nedelja, 09. november 2014

Tekaški pozdrav jeseni na Krasu '14 ... z izletniškim podaljškom


Že tradicionalna jesenska tekaška prireditev, ki se je tradicionalno udeležujem. Všeč mi je zaradi perfektne organizacije in ker je netekmovalnega značaja. Čipov ni, štoparic ni. Lahko se sprostiš v teku in uživaš, tečeš nekoliko počasneje, klepetaš in se zabavaš. Popolnoma vseeno je, kateri po vrsti prideš v cilj in kakšen čas dosežeš. Poleg vsega tega pa me na sežanske teke veže kar nekaj lepih spominov. 

Letos je bila drugo leto zapored proga speljana skozi živi muzej Krasa in ne le do Orleka in nazaj, kakor je bilo prejšnja leta. S tem so kar nekaj pridobili: proga je krožna, bolj razgibana in zanimiva za tekače, nekoliko daljša in zatišna v primeru burje, poleg tega pa razkrije še elemente kulturne in naravne dediščine Krasa. Že ideja za samo ureditev muzeja na prostem se mi je zdela vrhunska, tek skozenj pa še toliko bolj. 

Napovedi so bile neprijetne. Velik del naše preljube deželice je bil poplavljen, vsepovsod so imeli težave z naraslo vodo. Krasu je bilo sto odstotno prizanešeno, celo kar se tiče, burje, dežja in popoldanskega silnega spusta temperature ozračja. Na štartu nas je bilo nekaj preko 400 in večino nas je presenetilo toplo vreme. Močno sem si želela, da bi imela s seboj kratke pajkice. In tudi sicer sem imela s seboj več nepremočljive in tople garderobe, kot pa primerne za toplo in suho vreme. 




Brez dodatnega jutranjega kofeta ni šlo in prijetno ga je bilo spiti brez živčnosti. Imela sem dovolj časa za preoblačenje, pripenjanje štartne številke in ogrevanje. Ena od tekaških ekip je sicer vodila skupinsko ogrevanje, a je vse skupaj delovalo precej brez energije, tako se sam se raje ogrela in razgibala sama. Na štartni liniji nas je pozdravil sežanski župan, poslušali smo primorsko himno in na pok štartne pištolice zaštartali. 

Velika večina se jih je pognala, kot bi šli na zmago. Moram priznati, da so me kar malo potegnili za seboj in sem tekla hitreje, kakor sem si zamislila. Ta tek sem resnično želela odteči za zabavo. 
V prvih klančkih na prvih štirih kilometrih so ljudje tekli mimo mene... no, ne tekli, zaganjali so se, dihali ko lokomotive, nekateri so dajali vtis, da še nikoli prej niso tekli tako hitro. Z rahlim nasmeškom in kakšno polpikro opazko sem jih opazovala. Na sledečih dveh kilometrih sem vedno bolj dobivala občutek, kot se ljudje sploh niso zabavali. Svoja opažanja sem zaupala Anžetu in dejansko se je strinjal. Vzdušje je bilo trpeče. Kot bi vsi hoteli dokazati, da tečejo in tečejo hitro, da so to po Ljubljanskem maratonu kilometri, kjer se morajo dokazati sebi in drugim. 

V Orleku sem se ustavila, Anže se je lotil napolitank, sama pa čaja in vode. Čaj mi je še posebno dobro del, čeprav ni bilo mraza. Od tod naprej sem zavestno tekla še bolj sproščeno, se pogovarjala in zabavala, opazovala okolico in zgolj in le uživala. 

Tempo sem pojačala le zadnjih nekaj sto metrov skozi drevored, ker to naredim vsakič. Skozi cilj sem pritekla nasmejana, semaforja s časom pa niti nisem dobro pogledala. V šotoru z okrepčili sem okoli sebe poslušala komentarje drugih tekačev, kako jim je šlo, kje so tekli dobro in kje ne... nihče pa ni rekel, da se je imel luštno. 

Zabavala sem se tudi ob kraški joti, ki sem si jo tokrat privoščila. Srečala sem nekaj znancev, z Anžetom sva pokomentirala ponudbo razstavljalcev in pokomentirala kakega tekača. Prav luštno je bilo. Ob odhodu do avta pa sem opazila še velik plakat, vabilo ali oglas za Mali kraški maraton, ki bi prvi pomladni vikend v letu, torej konec marca. Takrat in ob letu osorej bo spet krasno. 




Ni komentarjev: