ponedeljek, 03. november 2014

Svete Višarje, 1766 m.n.v. iz Žabnic (Camporosso in Valcanale)

Družinske izlete sem imela vedno rada, še celo v najstniškem obdobju. Predvsem zato, ker sem vedno izvedela kaj novega, kaj novega videla na lokacijah, ki sem jih že poznala ali bila nekje, kjer še nisem bila. Oče in mama redno hodita na Višarje; poleti ali pozimi. Pravzaprav je to njun "vsakozimski" cilj. Če je lepo vreme in sneg, je tam gori kot v pravljici, navzdol lahko oče poteši svoje turno-smučarske ambicije, mama pa z derezami priteče nazaj do izhodišča, kar ji je tudi v blazno veselje. Nič čudnega, da uživata. Del te uživancije sta tokrat delila tudi z menoj.  


Štartali smo ob normalni, "človeški" uri in tudi v Radovljici smo si po stari navadi privoščili kavo. Zapeljali smo se do Trbiža in od tam do Žabnic, po italijansko se kraju reče Camporosso in Valcanale. Bilo je hladno, le nekaj stopinj nad lediščem, zato sem se opremila še z rokavicami. Če hodiš s palicami, so roke nekoliko dvignjene in zato slabše prekrvavljene. Pogosto se mi zgodi, da zaradi mraza prstov sploh ne čutim, potem pa začnejo zoprno boleti, ko se prekrvavijo. Ampak to se mi večkrat zgodi pri teku na smučeh.


Takoj od parkirišča se je pot vzpela precej strmo. Zaradi maminih besed sem pričakovala hudo dolgotrajajočo strmino. Pot res ni bila položna, pa še "šodrasta" je bila, tako da hoja res ni bila lahka. Kjer se je dalo, smo krenili po bližnjicah, ki se jim komaj lahko tako reče. Po poti, ki je sicer romarska, je bilo vse polno križev, križcev, znamenj in manjših kapelic, križev pot pač. S kulturno-antropološko-zgodovinskega gledišča zanimiva reč. 

Srečali nismo prav dosti ljudi. Nekaj Italijanov smo ujeli šele pod vrhom, ko se pot iz grape dvigne do smučišča in pašne planine pod Višarjami. Tod postane pot zelo drugačna, prijetnejša. Široka kot mulatjera cik-caka skozi macesnov gozd. Macesni so žareli v soncu, kot živo zlato. Postajalo je vedno topleje in Craft in Under Armour sta postajala krepko prevroča. Le še uvivnk me je ločil od pogleda na vas in ta pogled sem komaj čakala.


Vas je res čudovita. Malo italijanska z avstrijskim pridihom urejenosti in neko furlansko nenavadnostjo. Ker je bil praznik in še mrtva sezona po vrhu, sta bila odprta le dva lokalčka, trgovinice pa so bile zaprte. Po eni strani mi je bilo žal, po drugi pa sem tako lahko bolj uživala v miru. V daljavi se je videl Mangart, poleg njega Jalovec, bolj desno Kamniti lovec in še bolj desno nad dolino Zajzere, se je dvigala severna stena Montaža in levo od njega skupina Špikov in kraljevski Viš. Proti severu se je videl Trbiž, Beljak v daljavi in malo bolj zahodno Rateče in Podkoren. Če sem pogledala malce bolj v daljavo, sem videla v soncu kopajočo se Cimo Bella (Lepi Vršič) in poleg njega Monte Cocco (Kok). V daljni daljavi so se videli pa tudi Dolomiti. Oh...


Grešno se bi bilo takoj odpraviti nazaj v dolino. Usedli so se na zlomljeno klop ob cerkvi in se malo "martinčkali". Sama nisem zdržala pri miru in sem šla malo naokoli, raziskovala okolico, arhitekturo in se poigrala s prvim letošnjim snegom. No, vsaj mislim, da je prvi. Zame je.




Odpravili smo se še na drugi konec vasi, kjer okolico uničujejo smučarske naprave in pripadajoči objekti, a je istočasno od tam najboljši in najlepši pogled na vas. Ustavili smo se na terasi, ki je sicer terasa restavracije, a ker je bila zaprta, je bila prazna. 

Mami se je ulegla na klopco in uživala, z očetom pa sva imela drugačno veselje; prileteli so krokarji. Menda so to planinske kavke, ampak jaz sem jih preimenovala v krokarje. Ta perjad je precej pogumna in mi je zato naredila še toliko več veselja. Navadila sem se, da je pametno imeti s seboj vrečko priboljškov za živali, ker vedno srečam kakšne "pošasti" in jih rada razvajam. Tako sem za "foro" vrgla ptičem košček dehidriranega piščančjega mesa in v trenutku je izginil. Kavke so do neke mere mrhovinarji, poleg tega pa živali same vedo, kaj je primerna hrana za njih, tako da se nisem preveč obremenjevala s tem, ali smejo jesti meso ali ne. Definitivno pa je za ptiče bolje karkoli drugega, kakor kruh. 
Kako sem se nasmejala tem frajerjem! Neverjetno lepi in pametni ptiči so. Najpogumnejši od njih mi je skoraj jedel z roke in bil pravi akrobat, ko se lovil koščke mesa kar v zraku.


Ko mi je zmanjkalo priboljškov, so to hitro pogruntali in kar naenkrat nisem bila več zanimiva. Odleteli so stran, meni pa je bilo kar malo žal. Ampak večno tako ne bi vzdržalo naše prijateljstvo. 

Počasi smo morali močneje zavezati vezalke in se spustiti nazaj v dolino. Ura je bila že pozna in krajši dan se pozna. Še zadnjič sem pogledala na vas, nato pa smo se po smučišču vrnili do planine, od tam pa po isti poti navzdol. 



Hodila sem s težavo, no, nisem ravno lebdela. Po starih izkušnjah me je nekaj "štihnilo" globoko v sklepu kolka, bolela so me kolena, vsake toliko pa me je še na petnem delu podplata nekaj speklo, kot bi imela žulj. Vse težave sem prezrla in sledila staršem. Vsake toliko sem se ustavila in "škljocnila" še kako fotografijo, hkrati pa še sprostila tenzijo okoli kolen. 


Malo pred avtom sva z očetom za štos odtekla še en krajši šprint. Kar tako za šalo, vsak s svojim nahrbtnikom in pohodnimi palicami v rokah, pa tudi pohodni čevlji niso najelegantnejši za tek. Vse skupaj bi bilo lahkotno, če ne bi bil ta šprint v klanec, edini klanec navkreber po poti navzdol. Vsi trije smo se nasmejali, ko sva za šalo tekmovala.

Pri avtu sem lahko končno pretegnila noge, svoje vtise pa smo strnili na kavi na standardni lokaciji v Kranjski Gori. Dan je bil čudovit, izlet je bil super, lokacija fenomenalna. Končno sem bila tudi jaz na Višarjah in dan sem preživela s starši. Nad slednjim sem vedno navdušena, ker vedno uživam! 
Ko bo padel sneg, šibam na Višarje spet... pa še rima se skoraj. :) 

Ni komentarjev: