manj je opazno, da na tekaških smučeh preživljam šele zadnjih pet (ali šest) zim. 


Seveda upam, da letošnje zime nisem zaključila s sobotno Pokljuko. Čeprav vse kaže bolj na zvončke in trobentice. Vsi se podajajo na suhi tek, le peščica nas bo še iskala snežne zaplate in vstrajneže na ratrakih. Vsi vse bolj pogrešajo tek "na suho". Prav ta dan je ravno pod Pokljuko (na Bledu) potekal Ruthin tek. Lahko bi upoštevali tudi moj trud, mojih 20km, kar bi bilo ekvivalentno recimo štirim krogom okoli jezera. Seveda se to ne more primerjati z Anžetovimi 44-imi. Res je "norc"! Ampak vsi smo "norci", vsak po svoje in vsak na svojem področju. Pa še vedno ga rada citiram: "Važno, da se miga"!


Ni komentarjev: