petek, 20. februar 2015

Planina nad Vrhniko (z vsem svojim blatom), 733 m.n.v.


Jutro je bilo lepo in težko bi ga preživela doma. Spakirala sem mali nahrbtniček; vanj sem za vsak slučaj spravila dereze, nekaj malega vode sem natočila v "kamelco", pa tudi nasploh je fino kam spravit telefon in ključe. Šla sem na najbližji hribček, na Planino. 

Nisem šla po najkrajši poti, da sem dlje časa uživala. Začela sem nad sotesko Bele, proti Blatnemu dolu. Hja, blato... od začetka je kazalo, da ne bo blata. Kjer je sicer bilo, je bilo lepo zamrznjeno, drugje pa ga sploh ni bilo. Ja, super, tako je bilo zjutraj, ko sem šla na Planino. Za nazaj, kako uro kasneje je bila zgodba drugačna. Skoraj čofotala sem po blatu, bilo ga je res veliko, predvsem pod daljnovodi, kjer je cesta še dodatno razrita. Ampak je šlo in nisem komplicirala z nekimi obhodi teh "blatnih kopeli". 

Sonček je bil že kar visoko in na začetku grabna je že lepo grel. Za pol minutke sem se ustavila in slekla zgornjo plast jopice, ker mi je postajalo že precej vroče. Mimogrede sem splašila še srnico, ki me je prav trapasto gledala, potem pa sem nadaljevala proti stolpu. Do vrha se nisem več ustavljala. 

Višje od bukve je bilo spet polno blata. Kar spodrsavalo mi je nazaj. Nobenega problema, dokler ni treba po takem navzdol. Zato sem že vnaprej razmišljala, kje bom šla dol, da se bom izognila blatu (beri: padcem na rit v blato). Tako sem se po nekaj minutnem postanku pri koči na Planini odločila, da grem naokoli po cesti in nazaj preko Blatnega dola. Po cesti sem se lepo izognila blatu v zgornjem delu. 

Ker je bilo dopoldne res lepo in sončno, sej je pri koči martinčkala peščica ljudi, jaz pa sem jo hitro ubrala navzdol. Kmalu po začetnem spustu po cesti sem pred seboj zagledala pohodnika, ki si je spust očitno zamislil po isti poti, kakor jaz. Od tedaj dalje sem ga lovila in na koncu ceste, pri križišču za Zaplano tudi ujela in prehitela. 




Zamisel spusta po cesti se mi je v hipu zazdela napačna. Bilo je namreč precej snega, gaz pa je bila ozka in ponekod ledena. Možakar pred menoj je imel gamaše in mu sneg ni povzročal težav, jaz v salomonkah pa sem kar zajemala sneg. Bila sem tud pred tem, da se obrnem in se raje odločim za blatni sestop, ampak sem ugotovila, da je sneg dovolj pomrznjen, da se mi na "cevcu" ne udira. Tako sem "odskakljala" navzdol kar po celem snegu in prav zabavno je bilo. 

Nižje je bilo spet vse polno blata. Še tam, kjer je bilo zjutraj pomrznjeno, se je zdaj slišalo "čmoka čmoka" pod podplati. Ampak, saj to je del uživancije v naravi, saj je samo blato. In takšen del uživancije je tudi dober občutek, ko prideš nazaj do doma. Kot bi polnilec baterij priklopil na štrom! 

Ni komentarjev: