torek, 04. november 2014

Sella Nevea, Cregnedul di Sopra, Casere ra Larice, Casere ra parte di Mezzo, planina Pecol in reka Ziljica v Trbižu

Če sem odlično izkoristila soboto z "romanjem" na Višarje, sem podobno naredila tudi v nedeljo, ampak eno dolino južneje. V soboto sem pohajkovala severno od Montaža, v nedeljo južno. Jutranji opravki so bili popolnoma enaki: nahrbtnik, nakup malice v Kosezah v Ljubljani, kava v Radovljici, mejni prehod Rateče, Trbiž... od tod naprej pa sva šla mimo Rabeljskega jezera do Sella Nevee, ali kakor se reče po slovensko temu kraju, na Žlebeh. Ena reč se je še bistveno razlikovala... sobota je bila "familijarna", v nedeljo pa sva šla pohajkovat z Anžetom. Imava enake interese in kot pravi prijatelj ve, kje uživam in kaj imam najraje. Izlet je načrtoval on in tokrat sem se celo pustila voditi. Ponavadi namreč vedno sama načrtujem pot, iz nahrbtnika vlečem knjižice, zemljevide in opise poti. 

Parkirala sva preko ceste od tistih čudnih apartmajev, blokov ali hotelov pri spodnji postaji Sella Nevee. Bilo je topleje kot dan poprej in še bolj vroče mi je postalo, ko sem videla, da se od Audija nekaj čudno kadi. Anže je na hitro pogledal in nekaj je bilo menda narobe z zavorami, diski zavor, ali nekaj takšnega. Tisti moment tako nisva mogla naredit ničesar in sva raje krenila na pot.  


Spet strmina po smučišču, a pot je kmalu zavila v gozd in se vzpenjala še vedno precej strmo, a po bolj prijazni podlagi. Vzpela naj bi se le približno 300 metrov, potem pa hodila večinoma po ravnem. Dejansko sva precej hitro prišla na širšo makadamsko pot tik pred planino imenovano Cregnedul di Sopra. Planina stoji na nadmorski višini 1515 metrov. Njena nižja "sestrica" Cregnedul di Sotto leži nekoliko bolj vzhodno, a tja nisva šla. Nad obema pa kraljuje Monte Cregnedul, ki s svojimi 2351 metri višine verjetno ni ravno mala malica. 



Ker se imela za sabo aktiven petek, še aktivnejšo soboto, sem večje gorske zalogaje pustila za kdaj drugič. Tokrat mi je bolj ustrezal položnejši teren. Pri Cregnedul di Sopra sva torej krenila po lepi makadamski cestici točno v smer zahoda, proti planini Pecol. Pecol pa že dobro poznam in točno sem vedela, kdaj bom tam. 
Po poti so se kazali vrhovi v soncu in vsa navdušena sem pogledovala naokoli. Levo so se bohotili Lopa, Prestreljenik, Hudi in Srednji Vršič in skoraj na koncu grebena še Visoki Kanin. Na moji desni pa so se že kar "afnali", ker so bili tako lepi, Divja koza, Gamsova mati, Viš, Škrbina zadnje Špranje, Koštrunove špice, Špik Hude Police in na koncu še Montaž. Priznam, da me je martalo, da se "plazim" le pod njimi. Šla bi tja gor in pogledala na ono stran. 



Mimo mlečne planine Casere ra Larice sva prišla do planine Casere ra parte di Mezzo. Čeprav sprva nisva srečala dosti ljudi, se je število pozdravov povečevalo. Očitno je postalo, da velika večina Italijanov parkira na parkirišču pri planini Pecol in se potem po ravnem sprehodi do Cregnedul di Sopra in nazaj. Manj aktivnim je to preko glave dovolj hoje, sva pa srečala tudi dva "ekstremneža", ki sta tekla in nista bila videti ravno simulanta. 


Vem, da je poleti tukaj ogromna krav. Kako tudi ne, ko imajo tako enkratne pogoje za pašo. Ni mi jasen edino sistem molže in shranjevanja mleka. Vsi objekti na planinah so mi delovali le kot štale, noben od njih kot sirarna. Sem pa prepričana, da v poletnih mesecih (vsaj) na Pecolu prodajajo sir in druge mlečne izdelke. Kje torej sirijo? Teorije na pamet? Zdijo se mi možne vsaj tri, a dokler se ne prepričam, ne bom "pametna na zalogo".   


Ker na planini Pecol ne moreš kar obrniti in iti domov, sem Anžeta "gnala" še do koče Rifugio Brazza. Človek mora imeti nek cilj! Na ta dan je bila koča zaprta, ampak je bilo pa toliko manj ljudi, ker sicer je tu "noro". Pri koči sem se usedla v travo, si privoščila sirovo štručko in brezalkoholni Radler, ki je bil Anžetovo presenečenje. Ko sem tako ležala v travi, nisem rabila ničesar več. Mislila nisem na nič drugega, kakor na planine, gore, mir in tišino. V takšnih trenutkih sem včasih na pol v meditativnem stanju. 



Na planinah se resnično sprostim, to je moj svet! Ure in ure bi lahko hodila gor in dol, sem in tja, pa mi ne bi bilo dolgčas niti na minuto. Če pa mi daš v roke še fotoaparat... me ne spraviš več nikamor. In tudi tu sem se ustavljala na vsakih nekaj korakov in vlekla iz nahrbtnika Olympusa. Sem imela občutek, da je Anže že vsakič, ko sem se ustavila zavil z očmi, v smislu: "Pa kva je spet vidla?"





Počasi se je bilo treba kljub vsemu vrniti do Sella Nevee. Vračala sva se po isti poti, da sva hodila po soncu. Prvotni plan je bil namreč krožna pot, a sem predvidevala, da bi s Pecola hodila verjetno po cesti in v senci. Ko sva se vračala se me je prijela otožnost. Vedno, ko zapuščam planine, razmišljam, kako si želim enkrat v življenju nekaj časa preživeti na eni od planin. 

Pri avtu sem se spomnila, da imava pravzaprav težavo. Dim, ki sem ga zjutraj videla, je bil od kolesa, od zavor. Anže je snel kolo, nekaj gledal, nekaj "šravfal" in tolkel, na koncu pa prišel do zaključka, da bi bilo fino, če bova čim manj zavirala. Hja, vrhunsko! Ampak je šlo. 

Rabeljsko jezero se je svetilo v soncu, kar je še pojačalo njegovo zeleno-modro barvo, okoli pa so se bleščali hribi. Če se nama ne bi malo mudilo, ker to še ni bil konec izleta, bi se ustavila še tu. Tako pa sva se peljala le mimo, do Trbiža, natančneje do železniške postaje. Od tam sva šla nekaj minut peš in hitro sva prišla do spomenika, ki sva ga avgusta videla z glavne ceste, ko sva se iz Trbiža peljala v Beljak. To je spomenik Napoleonu, z letnico 1809. Kip je precej velik, monumentalen, kakor se za velikopotezne Italijane spodobi. V spodnjem delu zelenice je bila speljana neka potka, ki se je strmo stopničasto spuščala v dolino. Anže je rekel, da greva tja dol in sva šla. Po poti sva se spustila resnično nizko v sotesko. 


To je soteska rečice Ziljice. Voda ni najčistejša, nekaj je bilo smeti in tudi biološko je verjetno kar "bogata". Alge so prerasle kamenčke, a kljub vsemu je soteska čudovita. Po bregu je speljana pot po pomolih in brveh in je v odličnem stanju. Dobro je tudi varovana in nikjer ni občutka, da bi lahko kam padel. 
Celo pot nisva srečala praktično nikogar. Le en par Italijank s kužatom, ki pa bi skoraj raje šel z menoj, kot pa bil z njima. Pot je še toliko bolj zanimiva, ker pelje skozi majhen tunelček in pod malo večjim spodmolom. Zanimivosti ne manjka. 



Pot je krožna, tako da se je bilo na koncu potrebno nekoliko povzpeti nazaj na cesto. Anžetova mamo, ki to pot že pozna, je svetovala, da se pri spomeniku Napoleonu spustiva navzdol in po drugi stran vračava gor. V kontra smer, bi bil vzpon bistveno daljši in zahtevnejši. 


Do avta sem prišla utrujena. Ne le od tega dneva, ampak od celotnega vikenda, s petkom vred, ko sem dopoldne z Žigatom stopicljala na našo vrhniško Planino, popoldne pa še tekla. Kljub utrujenost sem bila polna energije, novega znanja, izkušenj in zamisli za nove podvige. Vse kar je še manjkalo za zaključek lepega izleta je bila večerna kava in pogled na zemljevid, kje točne sem se potikala tisti dan. Vse ostalo, pospravljanje nahrbtnika in pranje pohodniških oblačil, sem si pustila za naslednji dan. 

Ni komentarjev: