sobota, 07. februar 2015

Mimo, okoli, čez in pod Skerco v Logatcu

Danes je bil en od dni, ko bi ga najraje prespala. Popolnoma brez razloga. No, edina možnost je, da so neprespane noči v preteklem tednu "prišle za menoj" in sem utrujena. Skoraj nemogoče se mi je zdelo namreč, da nisem bila evforično navdušena nad tem, da bom šla spet tekat na smučkah. Po vsem navijanju za čim večje količine snega in mrzlični želji po preživljanju čim več časa na snegu, sem bila danes, ko sem se odločila, da grem uživat, vesela le zmerno. 



Z očetom in prijateljem smo se popoldne odpravili v Logatec. Vsi dosegljivi podatki so kazali, da so proge urejene in vremenska napoved je bila tudi obetavna. Parkirali smo v gornjem Logatcu pri pošti. Pravzaprav je bil to naš namen vse do tedaj, ko nas je mimoidoča gospa opomnila, da je to parkirišče za stanovalce. Alternativa na srečo ni bila daleč, le preko ceste. 
Do proge smo se morali še nekaj deset metrov sprehoditi, ampak nič preveč oddaljenega. Hitri pogled na progo je dajal vtis, da nas bo kar nekaj, a gneče naj ne bi bilo. Zapela sem si smuči in leva vez me je spet hecala. Zadnje čase se mi dogaja, da se kar noče zapeti. V kratkem si moram vzeti čas in podrobneje pogledati kaj se dogaja. 




Oče mi je že ušel po progi proti skakalnicam, Anže pa je tekel malce za menoj. Ker skoraj ni kraja, kjer ne srečam nekoga, ki ga poznam... sem srečala Sonjo. V tistem hitrem momentu, ko sva švignili ena mimo druge, sem ji rekla "o, živjo, Alenka", ampak mi je bilo v istem trenutku jasno, da je Sonja in ne Alenka. Kakšna zadrega! No, kasneje smo se ponovno srečali in sva malo počvekali. 

In to sploh ni bil edini lapsus. Čudno neudobno sem se počutila tudi na smučeh. Kot ne bi tekla že od lanske sezone, kot ne bi celotnega torka preživela na dilah (na Rogli smo namreč snemali za iStock), kot, da na bi bila pred kratkim na "obnovitvenem" tečaju teka na smučeh... Enostavno sem se gibala togo. 

Vse drugo je bilo super; proge so lepo steptane, luknje od sledi sprehajalcev me niti niso motile, gneče ni bilo, bilo je prijetno toplo in sončno. Prav ničesar takšnega, zaradi česar bi bilo upravičeno, da se ne smučeh ne počutim dobro. Oče mi je sproti dajal nekaj koristnih napotkov za popravo tehnike teka, predvsem v klanec in poskušala sem jih upoštevati. Na njegov polsarkastični popravek, da naj oponašam tehniko teka tekmovalcev v biatlonu, se mi je uspelo odzvati s še bolj sarkastičnim odgovorom, da če bom padla in ležala na tleh, je to zato ker streljam (kot pri biatlonu). Pa smo se malo nasmejali! 



Skerca mi je danes dala vetra, ker sploh ni tako nedolžna, kot je videti. Klancev je bilo precej, nekateri spusti so bili ubijalski. Do avta sem prišla konkretno utrujena, a tik pred tem sem imela še nekaj moči, da sem malce zvadila še "ena-ena" korak po ravnini. 
Po poti domov sem razmišlala, kaj mi je šlo narobe. Morda sem se s temi mislimi že kar malo preveč obremenila, ampak jutri bo še en dan. Sicer je kulturni praznik, ampak preživela ga bom športno. Pa da vidim, kakšen "filing" bom imela jutri. 

Ni komentarjev: