sreda, 14. januar 2015

Smučarsko-tekaški tabor "skejta", "klasike" in zabave - vse v enem vikendu

Ššššš, šššš, šššš... Tako nekako se je pod mojimi nogami slišalo cel vikend. Udeležba na taboru, tečaju smučarskega teka je bila zadetek v polno. Organiziralo ga je ljubljansko tekaško društvo, kjer svoje pljuča predihavajo, švicajo in se razgibavajo ljudje, v družbi katerih se počutim prijetno, pa tudi trenerji obvladajo svoje delo, poleg tega so tudi zabavni in znajo poskrbeti za prijetno vzdušje. Kaj drugega, kot gibanje na svežem zraku, pridobivanje novega znanja in zabavo bi si sploh lahko želela?!



Za petek je bilo napovedano lepo vreme in Kranjska Gora se je zdela še bližje, kot ponavadi. Kljub nepojasnjeni tremi, sem komaj čakala, da stopim na tekaške dile. Še preden sem dejansko stopila na sneg, sem spila še eno kavo v (neodvisni republiki) Ponci in počakala na oba trenerja, Mateja in Ožbeja. Naša naslednja postaja je bil Olimpijski center v Planici, ki je bil tudi sicer (poleg prog za Ponco) en od dveh glavnih centrov dogajanja. Stavba je tudi CŠOD, zato sem pričakovala, da bo precej otrok, ti pa ponavadi ne skrbijo prav lepo za pohištvo v hotelih in podobnih domovih. Pa sem se uštela. Že na recepciji sem bila prijetno presenečena nad urejenostjo in ta se je še stopnjevala, ko sem se kar po stopnicah sprehodila v 2. nadstropje. Dvigalo sem prepustila starejšim sotečajnicam. Tudi sobica je bila lepo urejena in zelo snažna. Zelo zadovoljivo! 



Pravzaprav je bilo časa dovolj samo, da sem nase navlekla tople dolge pajkice, tekaške hlače in tri sloje zgornjih oblačil. V žep sem stlačila še kapo in rokavice in odpeljali smo se do Rateč. Ker moja tekaška "orodjarna" premore le tekaške smuči za drsalno tehniko, na urniku pa je bilo učenje klasične tehnike, sem si dile za klasiko izposodila. Čevlje, ki so primerni za klasiko mi je posodil Anže, palice pa sem imela kar svoje. Za drsalno tehniko so mi malo kratke (kar me ne moti), zato pa so bile za klasiko čisto pravšnje.

Matej nas je razdelil na tri skupine, pretežno po sposobnostih. Razvrščena sem bila v skupino, kateri je pripadla "učiteljica" Vesna, sicer bivša tekmovalka in imetnica kar nekaj licenc za učenje lepe vrste športnih disciplin.




Anže mi je, kot pravi prijatelj, prinesel sveže namazane smuči in klister se je kar cedil, meni pa se ni niti približno sanjalo, kako bom speljala moje prve metre na dilah za klasiko. Prvič v življenju sem stala na smučeh za klasično tehniko smučarskega teka. Ker je bilo to istočasno prvo stanje na snegu v sezoni, se mi je z vsakim najmanjšim gibom zdelo, da bom telebnila po tleh kolikor sem dolga in široka. Na srečo (in presenečenje), sem kar trdno kljubovala izpadom ravnotežja in gravitaciji. Tudi, ko smo odkorakali na italijansko stran, sem stala na nogah. Začeli smo z vajami za ogrevanje in privajanje na smuči; poskoki, obračanja okoli osi, prestopanja... vse za boljši občutek. Naslednje vaje so bile sestavljene iz drsenja po celem snegu in "štamfanja" in tako smo si sami naredili svoje "špure", ki so bile nadaljnjih kar nekaj vaj naš glavni poligon. Hoja, drsenje, dvigovanje repov in špic v vseh možnih zaporedjih, pluženje pri spustih, počivalni in tekmovalni smuk... vse to so bile vaje, s katerimi smo se dodobra spoznali s tehniko.

Za konec "učnih uric novopečenih klasičarjev" smo se podali še na kratek sprehod po zasneženih neuhojenih strminah, sprehod po "cevcu". Naša četica koraka, drug za drugim smo vijugali po belem snegu, vse do sončnega zahoda, ki je sneg obarval oranžno. Prizor je bil neopisljivo popoln!

Utrujeni smo se vrnili v Planico, kjer smo poslušali predavanje, ki nam ga je pripravil Ožbej. Povedal nem je precej o opremi, mazanju smuči in o sami tehniki. Predavanje je bilo kratko in jedrnato, brez dolgovezenja in manj pomembnih podrobnosti.



Ob večerji smo strnili prva doživetja in popredalčkali novopridobljeno znanje. Seveda pa večera še nismo zaključili. Večina jih je šla na nočno sankanje, nekaj se jih je sproščalo v savni, midva z Anžetom pa sva šla v Kranjsko Goro. Nočna smuka je bila lepa tudi za pogledati, sprehodila sva se en krog gor in dol po Borovški cesti in na koncu spila še kuhano vino v Vopi. Res ne moreva biti v "Borovški vasi", ne da bi se ustavila v Vopi.
Z dolžino dneva je bila noč toliko krajša in po požirku koloidne srebrove raztopine in naravnanju budilke na 6:30 sem trdno zaspala. 



Po zajtrku nas je čakal naporen dan, ampak sem se ga veselila. Pred klasiko nisem imela več treme, popoldansko učenje drsalne tehnike pa me ni tako skrbelo. Ne terenu smo naredili nekaj vaj, ogreli smo se, ponovili naučeno prejšnjega dne in se posneli. Videoanaliza je vedno koristna in dobrodošla. Nihče v skupini ni bistveno odstopal po znanju, zato smo lahko posnetke nadgradili še s tekom v različnih formacijah po trije tekači in za "grand finale" smo skoreografirali kombinacijo z devetimi akterji. Skombilirali smo soročni, soročni z odrivom in diagonalni dvotaktni korak.

Po kosilu ni bilo nič časa za počivanje. Druge smuči, drugi smučarsko-tekaški čevlji in spet akcija. Tokrat smo v skupini izgubili dva člana. Odločila sta se za prestop v drugo skupino, kjer so tudi popoldne nadaljevali z učenjem klasičnega sloga. Mi pa smo se za ogrevanje prav posrečeno zabavali in sprostili otroško razigranost. Najprej smo se vozikali okoli stožcev, da je bilo zabavneje, smo to počeli brez palic. Potem pa smo se lovili. Kdor je bil ujet, je lovil dalje. Že dolgo se nisem tako zabavala. Lovljenje in bežanje na smučeh ni mačji kašelj. Zdrsali smo še tistih nekaj centimetrov snega, ki so si ga "poncarji" tako prizadevali zvoziti na progo. Ko smo skoraj preorali progo, smo šli. Šli smo spet v Italijo. Izbrali smo si del proge, kjer smo se učili. Po podrobni Vesnini razlagi in dobri demonstraciji korakov, ki se najpogosteje tečejo pri drsalni tehniki, smo bili dovolj zreli za novo snemanje. Naučili smo se drsalni korak, daljši dvojni drsalni korak, krajši dvojni drsalni korak, enojni drsalni korak smo pa po snemanju le sprobali, ker zahteva že nekaj več koordinacije in ravnotežja. In kako sem bila zadovoljna sama s seboj? Grozno fajn. Vesna me je pohvalila in me nekajkrat celo vzela za zgled v mehkobi gibanja. Moj daljši dvojni drsalni korak je celo poimenovala nekaj podobnega kot... "valček na lepi modri Donavi". Razmišljala sem, da me moja 10-letna kariera treniranja in še 9-letna kariera učenja ritmične gimnastike marsikdaj ovira pri drugih športih, redkokdaj pa se pokaže kot koristna.




Po snemanju smo se sprostili s krajšim "sprehodom" v klanec ob sončnem zahodu. Tam nekje med Montažem in Kaninom je zahajalo sonce in sneg v Ratečah spet obarvalo z oranžnimi vodenkami. Jaz pa sem se obarvala nekoliko rdeče, ko sem z nestrpnostjo čakala na posnetke in analizo mojih smučarsko-tekaških znanj. Vsi v skupini smo se odrezali z odliko, nihče ni imel večjih težav in odstopanja od pravilnosti so bila v malenkostih. Napačno težišče telesa je bila najpogostejša napaka.



Večerjo po analizi sem še zmogla pojesti s polno energijo, potem pa me je pokosilo. Zvečer je bilo planirano druženje s športnimi igrami v telovadnici in kasneje klepet ob pijači, a tega nisem bila več zmožna. V postelji sem ležala skoraj nepremično s pol priprtimi očmi, gledala sem televizijo in klepetala. Več od tega nisem zmogla. Uro sem nastavila na 6:30 že drugi večer zapored.




Zjutraj ob 8:15 smo bili z Vesno dogovorjeni pred Olimpijskim centrom. Plan je bil, da odtečemo do Tamarja. Teoretično se je slišalo odlično, praktično pa je bilo bolj naporno. Pod tanko plastjo snega je bila debelejša ledena, na več mestih je bilo veliko kamenja in proga je bila razrita tako močno, da je tek zahteval posebne spretnosti na dosti mestih pa sploh ni bil več tek. Vse skupaj smo vzeli kot izlet in sočasno z meglicami napredovali v klanec do Tamarja. Anže, Vesna in jaz smo bili na "skejtu", ostali na klasiki. Tako smo se drug drugemu prilagajali in vsi uspešno pridrveli do koče na koncu doline. Privoščili smo si kavo in čaj, Vesna nas je počastila še z njenimi doma narejenimi borovničkami, ki so nas ravno prav poživile za pot nazaj, ki pa smo jo bili primorani polovico prehoditi peš. Preveč je bilo kamenja na progi, kar ni bilo zdravo za dile niti ne varno za nas, tvegati pa ni želel nihče. Od vseh najbolj drzen je bil Tomaž, a tudi on ni vztrajal celo pot. Iz doline mimo Planice smo se po herojsko vrnili peš s smučmi na ramenih.




Lep zaključek še lepšega vikenda. Veliko sem se naučila, pregnala strah pred klasiko in dobila samozavest, ki je pri teku na smučeh nikoli nisem imela prav dosti. Poleg tega sem spoznala nekaj novih ljudi, zabavala sem se in se nasmejala. Sotečjanikom se imam za zahvaliti za družbo in prijetno vzdušje, trenerjem pa za odlično organizacijo in še posebej Vesni za odlično predajanje znanja. In ves ta vikend me je poleg vsega drugega navdihnil tudi za to, da bom z veseljem kakega prijatelja ali kolega naučila veščin teka na smučeh.

In še nekaj o tem, kakšno srečo smo imeli z vremenom: ob koncu zadnjega skupnega dejanja skupnega vikenda, torej ob koncu kosila sem pogledala skozi okno in zunaj je močno deževalo. Padal je leden dež, ki se je s padanjem nadmorske višine proti Vrhniki spreminjal v navaden voden dež.


Ni komentarjev: