sobota, 28. februar 2015

Dvakrat 20km teka na smučeh po Pokljuki


Dva dni, praktično zaporedoma, sem se preganjala po Pokljuki. Vreme je bilo skoraj idealno in lahko rečem, da je izpolnilo vse moje zamisli po super dopoldnevu na dilah. 

En krog po biatlonskem delu za ogrevanje je bilo dovolj, da sva/smo potem oddrseli so planine Javornik (tudi Zajavornik). Tam pa se zimska pravljica šele začne... 



Pogled na Viševnik, Mrežce, Debelo peč in še na Stol v daljavi, istočasno pa idilični pogled na stanove na planini, med tem ko sem cikcakala med hišicami je iz mene izbil precej utrujenosti in vse postane lažje. Ampak še vedno dovolj naporno, da sem preostanek dneva doma prepočivala. Tri ure na smučeh in 20 pretečenih kilometrov me je preprosto utrudilo. 


V četrtek resnično ni bilo veliko ljudi, kljub temu, da so otroci imeli počitnice. Težje kaj takšnega rečem za soboto, ko je bilo ljudi precej več, ampak sem tako tudi pričakovala. Sploh sredi dopoldneva je bilo na Zajavorniku toliko tekačev, da je bil krog po planini praktično sklenjen. V četrtek nas je bilo v nasprotju s tem le kakih osem na celi planini. Res prijetno!



Zjutraj so bile tudi proge idealne. Četrtkove so močno odstopale od vseh prog, po katerih sem se letos "drsala", a tudi sobotne niso dosti zaostajale. Preko prejšnjega tedna je zapadlo ravno toliko snega, da je ratrak potegnil preko in ustvaril idealko. Manj idealno je bilo v gozdu. Ker je tam snega malce manj, je ratrak malo zoral in sneg se je mestoma mešal s peskom. Z nekaj previdnosti sem z lahkoto obšla peščene zaplate in kamenčki na drsni ploskvi smuči niso pustili večkih sledi. Na srečo! Težje sem se izognila pesku, če mi je nasproti dobesedno prinorel kak nori profesionalec (ali profesionalni norec), ki mu je bilo malo mar, da smo na progi utrujeni rekreativci, ki imamo slabšo tehniko in malo manj zbrane misli. Na srečo sem odnesla vsakič celo kožo. 


Ker dva kroga po Zajavorniku nista bila dovolj, sem oba dneva zdrsela še do parkirišča (obračališča) pod planino Konjščico. Do tja sicer ni daleč, ampak je za tja praktično cel čas klanec navzdol, tako da sem že vnaprej vedela, kaj me čaka za nazaj do Rudnega polja. No, pa niti ni bilo tako hudo. Čeprav je bila proga že malo zmehčana zaradi visokih temperatur in direktnega sonca, se je z vztrajnostjo v drsenju dalo priti nazaj do poligona precej enostavno. Tam pa le še ciljni finiš in spust pod most in že sem stiskala nekaj predzadnjih moči tistih nekaj deset metrov do parkitišča. 



Fantastična dva dneva s presežki presežkov. Vsa utrujenost je poplačana. Ko pri avtu odpnem vezi in naredi klik-klik in ko odpnem ježka na paščkih palic, me vedno preplavi valj samoponosa. Ne gre vedno za pretečene kilometre ali količino ur na dilah, včasih gre tudi za boljšo tehniko. Vsakič, ko sem na tekaških smučeh, mi gre bolje, moja tehnika je boljša. Prenašam težo, sem nižja v kolenih, se bolj pokonci držim in me koneckoncev ni več strah spustov. Počutim se bolj stabilno, bolj domače in z vsakih pretečenim kilometrom zgineva občutek nerodnosti. Vedno manj je opazno, da na tekaških smučeh preživljam šele zadnjih pet (ali šest) zim. 


Seveda upam, da letošnje zime nisem zaključila s sobotno Pokljuko. Čeprav vse kaže bolj na zvončke in trobentice. Vsi se podajajo na suhi tek, le peščica nas bo še iskala snežne zaplate in vstrajneže na ratrakih. Vsi vse bolj pogrešajo tek "na suho". Prav ta dan je ravno pod Pokljuko (na Bledu) potekal Ruthin tek. Lahko bi upoštevali tudi moj trud, mojih 20km, kar bi bilo ekvivalentno recimo štirim krogom okoli jezera. Seveda se to ne more primerjati z Anžetovimi 44-imi. Res je "norc"! Ampak vsi smo "norci", vsak po svoje in vsak na svojem področju. Pa še vedno ga rada citiram: "Važno, da se miga"!


torek, 24. februar 2015

Nordijska hoja - pasivno dolgočasje ali zabavna aktivnost?

Že precej let nazaj sem imela pomisleke o nordijski hoji. Včasih se mi ni dalo teči ali hoditi v strm klanec, pa sem šla le na sprehod po ravnem. Sprehajala sem se, bilo je super fino fajn, roke pa so tičale v žepu. Pravzaprav celotni zgornji del telesa ni počel ničesar, želela pa sem si, da bi se v gibanje bolj angažirala. Ob tem bi mi še kako prišle palice. Ampak, kdo pa se je takrat sploh sprehajal s palicami! Marsikdo, ki je hodil po ravnih terenih niti doma ni imel palic, če pa ji je že imel, jih ni nosil s seboj na ravninska pohajkovanja. Palice so vedno spadale v bolj zahtehne klance in višje hribe. Pa čeprav je nordijska hoja že obstajala. Le izredno redki so bili tisti, ki so jo poznali in/ali se z njo ukvarjali. 

vir: internet


Ne tako dolgo tega sem resneje začela razmišljati o nordijski hoji. Znancem o njej pripovedujem z navdušenjem, reakcije pa so različne. Včasih kdo sploh ne ve o čem govorim, drugi mi rečejo, da je to brez veze, da je to zgolj in samo hoja, ki ne zahteva učenja pravilnega izvajanja in skupinskih vadb. Na srečo pa obstajajo tudi ljudje, ki so enakega mnenja, kot jaz. Ni pomembno, če sem jim pomagala do takšnega mnenja ali so do njega prišli sami. Eden od mojih somišljenikov je Anže, prijatelj, ki ima v športu podobne nazore in se je danes prvič preizkusil v nordijski hoji. 

"Nordijska hoja? Sprva se stvar za nekega športnika v solidni kondiciji sliši sila preprosto. Tako sem se tudi sam odločil, da se poizkusim v tej obliki gibanja. Kmalu pa sem ugotovil, da vse skupaj vseeno ni tako preprosto in nedolžno, kot se zdi na začetku. Kljub temu, da imam tudi kar nekaj izkušenj iz teka na smučeh, ki sem jih sprida izkoristil, pravilno gibanje pri nordijski hoji zahteva kar nekaj koncetracije, da tehnika giba ne bi bila popolnoma napačna. Pri pravilnem gibanju pa tudi kmalu ugotoviš, da se moraš gibati relativno hitro, pri tem pa se zaradi palc giblje celotno telo, tako da gibanje zahteva tudi kar nekaj kondicije. Kmalu sem ugotovil, da tudi roke kar dobro čutim in imam utrujene. Nordijska hoja torej ni tako preprosta kot se sprva zdi in je tudi več kot primerna za pridobivanje kondicije in dvig forme. Zaradi tega je primerna tudi kot dodatna vadba k drugim športom. Zabavna pa je še bolj kot se sprva zdi. Kljub rahlemu dežju sem se med svojim prvim poskusom dodobra zabaval in užival, saj je gibanje igrivo in te zaposli, da res uživaš. Definitivno jo pripročam vsakomur in tudi sam se je bom z veseljem še večkrat lotil. Torej, nordijska hoja!"


vir: internet


Seveda se strinjam z Anžetom, da je nordijska hoja, predvsem v kombinaciji z nordijskim tekanjem odlična popestritev klasične "le-hoje". Ni enostavna, pa vendarle je. Ne zahteva dobre fizične priprave, pa vendar je naporna. Je vadba, pri kateri se gibljemo na svežem zraku, v družbi in ob klepetu, ali le da si sami pri sebi zbistrimo misli. Je vadba, ki ni stresna za naše telo, pa vendar se pregibamo in predihamo s celim telesom. Še vedno je to hoja, ampak oplemenitena. :) 

petek, 20. februar 2015

Planina nad Vrhniko (z vsem svojim blatom), 733 m.n.v.


Jutro je bilo lepo in težko bi ga preživela doma. Spakirala sem mali nahrbtniček; vanj sem za vsak slučaj spravila dereze, nekaj malega vode sem natočila v "kamelco", pa tudi nasploh je fino kam spravit telefon in ključe. Šla sem na najbližji hribček, na Planino. 

Nisem šla po najkrajši poti, da sem dlje časa uživala. Začela sem nad sotesko Bele, proti Blatnemu dolu. Hja, blato... od začetka je kazalo, da ne bo blata. Kjer je sicer bilo, je bilo lepo zamrznjeno, drugje pa ga sploh ni bilo. Ja, super, tako je bilo zjutraj, ko sem šla na Planino. Za nazaj, kako uro kasneje je bila zgodba drugačna. Skoraj čofotala sem po blatu, bilo ga je res veliko, predvsem pod daljnovodi, kjer je cesta še dodatno razrita. Ampak je šlo in nisem komplicirala z nekimi obhodi teh "blatnih kopeli". 

Sonček je bil že kar visoko in na začetku grabna je že lepo grel. Za pol minutke sem se ustavila in slekla zgornjo plast jopice, ker mi je postajalo že precej vroče. Mimogrede sem splašila še srnico, ki me je prav trapasto gledala, potem pa sem nadaljevala proti stolpu. Do vrha se nisem več ustavljala. 

Višje od bukve je bilo spet polno blata. Kar spodrsavalo mi je nazaj. Nobenega problema, dokler ni treba po takem navzdol. Zato sem že vnaprej razmišljala, kje bom šla dol, da se bom izognila blatu (beri: padcem na rit v blato). Tako sem se po nekaj minutnem postanku pri koči na Planini odločila, da grem naokoli po cesti in nazaj preko Blatnega dola. Po cesti sem se lepo izognila blatu v zgornjem delu. 

Ker je bilo dopoldne res lepo in sončno, sej je pri koči martinčkala peščica ljudi, jaz pa sem jo hitro ubrala navzdol. Kmalu po začetnem spustu po cesti sem pred seboj zagledala pohodnika, ki si je spust očitno zamislil po isti poti, kakor jaz. Od tedaj dalje sem ga lovila in na koncu ceste, pri križišču za Zaplano tudi ujela in prehitela. 




Zamisel spusta po cesti se mi je v hipu zazdela napačna. Bilo je namreč precej snega, gaz pa je bila ozka in ponekod ledena. Možakar pred menoj je imel gamaše in mu sneg ni povzročal težav, jaz v salomonkah pa sem kar zajemala sneg. Bila sem tud pred tem, da se obrnem in se raje odločim za blatni sestop, ampak sem ugotovila, da je sneg dovolj pomrznjen, da se mi na "cevcu" ne udira. Tako sem "odskakljala" navzdol kar po celem snegu in prav zabavno je bilo. 

Nižje je bilo spet vse polno blata. Še tam, kjer je bilo zjutraj pomrznjeno, se je zdaj slišalo "čmoka čmoka" pod podplati. Ampak, saj to je del uživancije v naravi, saj je samo blato. In takšen del uživancije je tudi dober občutek, ko prideš nazaj do doma. Kot bi polnilec baterij priklopil na štrom! 

četrtek, 19. februar 2015

Smučarsko tekanje na Blokah

Bloke, Bloke, Bloke... Pred tem tednom še nikoli nisem tekla na smučeh na Blokah, ta teden pa kar dvakrat; v sredo in tudi v četrtek. Do tja z Vrhnike ni daleč; je bistveno bližje kot Rateče ali Pokljuka, sicer dlje kot Logatec, ampak tam je s snegom velikokrat bolj "švoh". Tako je med člani familije vzniknila ideja, da se zapeljamo do Nove vasi. 

Parkirali smo praktično poleg izhodišča, tako sem smučke zapela že po nekaj korakih od avta. In ja, takoj mi je bilo jasno, da bo tek precej napornejši, kakor sem ga bila vajena. Proga je bila namreč pomrznjena. To bi bilo super in "šibalo" bi kot vroč nož skozi maslo, če ne bi bila proga načeta, "zlaufana" in polna "V špur". Teči je bilo težko, dodatmo pa nas je oviral še vetrček... no, veter. 


Z očetom sva švignila naprej, mami je ostala malce zadaj, ampak sva jo kmalu počakala, čim sva se malo ogrela. V ta namen sva se raje kot matrala na "drsalni" progi, soročno odrivala v špuri za klasiko. Roke so trpele, a ogrela sem se precej dobro. Ravnino do vasi Velike Bloke sem odpeljala z lahkoto. No, če ne upoštevam, da mi je uspelo prekrižati dile in sem telebnila po vsej svoji dolžini in širini. Za nameček se nisem mogla pobrati in mi je bilo vse skupaj že hecno, ko sem se skoraj valjala po tleh. Na srečo me je dohitela mami in mi malce pomagala. Švignila sem dalje. 


Dalje smo tekli praktično skupaj. Mami sva počakala, čim sva ji preveč ušla naprej. Da pa nisva stala na mestu in se ohlajala, sva se malo " zezala" po celem snegu. Prav zabavno je bilo, ker je bil sneg dovolj pomrznjen, da se ni udiralo. 

Proga se je obrnila nazaj proti Novi vasi, od tam pa ni bilo več enostavno. Kar nekaj "šling" je bilo konkretno strmih. Če ne bi bila utrujena, bi z njimi opravila z lahkoto, ampak bila sem že na "low" z energijo, poleg tega pa me je pomrznjena proga še dodatno izčrpala. Še vedno pa sem  v vsem tem uživala, kot že dolgo ne. Pokrajna Blok je res luštna.



Pretekli smo približno 15 kilometrov in na koncu smo bili vsi prijetno utrujeni in navdušeni nad lepim dopoldnevom. Jaz sem bila celo tako zelo, da sem šla naslednji dan spet. Tokrat s prijateljam. Proga je bila malce manj ledena, ker je bilo uzračje toplejše zaradi brezvetrja in poznejše ure. 

Od začetka sem se kar malo lovila in nisem našla pravega ritma, a iz koraka v korak mi je šlo vse skupaj bolje od nog. 



Na momente bi smučke zamenjala za ležalni stol in se ne bi spravila domov dokler sonce ne bi zašlo. Tudi ta dan na progah ni bilo veliko tekačev, tisti redki, pa so prav prijazno pozdravljali in bili z lepim vremenom ravno tako zadovoljni.





Sonce je progo tudi že ravno toliko zmehčalo, da je bil tek lažji, da so bili spusti na klančinah videti manj samomorilski in smuči so tudi nasploh lepše tekle. Na nekaj mestih so sonček očitno iskali tudi krti in naredili kakšno krtino kljub snežni odeji. Mestoma pa je tudi ratrak že dodobra načel progo in je tako na plano pokukala tudi kakšna travnata zaplata. Z nekaj pazljivosti, da ne zapelješ ravno na travo tudi ta ni moteča. Dejstvo je, da se v drugi polovici februarja narava že prebuja.  






Z Anžetom sva odpeljala enak krog, kot sem ga en dan pred tem s starši. Imela sem dovolj, bila sem utrujena. Sicer bi lahko še nadaljevala, ampak bi bilo bolj na silo in vprašanje, kolikokrat bi zaradi nemoči in spotikanja pristala na tleh. Tega pa si resnično nisem želela. Sem imela dan pred tem en padec povsem dovolj. Hja, ko sem že pri padcih... moja mati me je povsem presenetila; na totalno zamrznjeni podlagi in z zelo malo izkušenj ni padla niti enkrat. Drsala je počasi, a suvereno in bila tudi na spustih prava "carica". Očitno obvlada! Midva z očetom pa sva oba občutila trdoto zmrznjenega snega, ampak nikomur ni bilo hudega, na srečo. 



V glavnem, Bloke so me očarale in držim pesti, da bo še kaj snega. Rada bi šla še tja na sneg. PRIPOROČAM! Pa še nekaj... kljub temu, da nimam ničesar z ratrakom, s tipom ki vozi ratrak ali tistim, ki je odgovoren za urejanje prog, pozivam k prispevanju prostovoljnih prispevkov. Menda gredo za urejanje prog. Pa četudi gredo morda za pivo po ratrakiranju, dam z veseljam evro ali dva. 



torek, 10. februar 2015

Nekaj zgodovine teka na smučeh

Verjamem, da nas je veliko (in število še narašča), ki se v prostem času radi podimo po belih poljanah in pri tem uživamo. Žal pa nas je takšnih, ki nas zanima, kako je tek na smučeh sploh nastal, iz česa se je razvil in iz kje izhaja, precej manj. Ker sem po izobrazbi (in duši) etnologinja, me takšne stvari še posebno prevzamejo in grem težko mimo tega, da bi vsaj malo pomislila na zgodovino vsega kar me obdaja, sploh če je to povezano s kulturo bivanja ljudi in njihovimi dejavnostmi. 

Ker se v zadnjim dneh, ko imamo končno nekaj snega, da lahko na smučeh tečemo tudi v sosednji občini, intenzivneje posvečam ravno teku na smučeh, sem pomislila tudi na evolucijo same nordijske smučarije, konkretneje teka na smučeh. 


vir: internet


Beseda "ski" izhaja iz stare nordijske besede "skíð", ki pomeni palico iz lesa ali smučko. Praoblika smuči, ki naj bi onemogočala pogrezanje v visok sneg, je stara kakih 1200 let. Smučanje se je pojavila kot tehnika za potovanja in predvsem lažjega premikanja v snegu na smučeh. Dokaze o smučeh imamo že od okoli leta 2500 pred našim štetjem. Na otoku Rödöy na Norveškem so v votlini odkrili risbe smučarjev lovcev, ki so zasledovali živali na nekakšnih lesenih smučeh. Znana najdišča sta se Hoting (Švedska) in risbe smučarjev v votlini blizu Zalavruga ob Belem morju. Po risbah sodeč so smučali na asimetričnih smučeh, po daljši so drseli, s krajšo pa so se odrivali. Čas začetka tovrstnih "potovanj" je približno pet tisoč let nazaj v Skandinaviji. Različice razvoja so našli tudi na Kitajskem, med prvimi uporabniki pa so šteti tudi pripadniki ljudstva Sami. V skandinavski mitologiji so smuči večkrat omenjene, smučarji lovci pa so značilni tudi za Azijo. V srednjem veku je smučanje sodilo k viteškim sposobnostim. Zgodovinsko dokazani prvi smučarski tek na dolge proge sodi v leto 1521, ko je poznejši švedski kralj Vasa pretekel s svojimi vojaki med vstajo proti Dancem na smučeh kakšnih 90 km v ostrem tempu. V spomin na ta dogodek prirejajo na Švedskem vsako leto tek od Salena do Moore (Vassaloppet), ki se ga udeleži vec tisoč tekačev. Prvo tekmovanje v današnjem pomenu besede, pa so priredili v Christianiji (danes Oslo), leta 1769. Vsekakor so smuči sprva uporabljali za transport, kot rekreativna dejavnost so se začele uporabljati v sredini 18. stoletja. Prvi smučarji so uporabljali le eno palico, ki je služila za lažje lovljenje ravnotežja, prva upodobitev smučarja z dvema palicama pa je iz leta 1741. 


Vir: internet


Na Slovenskem so poznane bloške smuči, ki so spomin na dediščino smučarske kulture na Blokah do okupacije leta 1941. Športne smuči so izdelovale tudi domače delavnice , od 1945 pa tudi tovarna Elan v Begunjah. Zametek Elana je bila partizanska delavnica v Cerknem, kjer so v letih 1944 in 1945 izdelali okoli 800 parov smuči za potrebe partizanskih enot. Seveda poznamo bloške smuči, ki so verjetno najbolj poznane med "slovenskimi smučmi". Tudi te so eno najstarejših prometnih sredstev na Slovenskem. Med številnimi hipotezami o starosti, je najverjetnejša tista o avtohtonem izviru. Prvi je o njeni uporabi poročal Valvasor leta 1689. Uporabljali so jih na Bloški planoti in Vidovskih hribih do druge svetovne vojna. Uporabljali so jih za hojo, prevoz tovora in bremen, preseneča pa podatek, da so z njimi hodili celo za pogrebom. 


Vir: internet

Seveda so se uporabljale tudi za zabavo in tekmovanja in takšna je njihova uporabnost še danes. Naslednjič torej, ko boste na smučeh, pomislite, kako bi bilo imeti lesene smuči, namesto dveh palic uporabljati le eno, kako bi bilo imeti na hrbtu še težko breme, ki bi ga bilo potrebno prenesti več kilometrov po neutrjeni podlagi. Ženske pa, pomislite, kako bi bilo imeti oblečeno dolgo težko krilo. Ob vsem tem, bo postalo vse skupaj sila enostavno, hvaležni bomo za sodobne materiale in poteptane proge. Pa še vedeli bomo kakšna je zgodovina deščic pod našimi nogami. 

Vir: wikipedia in etnološki leksikon



nedelja, 08. februar 2015

Gor, dol, mimo, okoli in čez Skerco v Logatcu - v drugo

Današnje dopoldne sem si spet rezervirala za nekaj kilometrov teka na smučeh. Ker je Logatec blizu in proge so solidno urejene, smo šli kar tja, čeprav sem se še včeraj malo spogledovala z idejo o Bohinju ali Ratečah. 

Dopoldne je bilo lepo sončno in ne preveč hladno. Termometer je sicer kazal -8°C, a občutek mraza je bil manjši zaradi sončka in tudi, ko sem začela migati, mi je hitro postalo toplo. Šli smo po isti poti kot včeraj in naneslo je praktično točno 10 kilometrov. 

Šlo mi je bistveno bolje kot včeraj in tudi počutila sem se bolje. Čeprav je bilo ljudi kar nekaj in je mestoma nastajala že kar gneča, je bilo prijetno in sila luštno. S klanci sem opravljala skoraj za šalo, spusti pa mi še vedno poženejo nekaj strahu v kosti. 

Zjutraj je bila proga še sveže zratrakirana, ampak se bojim, da jo bo v parih dneh pobralo. Kljub temu, da bodo jutra hladna, so dnevne temperature napovedane ravno tako visoke, da se bo proga talila. Že zdaj je na nekaj mestih vidna zemlja. Tako, da vsi tisti, ki bi radi tekali v Logatcu... akcija, nič čakat! 

Pa še nekej: srčki, ljubčki, dragi sprehajalci, PROSIM, NE SE SPREHAJAT PO NAREJENIH TEKAŠKIH PROGAH! Uničujete jih! 






sobota, 07. februar 2015

Mimo, okoli, čez in pod Skerco v Logatcu

Danes je bil en od dni, ko bi ga najraje prespala. Popolnoma brez razloga. No, edina možnost je, da so neprespane noči v preteklem tednu "prišle za menoj" in sem utrujena. Skoraj nemogoče se mi je zdelo namreč, da nisem bila evforično navdušena nad tem, da bom šla spet tekat na smučkah. Po vsem navijanju za čim večje količine snega in mrzlični želji po preživljanju čim več časa na snegu, sem bila danes, ko sem se odločila, da grem uživat, vesela le zmerno. 



Z očetom in prijateljem smo se popoldne odpravili v Logatec. Vsi dosegljivi podatki so kazali, da so proge urejene in vremenska napoved je bila tudi obetavna. Parkirali smo v gornjem Logatcu pri pošti. Pravzaprav je bil to naš namen vse do tedaj, ko nas je mimoidoča gospa opomnila, da je to parkirišče za stanovalce. Alternativa na srečo ni bila daleč, le preko ceste. 
Do proge smo se morali še nekaj deset metrov sprehoditi, ampak nič preveč oddaljenega. Hitri pogled na progo je dajal vtis, da nas bo kar nekaj, a gneče naj ne bi bilo. Zapela sem si smuči in leva vez me je spet hecala. Zadnje čase se mi dogaja, da se kar noče zapeti. V kratkem si moram vzeti čas in podrobneje pogledati kaj se dogaja. 




Oče mi je že ušel po progi proti skakalnicam, Anže pa je tekel malce za menoj. Ker skoraj ni kraja, kjer ne srečam nekoga, ki ga poznam... sem srečala Sonjo. V tistem hitrem momentu, ko sva švignili ena mimo druge, sem ji rekla "o, živjo, Alenka", ampak mi je bilo v istem trenutku jasno, da je Sonja in ne Alenka. Kakšna zadrega! No, kasneje smo se ponovno srečali in sva malo počvekali. 

In to sploh ni bil edini lapsus. Čudno neudobno sem se počutila tudi na smučeh. Kot ne bi tekla že od lanske sezone, kot ne bi celotnega torka preživela na dilah (na Rogli smo namreč snemali za iStock), kot, da na bi bila pred kratkim na "obnovitvenem" tečaju teka na smučeh... Enostavno sem se gibala togo. 

Vse drugo je bilo super; proge so lepo steptane, luknje od sledi sprehajalcev me niti niso motile, gneče ni bilo, bilo je prijetno toplo in sončno. Prav ničesar takšnega, zaradi česar bi bilo upravičeno, da se ne smučeh ne počutim dobro. Oče mi je sproti dajal nekaj koristnih napotkov za popravo tehnike teka, predvsem v klanec in poskušala sem jih upoštevati. Na njegov polsarkastični popravek, da naj oponašam tehniko teka tekmovalcev v biatlonu, se mi je uspelo odzvati s še bolj sarkastičnim odgovorom, da če bom padla in ležala na tleh, je to zato ker streljam (kot pri biatlonu). Pa smo se malo nasmejali! 



Skerca mi je danes dala vetra, ker sploh ni tako nedolžna, kot je videti. Klancev je bilo precej, nekateri spusti so bili ubijalski. Do avta sem prišla konkretno utrujena, a tik pred tem sem imela še nekaj moči, da sem malce zvadila še "ena-ena" korak po ravnini. 
Po poti domov sem razmišlala, kaj mi je šlo narobe. Morda sem se s temi mislimi že kar malo preveč obremenila, ampak jutri bo še en dan. Sicer je kulturni praznik, ampak preživela ga bom športno. Pa da vidim, kakšen "filing" bom imela jutri. 

torek, 03. februar 2015

Učne urice teka na smučeh - drsni korak, 2. del

Ko tek v klasičnem koraku obvladamo do te mere, da nam postane stoja, hoja in rahel tek že domač, je mogoče čas, da se preizkusimo še v drsalnem koraku. Hja, s tem je pa tako... Ja malo manj naravno gibanje (v primerjavi s klasičnim korakom), zahteva več koordinacije gibanja in predvsem prenašanja teže z ene noge na drugo. Veliko vlogo igra tudi ritem gibanja. Ta mora biti enakomeren in "smooth". V takem trenutku se spomnim prizora iz filma Ne čakaj na maj: "ritem, ritem, ritem!". :)

Kolikor se morda bere "kunštno" in istočasno zgleda enostavno je najbolje, da sprobamo, kako gre v praksi. Vsak začetek je težak, ampak več časa ko preživiš na dilah, lažje je. Seveda pa ne pride vse preko noči. Včasih gravitacija dela svoje in smučke ne gredo v pravo smer, ampak z nekaj vaje, vztrajnosti in truda lahko tek na smučeh hitro postane naš najljubši zimski šport.

Za ilustracijo, kako tekamo laiki pa še filmček:


ponedeljek, 02. februar 2015

Učne urice teka na smučeh - klasični korak, 1. del

Vsi kdaj gledamo "profije" na tekmovanjih. Tam izgleda enostavno. Ampak sej v resnici tudi je, le nekaj vaje je potrebne za to. Ko pa se prvič srečamo s tekaškimi smučmi ali določeno tehniko je potrebne tudi nekaj potrpežljivosti.

Da ne bom le na pamet govorila o učenju tehnike, sem pripravila filmček, ki prikazuje tri najbolj osnovne korake klasične tehnike. "Demonstratorka" ni profesionalka, pravzaprav je bila v času nastanka posnetka šele drugi dan na dilah za klasično tehniko in nikoli pred tem ni tekla v tej tehniki. Torej dokaz, da se že z malo truda lahko prešerno uživa na belih ravnicah.

Mi gre kar dobro, a ne? :)