ponedeljek, 19. januar 2015

Tek na smučeh - kaj sploh rabim, 2.del

Pa dajmo reči, da klasično tehniko obvladamo, da nam hoja na smučeh ni več tuja, da odločno in brez težav ohranjamo ravnotežje na tistih ozkih dilcah, da nas ne heca več koordinacija "nasprotna roka, nasprotna noga" in je tudi borba z malo ledeno progo uspešna. Dajmo reči tudi, da smo vsak dan bolj navdušeni na tekom na smučeh, komaj čakamo, da bo zapadlo kaj snega in da bo temperatura padla pod 0°C. Kar naenkrat namesto najljubšega filma na televiziji gledamo tekmovanja teka na smučeh in biatlon in opazujemo tekmovalno "profi" tehniko, jo seciramo na prafaktorje in poskusimo memorizirati vsako podrobnost, da bi to gibanje prenesli tudi v naše telo. 

Če je vsaj malo tega tako, potem je skrajni čas, da se lotimo še drsalne tehnike. Izgleda lahkotno in enostavno gibanje, a vseeno je potrebno precej vaje, da nam pride v kri, tehnika pa postane pravilna vsaj do te mere, da se ne matramo preveč na vsakem klancu. Gibanje v "rekreativni" drsalni tehniki je hitrejše kot v "rekreativni" klasični tehniki in tudi nekoliko bolj naporno. 

Začne se že pri opremi. Potrebujemo drugačne smuči, palice in tudi čevlje. Na smučeh pogosto piše, da so namenjene za drsalno tehniko. Besedica "skate" pove ravno to. Glavna razlika med klasično smučko je nižja krivina, dolge pa morajo biti 5 do 10 centimetrov več, kot je naša telesna višina. Te smučke se mažejo. Za to je potrebna prava mala orodjarna, ki pa niti ni poceni, zato je skoraj bolj praktično, da plačamo nekomu tistih nekaj evrov, da nam smuči namaže. Mazati jih ni potrebno prav zelo pogosto, ker načeloma maža kar zdrži nekaj "fur". Sama imam srečo, da mi pri tem pomaga oče, jaz mu pa skuham kavo in sva kvit. 
Seveda so pomembne tudi palice. Te naj bodo dolge do višine brade. Brez čevljev ne gre, zato si priskrbimo takšne, da bodo udobni, za rekreativce so istočasno tudi malo bolj topli, kot za tekmovalce in prilegati se morajo na vezi na smučeh, kar je odvisno od prozivajalca. Lahko imamo polvisoke ali visoke, nujno pa je, da oprimejo gleženj. Oblačila pa so enaka kot pri klasiki, tu res ni kaj komplicirati. 

Sedaj le lahko podamo na bele gredice. Spet se je pametno najprej spoznati s smučkami in jih povabiti na kavo... ne, hecam se,... ampak fino pa je, če najprej naredimo nekaj prestopanj in poskokov, da dobimo pravi občutek. Naslednja stopnja je, da dobimo "filing" za prenos ravnotežja. Učitelji ponavadi postavijo količke in učenci vozijo slalom okoli, seveda brez palic. Takšnih vaj je kar nekaj; drsenje brez palic, ali tako da držimo palice na hrbtu, ali nad glavo, ali v iztegnjenih rokah pred seboj... Ena najbolj učinkovitih vaj, ki je po vrhu še zabavna je lovljenje. 

Vir: internet


Ko to obvladamo je na vrsti natančnejše učenje drsalnega koraka, lahko tudi že s palicami. Ta korak je lahko krajši ali daljši, odvisno od naklona podlage. Učenje zahteva precej ponovitev, priporočam pa tudi, da imamo nekoga, ki našo tehniko posname, da lahko vidimo, kaj delamo narobe. Najpogostejše napake pri rekreativnih smučarskih tekačih so neprenašanje težišča iz središča in pretirano naprej nagnjeno telo. 

Korakov obstaja kar nekaj različnih, najtežji pa je enojni drsalni korak, ki je zaradi motorike težko osvojljiv, nekateri pa ga nikoli ne "skapirajo" in potem tudi ne uporabljajo. Gre za to, da se s palicama odrinemo na vsak korak, se pravi na levi in desni odriv; po domače se temu koraku reče korak ena-ena. S takim korakom je mogoče po ravnini teči zelo hitro, korak je primeren tudi za pospeševanje. Hitro pa se lahko "zaštrikamo", kar pomeni zgolj to, da nam manjka vaje in tehnike. Jaz ta korak izvajam na lepi ravni podlagi, popolnoma zbrana in začnem počasi. Tedaj mi gre povsem dobro, za kaj več potrebujem pa več vaje.

Ko pa res že vse obvladamo, si poiščemo le še izziv. Morda Tamar, morda Pokljuko, ali pa kakšno od lepih dolin v Italiji ali Avstriji. Zapnemo smuči in gremo... 

Ni komentarjev: