ponedeljek, 19. januar 2015

Tek na smučeh - kaj sploh rabim, 2.del

Pa dajmo reči, da klasično tehniko obvladamo, da nam hoja na smučeh ni več tuja, da odločno in brez težav ohranjamo ravnotežje na tistih ozkih dilcah, da nas ne heca več koordinacija "nasprotna roka, nasprotna noga" in je tudi borba z malo ledeno progo uspešna. Dajmo reči tudi, da smo vsak dan bolj navdušeni na tekom na smučeh, komaj čakamo, da bo zapadlo kaj snega in da bo temperatura padla pod 0°C. Kar naenkrat namesto najljubšega filma na televiziji gledamo tekmovanja teka na smučeh in biatlon in opazujemo tekmovalno "profi" tehniko, jo seciramo na prafaktorje in poskusimo memorizirati vsako podrobnost, da bi to gibanje prenesli tudi v naše telo. 

Če je vsaj malo tega tako, potem je skrajni čas, da se lotimo še drsalne tehnike. Izgleda lahkotno in enostavno gibanje, a vseeno je potrebno precej vaje, da nam pride v kri, tehnika pa postane pravilna vsaj do te mere, da se ne matramo preveč na vsakem klancu. Gibanje v "rekreativni" drsalni tehniki je hitrejše kot v "rekreativni" klasični tehniki in tudi nekoliko bolj naporno. 

Začne se že pri opremi. Potrebujemo drugačne smuči, palice in tudi čevlje. Na smučeh pogosto piše, da so namenjene za drsalno tehniko. Besedica "skate" pove ravno to. Glavna razlika med klasično smučko je nižja krivina, dolge pa morajo biti 5 do 10 centimetrov več, kot je naša telesna višina. Te smučke se mažejo. Za to je potrebna prava mala orodjarna, ki pa niti ni poceni, zato je skoraj bolj praktično, da plačamo nekomu tistih nekaj evrov, da nam smuči namaže. Mazati jih ni potrebno prav zelo pogosto, ker načeloma maža kar zdrži nekaj "fur". Sama imam srečo, da mi pri tem pomaga oče, jaz mu pa skuham kavo in sva kvit. 
Seveda so pomembne tudi palice. Te naj bodo dolge do višine brade. Brez čevljev ne gre, zato si priskrbimo takšne, da bodo udobni, za rekreativce so istočasno tudi malo bolj topli, kot za tekmovalce in prilegati se morajo na vezi na smučeh, kar je odvisno od prozivajalca. Lahko imamo polvisoke ali visoke, nujno pa je, da oprimejo gleženj. Oblačila pa so enaka kot pri klasiki, tu res ni kaj komplicirati. 

Sedaj le lahko podamo na bele gredice. Spet se je pametno najprej spoznati s smučkami in jih povabiti na kavo... ne, hecam se,... ampak fino pa je, če najprej naredimo nekaj prestopanj in poskokov, da dobimo pravi občutek. Naslednja stopnja je, da dobimo "filing" za prenos ravnotežja. Učitelji ponavadi postavijo količke in učenci vozijo slalom okoli, seveda brez palic. Takšnih vaj je kar nekaj; drsenje brez palic, ali tako da držimo palice na hrbtu, ali nad glavo, ali v iztegnjenih rokah pred seboj... Ena najbolj učinkovitih vaj, ki je po vrhu še zabavna je lovljenje. 

Vir: internet


Ko to obvladamo je na vrsti natančnejše učenje drsalnega koraka, lahko tudi že s palicami. Ta korak je lahko krajši ali daljši, odvisno od naklona podlage. Učenje zahteva precej ponovitev, priporočam pa tudi, da imamo nekoga, ki našo tehniko posname, da lahko vidimo, kaj delamo narobe. Najpogostejše napake pri rekreativnih smučarskih tekačih so neprenašanje težišča iz središča in pretirano naprej nagnjeno telo. 

Korakov obstaja kar nekaj različnih, najtežji pa je enojni drsalni korak, ki je zaradi motorike težko osvojljiv, nekateri pa ga nikoli ne "skapirajo" in potem tudi ne uporabljajo. Gre za to, da se s palicama odrinemo na vsak korak, se pravi na levi in desni odriv; po domače se temu koraku reče korak ena-ena. S takim korakom je mogoče po ravnini teči zelo hitro, korak je primeren tudi za pospeševanje. Hitro pa se lahko "zaštrikamo", kar pomeni zgolj to, da nam manjka vaje in tehnike. Jaz ta korak izvajam na lepi ravni podlagi, popolnoma zbrana in začnem počasi. Tedaj mi gre povsem dobro, za kaj več potrebujem pa več vaje.

Ko pa res že vse obvladamo, si poiščemo le še izziv. Morda Tamar, morda Pokljuko, ali pa kakšno od lepih dolin v Italiji ali Avstriji. Zapnemo smuči in gremo... 

nedelja, 18. januar 2015

Tek na smučeh - kaj sploh rabim, 1.del

Včasih ni težko koga navdušiti za kako stvar. Poveš, kako super oh in sploh luštno je. Če se ti pri pripovedovanju in opisovanju še iskrijo oči, si na še boljši poti. Ponudiš le še "učne urice" in že imamo lahko novopečenega smučarskega tekača. Poleg snega, nekaj prevoženih kilometrov in kako podaljšano dopoldne časa, potrebujemo še odgovor na ključno vprašanje navdušenega začetnika: KAJ PA SPLOH RABIM?

Seveda vsak ve, da za tek na smučeh potrebuje nekaj toplih oblačil, tekaške smuči z vezmi, palice in čevlje za tek na smučeh. Hitro pa nastopijo vprašanja, nekaj podobnih v smislu: "Kakšne čevlje rabim? Kaj točno naj oblečem? Koliko dolge palice potrebujem? Kaj pa tehnika?"



Dejstvo je, da je rekreativnih smučarskih tekačev vedno več. Slovenci baje veljamo za "smučarski" narod in po tej logiki lovimo tudi povprečje ljudi, ki se ukvarjajo z nordijskimi disciplinami. Ker rekreativni smučarski skoki (na srečo?) ne obstajajo, nam ostaja smučarski tek. S tem športom se ukvarja pisana množica ljudi in prav zanimivo je opazovati, kdo vse se premika na smučeh... nališpane mlade gospodične, mladeniči v bombažnih trenirkah, gospe s prekomerno težo v starih smučarskih kombinezonih, gospodje poznih srednjih let v kavbojkah in z nahrbtnikom na ramenih, podpovprečni rekreativci s predobro opremo, povprečni rekreativci s povprečno dobro opremo, občasni tekači v kolesarskih dresih, nadpovprečni rekreativci z najdražjo opremo, bivši tekmovalci... Seveda nikogar ne dajem v nič ali kritiziram, vsak si zasluži svoj košček sonca na belih ravnicah in vsak je vreden spoštovanja.

No, pa če se vrnem nazaj. Kolega sem navdušila za tek na smučeh in privolil je, da bo priden učenec. Predlagala sem mu, da bova začela s klasičnim korakom. In vprašal me je, kaj vse rabi. Opreme nima, zato bi si jo moral izposoditi, kar takoj nekoliko olajša vsaj izbor pravilne dolžine palic in smuči, ter pravilnih čevljev glede na vezi na smučeh. Tudi brez svetovalca izbor ni težak. Na smučeh mora pisati, da so primerne za klasično tehniko. Tu obstajajo tri variante. Prva je klasična smučka, ki se na mestu odriva, torej pod vezjo maže. To se packa z raznimi voski in klistri za dober oprijem. Druga varianta je narebrena smučka. Te se ne maže, ampak funkcijo voskov in klistrov prevzamejo ravno ta rebra v obliki ribjih lusk. Tretja varianta pa je smučka z oblogo za oprijem, to je nano obloga. Tudi ta omogoča dovolj dober oprijem, le od časa do časa jo je treba očistiti s posebno, za to namenjeno tekočino. In hitro smo že pri ustrezni dolžini; ta je 15 do 20 centimetrov daljša od telesne višine. Nekaj vloge igra tudi teža tekača in s tem krivina smučke. Glavni rekvizit so še palice. Te naj bi segale nekaj centimetrov pod višino naših ramen, če stojimo vzravnano in palico prislonimo ob telo. Seveda so pomembni tudi čevlji, pri katerih je potrebno paziti, da so kompatibilni z vezmi na smučeh. Izbira pa lahko med nizkimi ali polvisokimi čevlji.

Vir: Internet


Nazadnje ostane le še nasvet za primerna oblačila. Prva zadeva so tople nogavice. Tekaški čevlji so navadno malo hladnejši, zato rado zebe. Pametno se je obleči v več plasteh, ker se hitro segrejemo, na spustih ali v senčnih predelih pa je lahko zelo hladno. Tako imamo več možnosti za slačenje in oblačenje in s tem uravnavanjem toplote po občutku. Seveda pa je najpomembneje, da nam je udobno. Priporočam toplo športno spodnje perilo, čez pa podloženo trenirko ali lažje zimske športne hlače, lahko tudi tekaške pajkice, v zgornjem delu pa kako zimsko tekaško majico, toplejši športni brezrokavnik, softshell ali anorak. Seveda obstajajo tudi oblačila, ki so namenjena (načeloma) zgolj za tek na smučeh, ampak niso najcenejša. Predvsem tista z "windstopper" tehnologijo imajo hudobne cene. Če ne drugače, svetujem nakup boljših hlač, ki so specificirana za tek na smučeh. Te so po sprednji strani ojačana, da nogam mraz in veter ne moreta do živega. Sama pa jih uporabljam potem tudi za lažje ture v hribe ali za suhi tek, kadar je res hladno.
Del obvezne opreme so še rokavice s prsti, kapa in sončna očala. Slednja seveda ščitijo pred soncem, pa tudi pri spustih nekoliko zaščitijo oči pred vetrom, da lažje gledamo. Pogojno potrebujemo samo še torbico za okoli pasu, kamor spravimo ključe od avta, kak € za čaj in bidon z vodo, ki še kako pride prav na daljših potepanjih. 

Mislim, da moramo zaplesati samo še kak obredni ples za sneg, da bomo lahko sprobali, kako se zadeve izpeljajo v praksi.  

sreda, 14. januar 2015

Smučarsko-tekaški tabor "skejta", "klasike" in zabave - vse v enem vikendu

Ššššš, šššš, šššš... Tako nekako se je pod mojimi nogami slišalo cel vikend. Udeležba na taboru, tečaju smučarskega teka je bila zadetek v polno. Organiziralo ga je ljubljansko tekaško društvo, kjer svoje pljuča predihavajo, švicajo in se razgibavajo ljudje, v družbi katerih se počutim prijetno, pa tudi trenerji obvladajo svoje delo, poleg tega so tudi zabavni in znajo poskrbeti za prijetno vzdušje. Kaj drugega, kot gibanje na svežem zraku, pridobivanje novega znanja in zabavo bi si sploh lahko želela?!



Za petek je bilo napovedano lepo vreme in Kranjska Gora se je zdela še bližje, kot ponavadi. Kljub nepojasnjeni tremi, sem komaj čakala, da stopim na tekaške dile. Še preden sem dejansko stopila na sneg, sem spila še eno kavo v (neodvisni republiki) Ponci in počakala na oba trenerja, Mateja in Ožbeja. Naša naslednja postaja je bil Olimpijski center v Planici, ki je bil tudi sicer (poleg prog za Ponco) en od dveh glavnih centrov dogajanja. Stavba je tudi CŠOD, zato sem pričakovala, da bo precej otrok, ti pa ponavadi ne skrbijo prav lepo za pohištvo v hotelih in podobnih domovih. Pa sem se uštela. Že na recepciji sem bila prijetno presenečena nad urejenostjo in ta se je še stopnjevala, ko sem se kar po stopnicah sprehodila v 2. nadstropje. Dvigalo sem prepustila starejšim sotečajnicam. Tudi sobica je bila lepo urejena in zelo snažna. Zelo zadovoljivo! 



Pravzaprav je bilo časa dovolj samo, da sem nase navlekla tople dolge pajkice, tekaške hlače in tri sloje zgornjih oblačil. V žep sem stlačila še kapo in rokavice in odpeljali smo se do Rateč. Ker moja tekaška "orodjarna" premore le tekaške smuči za drsalno tehniko, na urniku pa je bilo učenje klasične tehnike, sem si dile za klasiko izposodila. Čevlje, ki so primerni za klasiko mi je posodil Anže, palice pa sem imela kar svoje. Za drsalno tehniko so mi malo kratke (kar me ne moti), zato pa so bile za klasiko čisto pravšnje.

Matej nas je razdelil na tri skupine, pretežno po sposobnostih. Razvrščena sem bila v skupino, kateri je pripadla "učiteljica" Vesna, sicer bivša tekmovalka in imetnica kar nekaj licenc za učenje lepe vrste športnih disciplin.




Anže mi je, kot pravi prijatelj, prinesel sveže namazane smuči in klister se je kar cedil, meni pa se ni niti približno sanjalo, kako bom speljala moje prve metre na dilah za klasiko. Prvič v življenju sem stala na smučeh za klasično tehniko smučarskega teka. Ker je bilo to istočasno prvo stanje na snegu v sezoni, se mi je z vsakim najmanjšim gibom zdelo, da bom telebnila po tleh kolikor sem dolga in široka. Na srečo (in presenečenje), sem kar trdno kljubovala izpadom ravnotežja in gravitaciji. Tudi, ko smo odkorakali na italijansko stran, sem stala na nogah. Začeli smo z vajami za ogrevanje in privajanje na smuči; poskoki, obračanja okoli osi, prestopanja... vse za boljši občutek. Naslednje vaje so bile sestavljene iz drsenja po celem snegu in "štamfanja" in tako smo si sami naredili svoje "špure", ki so bile nadaljnjih kar nekaj vaj naš glavni poligon. Hoja, drsenje, dvigovanje repov in špic v vseh možnih zaporedjih, pluženje pri spustih, počivalni in tekmovalni smuk... vse to so bile vaje, s katerimi smo se dodobra spoznali s tehniko.

Za konec "učnih uric novopečenih klasičarjev" smo se podali še na kratek sprehod po zasneženih neuhojenih strminah, sprehod po "cevcu". Naša četica koraka, drug za drugim smo vijugali po belem snegu, vse do sončnega zahoda, ki je sneg obarval oranžno. Prizor je bil neopisljivo popoln!

Utrujeni smo se vrnili v Planico, kjer smo poslušali predavanje, ki nam ga je pripravil Ožbej. Povedal nem je precej o opremi, mazanju smuči in o sami tehniki. Predavanje je bilo kratko in jedrnato, brez dolgovezenja in manj pomembnih podrobnosti.



Ob večerji smo strnili prva doživetja in popredalčkali novopridobljeno znanje. Seveda pa večera še nismo zaključili. Večina jih je šla na nočno sankanje, nekaj se jih je sproščalo v savni, midva z Anžetom pa sva šla v Kranjsko Goro. Nočna smuka je bila lepa tudi za pogledati, sprehodila sva se en krog gor in dol po Borovški cesti in na koncu spila še kuhano vino v Vopi. Res ne moreva biti v "Borovški vasi", ne da bi se ustavila v Vopi.
Z dolžino dneva je bila noč toliko krajša in po požirku koloidne srebrove raztopine in naravnanju budilke na 6:30 sem trdno zaspala. 



Po zajtrku nas je čakal naporen dan, ampak sem se ga veselila. Pred klasiko nisem imela več treme, popoldansko učenje drsalne tehnike pa me ni tako skrbelo. Ne terenu smo naredili nekaj vaj, ogreli smo se, ponovili naučeno prejšnjega dne in se posneli. Videoanaliza je vedno koristna in dobrodošla. Nihče v skupini ni bistveno odstopal po znanju, zato smo lahko posnetke nadgradili še s tekom v različnih formacijah po trije tekači in za "grand finale" smo skoreografirali kombinacijo z devetimi akterji. Skombilirali smo soročni, soročni z odrivom in diagonalni dvotaktni korak.

Po kosilu ni bilo nič časa za počivanje. Druge smuči, drugi smučarsko-tekaški čevlji in spet akcija. Tokrat smo v skupini izgubili dva člana. Odločila sta se za prestop v drugo skupino, kjer so tudi popoldne nadaljevali z učenjem klasičnega sloga. Mi pa smo se za ogrevanje prav posrečeno zabavali in sprostili otroško razigranost. Najprej smo se vozikali okoli stožcev, da je bilo zabavneje, smo to počeli brez palic. Potem pa smo se lovili. Kdor je bil ujet, je lovil dalje. Že dolgo se nisem tako zabavala. Lovljenje in bežanje na smučeh ni mačji kašelj. Zdrsali smo še tistih nekaj centimetrov snega, ki so si ga "poncarji" tako prizadevali zvoziti na progo. Ko smo skoraj preorali progo, smo šli. Šli smo spet v Italijo. Izbrali smo si del proge, kjer smo se učili. Po podrobni Vesnini razlagi in dobri demonstraciji korakov, ki se najpogosteje tečejo pri drsalni tehniki, smo bili dovolj zreli za novo snemanje. Naučili smo se drsalni korak, daljši dvojni drsalni korak, krajši dvojni drsalni korak, enojni drsalni korak smo pa po snemanju le sprobali, ker zahteva že nekaj več koordinacije in ravnotežja. In kako sem bila zadovoljna sama s seboj? Grozno fajn. Vesna me je pohvalila in me nekajkrat celo vzela za zgled v mehkobi gibanja. Moj daljši dvojni drsalni korak je celo poimenovala nekaj podobnega kot... "valček na lepi modri Donavi". Razmišljala sem, da me moja 10-letna kariera treniranja in še 9-letna kariera učenja ritmične gimnastike marsikdaj ovira pri drugih športih, redkokdaj pa se pokaže kot koristna.




Po snemanju smo se sprostili s krajšim "sprehodom" v klanec ob sončnem zahodu. Tam nekje med Montažem in Kaninom je zahajalo sonce in sneg v Ratečah spet obarvalo z oranžnimi vodenkami. Jaz pa sem se obarvala nekoliko rdeče, ko sem z nestrpnostjo čakala na posnetke in analizo mojih smučarsko-tekaških znanj. Vsi v skupini smo se odrezali z odliko, nihče ni imel večjih težav in odstopanja od pravilnosti so bila v malenkostih. Napačno težišče telesa je bila najpogostejša napaka.



Večerjo po analizi sem še zmogla pojesti s polno energijo, potem pa me je pokosilo. Zvečer je bilo planirano druženje s športnimi igrami v telovadnici in kasneje klepet ob pijači, a tega nisem bila več zmožna. V postelji sem ležala skoraj nepremično s pol priprtimi očmi, gledala sem televizijo in klepetala. Več od tega nisem zmogla. Uro sem nastavila na 6:30 že drugi večer zapored.




Zjutraj ob 8:15 smo bili z Vesno dogovorjeni pred Olimpijskim centrom. Plan je bil, da odtečemo do Tamarja. Teoretično se je slišalo odlično, praktično pa je bilo bolj naporno. Pod tanko plastjo snega je bila debelejša ledena, na več mestih je bilo veliko kamenja in proga je bila razrita tako močno, da je tek zahteval posebne spretnosti na dosti mestih pa sploh ni bil več tek. Vse skupaj smo vzeli kot izlet in sočasno z meglicami napredovali v klanec do Tamarja. Anže, Vesna in jaz smo bili na "skejtu", ostali na klasiki. Tako smo se drug drugemu prilagajali in vsi uspešno pridrveli do koče na koncu doline. Privoščili smo si kavo in čaj, Vesna nas je počastila še z njenimi doma narejenimi borovničkami, ki so nas ravno prav poživile za pot nazaj, ki pa smo jo bili primorani polovico prehoditi peš. Preveč je bilo kamenja na progi, kar ni bilo zdravo za dile niti ne varno za nas, tvegati pa ni želel nihče. Od vseh najbolj drzen je bil Tomaž, a tudi on ni vztrajal celo pot. Iz doline mimo Planice smo se po herojsko vrnili peš s smučmi na ramenih.




Lep zaključek še lepšega vikenda. Veliko sem se naučila, pregnala strah pred klasiko in dobila samozavest, ki je pri teku na smučeh nikoli nisem imela prav dosti. Poleg tega sem spoznala nekaj novih ljudi, zabavala sem se in se nasmejala. Sotečjanikom se imam za zahvaliti za družbo in prijetno vzdušje, trenerjem pa za odlično organizacijo in še posebej Vesni za odlično predajanje znanja. In ves ta vikend me je poleg vsega drugega navdihnil tudi za to, da bom z veseljem kakega prijatelja ali kolega naučila veščin teka na smučeh.

In še nekaj o tem, kakšno srečo smo imeli z vremenom: ob koncu zadnjega skupnega dejanja skupnega vikenda, torej ob koncu kosila sem pogledala skozi okno in zunaj je močno deževalo. Padal je leden dež, ki se je s padanjem nadmorske višine proti Vrhniki spreminjal v navaden voden dež.


nedelja, 04. januar 2015

Velika planina, 1611 m.n.v.

O ja, poskus v drugo. Prvi poskus se je sfižil, še predno sem dobro prišla do planine. Zadnjič je kazalo na snežno nevihto, tokrat so že spletne kamere razkrile, da je vreme na planini lepo in sončno. Z izjemo precej močnega severovzhodnega vetra. Ampak veter preživim, če je le sončno. Še vedno pa sem trdila, da ne verjamem nobeni napovedi, dokler se ne prepričam sama. 

In sva se odpeljala skozi Stahovico, Krivčevo in Žago do Kranjskega Raka. Smučišče na Osovju so dodobra zdelali lokalni smučarji in tudi osovje mu ni pomagalo, da ne bi razkrilo zemlje in trave. Istočasno pa je bilo ravno osovje krivo za poledico na cesti. Avto je mestoma kar plesal po cesti in prav nič nisem imela dobrega občutka. Z vsakim metrom je tudi veter kazal vedno bolj ostre zobke in mestoma je po cesti nosil kupčke iglic, drevesnih lišajev in vejic. 

Glede na sicer sončno vreme me ni presenetilo polno parkirišče pri gostilni. Vse je bilo zasedeno do zadnjega kotička, je pa res, da je prostora vsega skupaj za maksimalno 15 avtomobilov. Kje parkirati? Seveda se mi je zdelo elegantno se peljati do Marijaninih njiv, ampak že na daleč sem videla, da je bila cesta lepo ledena in nič posuta. Malo sva kolovratila naokoli in razmišljala, kam bi parkirala, nakar pa je Anže predlagal, da bo dal na avto verige in peljal dalje v klanec. V trenutku, ko je nameščal prvo, je mimo pripeljalo nekaj avtomobilov in se v klanec zaletelo kar brez "keten". Jaz pa si ne bi upala tvegati. 

Z verigami sva pripeljala na parkirišče, kjer je na najino presenečenje bilo kar nekaj avtomobilov. Cesta je bila ledena, zato sem si tudi na podplate monitrala verige. Dereze so zakon! 


Svoj stil hoje v hribe "nikoli po najbližji poti" je prevladal tudi tokrat. Šla sva naokoli. Najprej do Ušivca in do tam proti Gojškemu stanu. Pot je bila ugažena, ne pa shojena. Na srečo se je nekdo pred nama peljal tam s snežnimi sanmi, sicer sploh ne bi vedela, kje je pot. 


Sonce je sijajo, oblačkov skoraj ni bilo, a veter je pihal kot za stavo, s seboj nosil sneg in gradil zamete, istočasno pa v gozdu za nama ustvarjal takšne glasove, da sem se cel čas ozirala nazaj, kej se zadaj dogaja. Slišati je bilo kot nekakšno rjovenje... če se prepustiš domišljiji, skoraj nič kaj prijetno. 



Spredaj so se odpirali pogledi na Gojško, nekoliko kasneje še ne Malo planino. Neke gneče ni bilo na nobeni od njih. Pravzaprav sva srečala le peščico zamaskiranih avanturistov. Nekoliko nad Jarškim domom, na poti proti Domžalskem, so bili še štirje takšni. Ustavili so se pri Domžalskem domu, tak srečali se dve prijateljici in tako se je tihota planina prelevila v glasno pogovarjanje. Tudi midva sva si vzela minutko za postanek, a prav dolgo nisem zdržala. Želela sem dalje, do cerkvice Marije Snežne, do Velikega stanu in naprej na Zeleni rob, ki je bil skrajna točka najinega pohajkovanja po planini. 


Pri Velikem stanu sva se povzpela do Marije Snežne. To je lušttkana lesena cerkvica, ki je v preteklosti pastirjam in sirarjem na planini omogočala vse verske dejavnosti, ki so jih bili vajeni iz doline tudi na planini. Letos je bila polnočnica tu še posebaj "nora". Menda je bilo ogromno ljudi. Razumljivo, ko pa je tako lepo in nekaj posebnega.  

Spustila sva se nazaj med bajte, od tam pa dvignila do Gradišča in končno sva prišla do Zelenega roba. Na prvi pogled je izgledalo, da je koča zaprta, a tabla pred vrati in je ponovno vlila upanje, da bom le lahko spila zaslužen glažek borovničevca. Ta borovničevec je en redkih, če ne celo edini, ki sem si ga zapomnila in za katerega rečem, da je odličen in po okusu enak prav vsakič. Prvič sem ga pila kakih 7 let nazaj, ko sem s kolegi na Veliki planini preživljala nepozabni podaljšan vikend. Od takrat sem bila na planini že velikokrat in vsakič si ga privoščim in vsakič je odličen. Bolj kot na žganje, spominja na liker in je pravi bonbonček. 





Okrepčala sva se in se malo pogrela, potem pa krenila nazaj, ker je bil že skrajni čas, da naju ne bi lovil mrak. Spotoma sva se ustavila le še na grebenu, da sva občudovala razgled na Kamnik in še naprej. Ta dan je bila vidljivost res dobra. Izjemen pogled je bil tudi na Grintovec, Kokrsko in Kamniško sedlo, Brano in Skuto... Vsi ti vrhovi so bili videti tako blizu!










Razgled na dolino, pogled na bajte in stanove, sonce... vse je bilo tako lepo, da sploh ne bi šla nazaj dol in domov. Ostala bi na planini. Morda kdaj drugič... po mislih so mi že rojili plani, kako bi dobila nekoga, ki bi mi odstopil bajtico za kak vikend. Kaj bi bilo lepšega, kot zgodnje jutro na planini... četudi me potem krava mahne z repom!


 Tokrat sva šla po bližji poti do parkirišča, tak je bil tudi plan. Pot je bila sicer široka, a zelo drsna. Brez derez bi šlo zelo težko. Starejši par s kužkom in mlajšo deklico se me matral po klancu navzdol in nekoliko nižje še nekaj ljudi ni imelo sproščenega koraka na strmini. Precej ledu je bilo tudi od parkirišča niže po cesti. Verige, ketne, dereze... vse to je bilo sila uporabno ta dan. 

Na poti domov me je presenetil še čudovit sončni zahod. Drevje, grmovje in podrast je sonce obarvalo v žareče oranžno. Med mojim fotografiranjem pa me je zmotil še prijazen kraški ovčar Beni, ki je ušel starejšemu paru na sprehodu. Odločil se je, da me pride pozdravit in pozdravil me je, zelo opazno. Ni preprosto, če ti želi tak ovčar iz prijaznosti skočiti v naročje. Ampak razveselila sem se ga ko majhen otrok igrače. 


Po poti domov sem razmišljala, da mi je končno uspelo doživeti sončno Veliko planino. Kljub temu, da je pihal močan veter. In že vem, kdaj grem naslednjič, oziroma bom poskušala iti... ko bodo cveteli žafrani in bo vsa planina odeta v mojo najljubšo barvo, vijoličasto. 


sobota, 03. januar 2015

Sv. Višarje (1766 m.n.v.) na prvi dan 2015

Ni dolgo od tega, kar sem bila na Višarjah. Takrat sem bila prvič in bilo mi je tako všeč, da sem letos, na prvi dan novega leta podvig ponovila. Tokrat je bilo nekaj snega, ampak nič skrbi vrednega, da bi morala gaziti. Obetalo se je čudovito vreme, a v resnici ni bilo ravno tako. 

Čeprav si poti do izhodišča nisem zapomnila popolnoma, nisem imela težav. Vedela sem, da moram skozi center Trbiža in še nekaj malega naprej. Dalje so me usmerjale table in popolnoma brez težav sem prispela do parkirišča, ki je istočasno tudi štart gondole in štirisedežnice za smučkarje. Z gondolo se vozijo samo "reve", s sedežnico pa smučarji, ampak ker nič od obojega nisem, sem se odpravila peš. 

Daleč od tega, da bi bila edina. Poleg naju se je na poti vila cela četa zimskih hribolazniških navdušencev. Nekaj nas je bilo pešakov, Italijani so bili večinoma krpljarji, ogromno pa je bilo takšnih, ki so se na vrh sprehodili na turnih smučeh, navzdol pa odsmučali. In slednjih je bilo res veliko in  bili so vseh profilov: mladi, starejši, stari, moški in ženske, hudi rekreativci in le "nedeljski" sprehajalci na smučeh, nekateri z noro dobro opremo, drugi z malo manj... Pravzaprav me je to dodobra presenetilo. Turna smučerija postaja vse bolj popularna in če dobro pomislim tudi mene privlači. Enkrat, ko bom "velika"...  



Resnično je bila gneča na poti. Non stop sem prehitevala "sotrpine", ali pa so oni prehitevali mene. Bili smo tudi precej internacionalni... slišali so se pozdravi: živijo, ciao, servus, dober dan, buon giorno, salve,... zares pisana množica. 
Vsi smo hodili počasi, ker je bil klanec res hud. Strmina človeka preseneti in ker traja dobri dve uri, ni smisla, da se zaganjaš v klanec ko mlad kuža, ker prej ali slej pokuriš moči, klanec pa še kar traja in traja. No, seveda so izjeme, ki lahko v hitrem tempu "šponajo" do vrha. Sredi najhujšega klanca sta me prehitela dva možakarja srednjih let na turnih dilah, me pozdravila, en od njiju pa je moral še pripomniti: "A je strmo?" Z nasmeškom na obrazu sem mu odgovorila, da je precej, ampak počasi gre. V resnici sem razmišljala, če mogoče izgledam tako laično ("šalabajzarsko"), da je sklepati, da mi klanec dela težave. Upam, da ne in tudi s klancem v resnici nisem imela težav. 

Ob poti je križev pot in ena manjša kapelica, tako se lahko človek zlahka zamoti z ogledovanjem postaj in ker hoja ne more biti hitrejša od hitrosti kakšnega pravega romanja, je med potjo več kot dovolj časa za kakšno poglobljeno razmišljanje, o čemer koli že. 



Ko nad seboj zagledaš štirisedežnico, ki se kot rešilna bilka vzpenja proti vrhu, veš, da nisi več daleč. Od Višarske planine res ni več veliko poti in klančin, a ni pa še konec. Nekoliko se spremeni vegetacija, smreke preidejo v macesne in pot se malo zoža in začne bolj ostro cikcakati. Verjetno nič kaj prijetno za tiste s turnimi dilami. 
Moj kompanjon je postajal že malce utrujen in imela sem občutek, da je komaj čakal, da prideva na cilj. Pri leseni ograji sem mu z veseljem povedala, da sedaj pa resnično ni več daleš, da je vas takoj za hribom. 


Odprl se je tudi čudovit razgled proti Karnijskim Alpam in Dolomitom. Mi smo sicer bili pod pokrovom nizke oblačnosti, a bolj oddaljena pogorja so se kopala v soncu. Najslabše sta jo odnesla Montaž z vsemi svojimi Špiki in Kamniti lovec. Ti so bili popolnoma skriti v megli in oblakih. 


Vas je bila polna turistov, vladal je pravi mali kaos. Ljudi je bilo še toliko več, ker jih je ogromno prišlo na vrh z gondolo. Tem se je resnično videlo, da so se na vrh pripeljali. Gospe nadišavljene in nališpane za na promenado v plaščkih, svetlečih bundicah, krznenih kožuhih, UGGicah in Moon Bootih z bleščicami. Njihovi gospodnje pa za njimi niso dosti zaostajali. Ok, le tako zelo bleščeči niso bili. Na Višarje pridejo na izlet, pogledat razgled, kaj dobrega spijejo (Aperol Spritz...) in pojedo in se odpeljajo nazaj v dolino. 


Tudi midva sva si privoščila kavo v enem od prijetnih lokalčkov. Ampak midva sva to naredila po svoje, v bolj "študentskem" stilu. Nihče od naju ni imel s seboj gotovine, oziroma sva napraskala 4,20€, ker sva za kak večji denar pozabila iti v dolini na bankomat. Seveda sva, preden sva naročila kavi, pri prijaznem kelnarju preverila, če jemlje kartice. Ker je bil njegov odgovor pozitiven, sva si kavo tudi privoščila. Težava pa je nastopila, ko ne Anžetova ne moja bančna kartica ni delovala. Natresla sva mu ves drobiž, ki sva ga imela, kaj pa drugega. Počutila sem se trapasto ko... :)


Na hitro sva se sprehodila skozi vas na sosednji griček, od koder je tisti tipični, idilični pogled na vas in na Mangart daleč v ozadju. Kljub temu, da ni bilo sončka je bilo lepo. Da bom videla sonce nad zasneženo vasjo, bom morala priti na Višarje vsaj še enkrat. 



Za pot navzdol sva si nataknila derezice. Moje so tako prestale testno "vožnjo". Dobila sem jih za novo leto od ljudi, ki točno vedo, kakšni so moji "sprehajalni" plani za to zimo. Potegnila sem jih iz luštne torbice, ki bi ji zlahka zamenjala za toaletno torbico in jih obula preko pohodnih čevljev. Pot sicer ni bila ledena, a je bil sneg ravno toliko potlačen, da bi lahko drselo in spodrsavalo. Z derezami pa sem imela bolj siguren korak in se nisem na vsakem koraku bala, da bi mi spodrsnilo. Ko sva šla navzdol je bilo ljudi odločno manj in bilo je prijetneje. Ker sem bila že malo utrujena, sem hodila počasi pa tudi dneva je bilo še kar nekaj, zato se mi ni mudilo.


Prav spodaj pri avtu sem si oddahnila od napornega spusta. Spustov nisem nikoli marala in tudi vprašanje, če jih bom kdaj vzljubila. Prava milina se je bilo usesti na mehko, na sedež v avtu. Bila sem prijetno utrujena, a vseeno polna pozitivne energije. Ampak res nisem zdržala dolgo, da ne bi planirala novega izleta. Velika planina? Drugi poskus? 


petek, 02. januar 2015

Sv. Primož (826 m.n.v.) in Kisovec (1250 m.n.v.) na zadnji dan 2014

Po dobrih dveh tednih stalnega rizika, da dokončno zbolim in ostanem v postelji, če bom non stop hodila v mrazu naokoli, se mi je uspelo toliko spraviti k sebi, da sem si upala iti na daljši izlet na mraz. Zadnjih štirinajst dni so me pokonci držale doma spackane in kemijsko ustvarjene arcnije. Seveda si v vsem tem času nisem vzela niti ene ure počivanja za okrevanje. Po večkratnem obisku Stare Ljubljane, novoletno okrašenega Celja in Kranja, sem morala ven iz mesta, na več svežega zraka, na sneg. Za 31.12. sem izbrala Veliko planino. Nazadnje sem zasneženo obiskala 1.1.2011. Med tem in tistim izletom obstaja konkretna razlika: takrat je bilo vreme fantastično in sem na planino celo prišla, tokrat pa sem se ravno zaradi vremena obrnila in bila prisiljena spremeniti plan izleta.  


Že ko sva se s kolegom vozila proti Kamniku, so mi bili oblaki nad Veliko planino sumljivi. Ta pašna planota je znana po tem, da je zmagovalka po vremenski muhavosti. Napovedano mora niti zares stabilno vreme, da sonce vztraja. Velikokrat se namreč zgodi, da preko roba planine splezajo oblaki in se vreme popolnoma spremeni, v zelo kratkem času. Tudi sama sem to že nekajkrat doživela in vem, da z Veliko planino ni šale. 

Pripeljala sva se do Kranjskega Raka, kjer sva imela namen parkirati. Pogled proti planini je razkril gosto oblačnost, meglo, verjetno tudi močan veter in morda celo snežne padavine. V takšno vreme si nisem upala, pa tudi povsem trpeče bi bilo, če bi naju bičal hladen veter in bi naju zeblo ko cucka, vidljivost pa bi bila praktično ničelna. Ker ni kazalo na bliskovito izboljšanje, sem morala pobrskati po domišljiji in si izmisliti kaj drugega. Z nekaj pomoči sem se odločila, da parkirava spodaj v Stahovici in greva peš na Sv. Primož. Ta se je kopal v soncu. 


Ljudi ni bilo prav dosti, le peščica najbolj zagrizenih rekreativcev je uživala na svežem zraku na Silvestrov dan. Kljub nizkim temperaturam, je bilo na sončku toplo in pri cerkvici sva lahko v miru spila čaj. Vidljivost je bila relativno dobra in videlo se je, da po Gorenjskem (verjetno) sneži in vreme ni pretirano lepo. Izkazalo se je, da sem dobro zadela z idejo. 


Od Stahovice do Sv. Primoža sva kljub mojemu klepetanju brez prestanka in mojim še ne zdravim pljučam potrebovala eno uro časa. Res bi bilo škoda, da bi šla že nazaj v dolino. Tako me je mimogrede prešinilo, da se lahko povzpneva še do Pasjih pečin. Tako sva nadaljevala navkreber mimo cerkvice Sv. Petra in še kar naprej do križišča poti. Levo pot sem poznala in je vodila do Pasjih pečin, desna pa mi ni bila znana, a je na tablici pisalo, da pelje do Kisovca, kamor naj bi se hodilo eno uro. Vedela sem kje je Kisovec, a te poti nisem poznala. Dobro, Anže se je strinjal in sva šla. 





Pot je bila uhojena, a vseeno se mi je zdelo pametno obuti gamaše. Toliko bolj, ker sem bolj štoraste narave in mimogrede "zagazim" malo s poti. Pot je bila fantastična; po gozdu, ne prestrma, obsijana s soncem in nikjer ni bilo žive duše. Res sem uživala. 

Čez čas nama je nasproti prišel možakar, ki je očitno še bolj užival v zimi. Cikcakasto pot je mestoma ignoriral in se dobesedno skotalil po pobočju, ob tem pa se je radoživo smehljal, kot majhen otrok.




Hodila sva že nekoliko dlje kot eno uro in še kar ni bilo videti, da sva na Kisovcu. Malo sem bila že zaskrbljena, ampak mi je bilo jasno, da nisva nikjer mogla skreniti s poti. Potem pa se je gozd odprl in prišla sva na čistino. Od vetra spihan sneg je naredil nekaj zametov na pašniku in nekajkrat sem se ugreznila v sneg do kolen. Kako zabavno! 

Šla sva do doma, koče, hiše... kakor se vzame. Tam je bilo parkiranih nekaj avtomobilov in v koči je bilo nekaj ljudi. Na vratih je pisalo, da je koča odprta in šla sva notri, vsaj toliko, da sem se preoblekla v suho majico. V koči je za šankom klepetalo nekaj ljudi in prav trapasto so naju pogledali, ko sva prišla notri, nihče pa ni pozdravil. Počutila sem se kot neka čudakinja, ki moti njihovo druženje. Tudi naslednjih 15 minut so naju praktično ignorirali in Anže se je upravičeno spraševal, kaj bi se zgodilo, če bi naročila čaj. Raje nisva probala. S seboj sva tako imela dovolj čaja in nek borovničev liker, da njihove pomoči nisva rabila.

Kar hitro sva se odpravila nazaj. Skrajni čas je bil, ker se je sonce že toliko splazilo za hribe, da sva hodila v senci in je bilo zato občutno hladneje. Hitro sva se spuščala nazaj proti Primožu. Sneg je bil tako mehak, da derez nisva potrebovala. Tudi potem dalje do doline se je dalo hoditi brez špičk in ketnic na podplatih. 




Do avta sva prišla prijetno utrujena in kljub vsemu zadovoljna z izletom. V danih razmerah sva od dneva potegnila maksimalno. Nisva šla sicer po planih na Veliko planino, a bila sva blizu. Izognila sva se slabemu vremenu in istočasno nisva izgubila časa z vožnjo, ki bi jo imela, če se bi odpravila na kater drug konec. Vse skupaj sva hodila kakih pet ur in prehodila približno 800 višincev. To je bilo več kakor pa sem imela v prvotnem planu. Še posebaj všeč mi je pa bilo, ker sem odkrila nove poti, bila sem nekje, kjer še nisem bila. Iz Stahovice sem šla na Veliko planino že precejkrat, ampak še nikoli pa nisem bila na Kisovcu. 


Do avta sem prišla malo prezebla in do doma se nisem ogrela. Doma me je ogrel šele vroč čaj in to me je moral hitro, da sem bila lahko kmalu pripravljena na silvestrovanje na prostem; na Planini (nad Vrhniko) pri -14°c. :)