nedelja, 04. januar 2015

Velika planina, 1611 m.n.v.

O ja, poskus v drugo. Prvi poskus se je sfižil, še predno sem dobro prišla do planine. Zadnjič je kazalo na snežno nevihto, tokrat so že spletne kamere razkrile, da je vreme na planini lepo in sončno. Z izjemo precej močnega severovzhodnega vetra. Ampak veter preživim, če je le sončno. Še vedno pa sem trdila, da ne verjamem nobeni napovedi, dokler se ne prepričam sama. 

In sva se odpeljala skozi Stahovico, Krivčevo in Žago do Kranjskega Raka. Smučišče na Osovju so dodobra zdelali lokalni smučarji in tudi osovje mu ni pomagalo, da ne bi razkrilo zemlje in trave. Istočasno pa je bilo ravno osovje krivo za poledico na cesti. Avto je mestoma kar plesal po cesti in prav nič nisem imela dobrega občutka. Z vsakim metrom je tudi veter kazal vedno bolj ostre zobke in mestoma je po cesti nosil kupčke iglic, drevesnih lišajev in vejic. 

Glede na sicer sončno vreme me ni presenetilo polno parkirišče pri gostilni. Vse je bilo zasedeno do zadnjega kotička, je pa res, da je prostora vsega skupaj za maksimalno 15 avtomobilov. Kje parkirati? Seveda se mi je zdelo elegantno se peljati do Marijaninih njiv, ampak že na daleč sem videla, da je bila cesta lepo ledena in nič posuta. Malo sva kolovratila naokoli in razmišljala, kam bi parkirala, nakar pa je Anže predlagal, da bo dal na avto verige in peljal dalje v klanec. V trenutku, ko je nameščal prvo, je mimo pripeljalo nekaj avtomobilov in se v klanec zaletelo kar brez "keten". Jaz pa si ne bi upala tvegati. 

Z verigami sva pripeljala na parkirišče, kjer je na najino presenečenje bilo kar nekaj avtomobilov. Cesta je bila ledena, zato sem si tudi na podplate monitrala verige. Dereze so zakon! 


Svoj stil hoje v hribe "nikoli po najbližji poti" je prevladal tudi tokrat. Šla sva naokoli. Najprej do Ušivca in do tam proti Gojškemu stanu. Pot je bila ugažena, ne pa shojena. Na srečo se je nekdo pred nama peljal tam s snežnimi sanmi, sicer sploh ne bi vedela, kje je pot. 


Sonce je sijajo, oblačkov skoraj ni bilo, a veter je pihal kot za stavo, s seboj nosil sneg in gradil zamete, istočasno pa v gozdu za nama ustvarjal takšne glasove, da sem se cel čas ozirala nazaj, kej se zadaj dogaja. Slišati je bilo kot nekakšno rjovenje... če se prepustiš domišljiji, skoraj nič kaj prijetno. 



Spredaj so se odpirali pogledi na Gojško, nekoliko kasneje še ne Malo planino. Neke gneče ni bilo na nobeni od njih. Pravzaprav sva srečala le peščico zamaskiranih avanturistov. Nekoliko nad Jarškim domom, na poti proti Domžalskem, so bili še štirje takšni. Ustavili so se pri Domžalskem domu, tak srečali se dve prijateljici in tako se je tihota planina prelevila v glasno pogovarjanje. Tudi midva sva si vzela minutko za postanek, a prav dolgo nisem zdržala. Želela sem dalje, do cerkvice Marije Snežne, do Velikega stanu in naprej na Zeleni rob, ki je bil skrajna točka najinega pohajkovanja po planini. 


Pri Velikem stanu sva se povzpela do Marije Snežne. To je lušttkana lesena cerkvica, ki je v preteklosti pastirjam in sirarjem na planini omogočala vse verske dejavnosti, ki so jih bili vajeni iz doline tudi na planini. Letos je bila polnočnica tu še posebaj "nora". Menda je bilo ogromno ljudi. Razumljivo, ko pa je tako lepo in nekaj posebnega.  

Spustila sva se nazaj med bajte, od tam pa dvignila do Gradišča in končno sva prišla do Zelenega roba. Na prvi pogled je izgledalo, da je koča zaprta, a tabla pred vrati in je ponovno vlila upanje, da bom le lahko spila zaslužen glažek borovničevca. Ta borovničevec je en redkih, če ne celo edini, ki sem si ga zapomnila in za katerega rečem, da je odličen in po okusu enak prav vsakič. Prvič sem ga pila kakih 7 let nazaj, ko sem s kolegi na Veliki planini preživljala nepozabni podaljšan vikend. Od takrat sem bila na planini že velikokrat in vsakič si ga privoščim in vsakič je odličen. Bolj kot na žganje, spominja na liker in je pravi bonbonček. 





Okrepčala sva se in se malo pogrela, potem pa krenila nazaj, ker je bil že skrajni čas, da naju ne bi lovil mrak. Spotoma sva se ustavila le še na grebenu, da sva občudovala razgled na Kamnik in še naprej. Ta dan je bila vidljivost res dobra. Izjemen pogled je bil tudi na Grintovec, Kokrsko in Kamniško sedlo, Brano in Skuto... Vsi ti vrhovi so bili videti tako blizu!










Razgled na dolino, pogled na bajte in stanove, sonce... vse je bilo tako lepo, da sploh ne bi šla nazaj dol in domov. Ostala bi na planini. Morda kdaj drugič... po mislih so mi že rojili plani, kako bi dobila nekoga, ki bi mi odstopil bajtico za kak vikend. Kaj bi bilo lepšega, kot zgodnje jutro na planini... četudi me potem krava mahne z repom!


 Tokrat sva šla po bližji poti do parkirišča, tak je bil tudi plan. Pot je bila sicer široka, a zelo drsna. Brez derez bi šlo zelo težko. Starejši par s kužkom in mlajšo deklico se me matral po klancu navzdol in nekoliko nižje še nekaj ljudi ni imelo sproščenega koraka na strmini. Precej ledu je bilo tudi od parkirišča niže po cesti. Verige, ketne, dereze... vse to je bilo sila uporabno ta dan. 

Na poti domov me je presenetil še čudovit sončni zahod. Drevje, grmovje in podrast je sonce obarvalo v žareče oranžno. Med mojim fotografiranjem pa me je zmotil še prijazen kraški ovčar Beni, ki je ušel starejšemu paru na sprehodu. Odločil se je, da me pride pozdravit in pozdravil me je, zelo opazno. Ni preprosto, če ti želi tak ovčar iz prijaznosti skočiti v naročje. Ampak razveselila sem se ga ko majhen otrok igrače. 


Po poti domov sem razmišljala, da mi je končno uspelo doživeti sončno Veliko planino. Kljub temu, da je pihal močan veter. In že vem, kdaj grem naslednjič, oziroma bom poskušala iti... ko bodo cveteli žafrani in bo vsa planina odeta v mojo najljubšo barvo, vijoličasto. 


Ni komentarjev: