sobota, 03. januar 2015

Sv. Višarje (1766 m.n.v.) na prvi dan 2015

Ni dolgo od tega, kar sem bila na Višarjah. Takrat sem bila prvič in bilo mi je tako všeč, da sem letos, na prvi dan novega leta podvig ponovila. Tokrat je bilo nekaj snega, ampak nič skrbi vrednega, da bi morala gaziti. Obetalo se je čudovito vreme, a v resnici ni bilo ravno tako. 

Čeprav si poti do izhodišča nisem zapomnila popolnoma, nisem imela težav. Vedela sem, da moram skozi center Trbiža in še nekaj malega naprej. Dalje so me usmerjale table in popolnoma brez težav sem prispela do parkirišča, ki je istočasno tudi štart gondole in štirisedežnice za smučkarje. Z gondolo se vozijo samo "reve", s sedežnico pa smučarji, ampak ker nič od obojega nisem, sem se odpravila peš. 

Daleč od tega, da bi bila edina. Poleg naju se je na poti vila cela četa zimskih hribolazniških navdušencev. Nekaj nas je bilo pešakov, Italijani so bili večinoma krpljarji, ogromno pa je bilo takšnih, ki so se na vrh sprehodili na turnih smučeh, navzdol pa odsmučali. In slednjih je bilo res veliko in  bili so vseh profilov: mladi, starejši, stari, moški in ženske, hudi rekreativci in le "nedeljski" sprehajalci na smučeh, nekateri z noro dobro opremo, drugi z malo manj... Pravzaprav me je to dodobra presenetilo. Turna smučerija postaja vse bolj popularna in če dobro pomislim tudi mene privlači. Enkrat, ko bom "velika"...  



Resnično je bila gneča na poti. Non stop sem prehitevala "sotrpine", ali pa so oni prehitevali mene. Bili smo tudi precej internacionalni... slišali so se pozdravi: živijo, ciao, servus, dober dan, buon giorno, salve,... zares pisana množica. 
Vsi smo hodili počasi, ker je bil klanec res hud. Strmina človeka preseneti in ker traja dobri dve uri, ni smisla, da se zaganjaš v klanec ko mlad kuža, ker prej ali slej pokuriš moči, klanec pa še kar traja in traja. No, seveda so izjeme, ki lahko v hitrem tempu "šponajo" do vrha. Sredi najhujšega klanca sta me prehitela dva možakarja srednjih let na turnih dilah, me pozdravila, en od njiju pa je moral še pripomniti: "A je strmo?" Z nasmeškom na obrazu sem mu odgovorila, da je precej, ampak počasi gre. V resnici sem razmišljala, če mogoče izgledam tako laično ("šalabajzarsko"), da je sklepati, da mi klanec dela težave. Upam, da ne in tudi s klancem v resnici nisem imela težav. 

Ob poti je križev pot in ena manjša kapelica, tako se lahko človek zlahka zamoti z ogledovanjem postaj in ker hoja ne more biti hitrejša od hitrosti kakšnega pravega romanja, je med potjo več kot dovolj časa za kakšno poglobljeno razmišljanje, o čemer koli že. 



Ko nad seboj zagledaš štirisedežnico, ki se kot rešilna bilka vzpenja proti vrhu, veš, da nisi več daleč. Od Višarske planine res ni več veliko poti in klančin, a ni pa še konec. Nekoliko se spremeni vegetacija, smreke preidejo v macesne in pot se malo zoža in začne bolj ostro cikcakati. Verjetno nič kaj prijetno za tiste s turnimi dilami. 
Moj kompanjon je postajal že malce utrujen in imela sem občutek, da je komaj čakal, da prideva na cilj. Pri leseni ograji sem mu z veseljem povedala, da sedaj pa resnično ni več daleš, da je vas takoj za hribom. 


Odprl se je tudi čudovit razgled proti Karnijskim Alpam in Dolomitom. Mi smo sicer bili pod pokrovom nizke oblačnosti, a bolj oddaljena pogorja so se kopala v soncu. Najslabše sta jo odnesla Montaž z vsemi svojimi Špiki in Kamniti lovec. Ti so bili popolnoma skriti v megli in oblakih. 


Vas je bila polna turistov, vladal je pravi mali kaos. Ljudi je bilo še toliko več, ker jih je ogromno prišlo na vrh z gondolo. Tem se je resnično videlo, da so se na vrh pripeljali. Gospe nadišavljene in nališpane za na promenado v plaščkih, svetlečih bundicah, krznenih kožuhih, UGGicah in Moon Bootih z bleščicami. Njihovi gospodnje pa za njimi niso dosti zaostajali. Ok, le tako zelo bleščeči niso bili. Na Višarje pridejo na izlet, pogledat razgled, kaj dobrega spijejo (Aperol Spritz...) in pojedo in se odpeljajo nazaj v dolino. 


Tudi midva sva si privoščila kavo v enem od prijetnih lokalčkov. Ampak midva sva to naredila po svoje, v bolj "študentskem" stilu. Nihče od naju ni imel s seboj gotovine, oziroma sva napraskala 4,20€, ker sva za kak večji denar pozabila iti v dolini na bankomat. Seveda sva, preden sva naročila kavi, pri prijaznem kelnarju preverila, če jemlje kartice. Ker je bil njegov odgovor pozitiven, sva si kavo tudi privoščila. Težava pa je nastopila, ko ne Anžetova ne moja bančna kartica ni delovala. Natresla sva mu ves drobiž, ki sva ga imela, kaj pa drugega. Počutila sem se trapasto ko... :)


Na hitro sva se sprehodila skozi vas na sosednji griček, od koder je tisti tipični, idilični pogled na vas in na Mangart daleč v ozadju. Kljub temu, da ni bilo sončka je bilo lepo. Da bom videla sonce nad zasneženo vasjo, bom morala priti na Višarje vsaj še enkrat. 



Za pot navzdol sva si nataknila derezice. Moje so tako prestale testno "vožnjo". Dobila sem jih za novo leto od ljudi, ki točno vedo, kakšni so moji "sprehajalni" plani za to zimo. Potegnila sem jih iz luštne torbice, ki bi ji zlahka zamenjala za toaletno torbico in jih obula preko pohodnih čevljev. Pot sicer ni bila ledena, a je bil sneg ravno toliko potlačen, da bi lahko drselo in spodrsavalo. Z derezami pa sem imela bolj siguren korak in se nisem na vsakem koraku bala, da bi mi spodrsnilo. Ko sva šla navzdol je bilo ljudi odločno manj in bilo je prijetneje. Ker sem bila že malo utrujena, sem hodila počasi pa tudi dneva je bilo še kar nekaj, zato se mi ni mudilo.


Prav spodaj pri avtu sem si oddahnila od napornega spusta. Spustov nisem nikoli marala in tudi vprašanje, če jih bom kdaj vzljubila. Prava milina se je bilo usesti na mehko, na sedež v avtu. Bila sem prijetno utrujena, a vseeno polna pozitivne energije. Ampak res nisem zdržala dolgo, da ne bi planirala novega izleta. Velika planina? Drugi poskus? 


Ni komentarjev: