petek, 02. januar 2015

Sv. Primož (826 m.n.v.) in Kisovec (1250 m.n.v.) na zadnji dan 2014

Po dobrih dveh tednih stalnega rizika, da dokončno zbolim in ostanem v postelji, če bom non stop hodila v mrazu naokoli, se mi je uspelo toliko spraviti k sebi, da sem si upala iti na daljši izlet na mraz. Zadnjih štirinajst dni so me pokonci držale doma spackane in kemijsko ustvarjene arcnije. Seveda si v vsem tem času nisem vzela niti ene ure počivanja za okrevanje. Po večkratnem obisku Stare Ljubljane, novoletno okrašenega Celja in Kranja, sem morala ven iz mesta, na več svežega zraka, na sneg. Za 31.12. sem izbrala Veliko planino. Nazadnje sem zasneženo obiskala 1.1.2011. Med tem in tistim izletom obstaja konkretna razlika: takrat je bilo vreme fantastično in sem na planino celo prišla, tokrat pa sem se ravno zaradi vremena obrnila in bila prisiljena spremeniti plan izleta.  


Že ko sva se s kolegom vozila proti Kamniku, so mi bili oblaki nad Veliko planino sumljivi. Ta pašna planota je znana po tem, da je zmagovalka po vremenski muhavosti. Napovedano mora niti zares stabilno vreme, da sonce vztraja. Velikokrat se namreč zgodi, da preko roba planine splezajo oblaki in se vreme popolnoma spremeni, v zelo kratkem času. Tudi sama sem to že nekajkrat doživela in vem, da z Veliko planino ni šale. 

Pripeljala sva se do Kranjskega Raka, kjer sva imela namen parkirati. Pogled proti planini je razkril gosto oblačnost, meglo, verjetno tudi močan veter in morda celo snežne padavine. V takšno vreme si nisem upala, pa tudi povsem trpeče bi bilo, če bi naju bičal hladen veter in bi naju zeblo ko cucka, vidljivost pa bi bila praktično ničelna. Ker ni kazalo na bliskovito izboljšanje, sem morala pobrskati po domišljiji in si izmisliti kaj drugega. Z nekaj pomoči sem se odločila, da parkirava spodaj v Stahovici in greva peš na Sv. Primož. Ta se je kopal v soncu. 


Ljudi ni bilo prav dosti, le peščica najbolj zagrizenih rekreativcev je uživala na svežem zraku na Silvestrov dan. Kljub nizkim temperaturam, je bilo na sončku toplo in pri cerkvici sva lahko v miru spila čaj. Vidljivost je bila relativno dobra in videlo se je, da po Gorenjskem (verjetno) sneži in vreme ni pretirano lepo. Izkazalo se je, da sem dobro zadela z idejo. 


Od Stahovice do Sv. Primoža sva kljub mojemu klepetanju brez prestanka in mojim še ne zdravim pljučam potrebovala eno uro časa. Res bi bilo škoda, da bi šla že nazaj v dolino. Tako me je mimogrede prešinilo, da se lahko povzpneva še do Pasjih pečin. Tako sva nadaljevala navkreber mimo cerkvice Sv. Petra in še kar naprej do križišča poti. Levo pot sem poznala in je vodila do Pasjih pečin, desna pa mi ni bila znana, a je na tablici pisalo, da pelje do Kisovca, kamor naj bi se hodilo eno uro. Vedela sem kje je Kisovec, a te poti nisem poznala. Dobro, Anže se je strinjal in sva šla. 





Pot je bila uhojena, a vseeno se mi je zdelo pametno obuti gamaše. Toliko bolj, ker sem bolj štoraste narave in mimogrede "zagazim" malo s poti. Pot je bila fantastična; po gozdu, ne prestrma, obsijana s soncem in nikjer ni bilo žive duše. Res sem uživala. 

Čez čas nama je nasproti prišel možakar, ki je očitno še bolj užival v zimi. Cikcakasto pot je mestoma ignoriral in se dobesedno skotalil po pobočju, ob tem pa se je radoživo smehljal, kot majhen otrok.




Hodila sva že nekoliko dlje kot eno uro in še kar ni bilo videti, da sva na Kisovcu. Malo sem bila že zaskrbljena, ampak mi je bilo jasno, da nisva nikjer mogla skreniti s poti. Potem pa se je gozd odprl in prišla sva na čistino. Od vetra spihan sneg je naredil nekaj zametov na pašniku in nekajkrat sem se ugreznila v sneg do kolen. Kako zabavno! 

Šla sva do doma, koče, hiše... kakor se vzame. Tam je bilo parkiranih nekaj avtomobilov in v koči je bilo nekaj ljudi. Na vratih je pisalo, da je koča odprta in šla sva notri, vsaj toliko, da sem se preoblekla v suho majico. V koči je za šankom klepetalo nekaj ljudi in prav trapasto so naju pogledali, ko sva prišla notri, nihče pa ni pozdravil. Počutila sem se kot neka čudakinja, ki moti njihovo druženje. Tudi naslednjih 15 minut so naju praktično ignorirali in Anže se je upravičeno spraševal, kaj bi se zgodilo, če bi naročila čaj. Raje nisva probala. S seboj sva tako imela dovolj čaja in nek borovničev liker, da njihove pomoči nisva rabila.

Kar hitro sva se odpravila nazaj. Skrajni čas je bil, ker se je sonce že toliko splazilo za hribe, da sva hodila v senci in je bilo zato občutno hladneje. Hitro sva se spuščala nazaj proti Primožu. Sneg je bil tako mehak, da derez nisva potrebovala. Tudi potem dalje do doline se je dalo hoditi brez špičk in ketnic na podplatih. 




Do avta sva prišla prijetno utrujena in kljub vsemu zadovoljna z izletom. V danih razmerah sva od dneva potegnila maksimalno. Nisva šla sicer po planih na Veliko planino, a bila sva blizu. Izognila sva se slabemu vremenu in istočasno nisva izgubila časa z vožnjo, ki bi jo imela, če se bi odpravila na kater drug konec. Vse skupaj sva hodila kakih pet ur in prehodila približno 800 višincev. To je bilo več kakor pa sem imela v prvotnem planu. Še posebaj všeč mi je pa bilo, ker sem odkrila nove poti, bila sem nekje, kjer še nisem bila. Iz Stahovice sem šla na Veliko planino že precejkrat, ampak še nikoli pa nisem bila na Kisovcu. 


Do avta sem prišla malo prezebla in do doma se nisem ogrela. Doma me je ogrel šele vroč čaj in to me je moral hitro, da sem bila lahko kmalu pripravljena na silvestrovanje na prostem; na Planini (nad Vrhniko) pri -14°c. :) 

Ni komentarjev: