torek, 18. november 2014

Mezza Maratona Città di Palmanova - moj zadnji letošnji polmaraton

Nekaj tekaških kolegov mi je pred časom pravilo, da je hecno, kako se človek do majmanjše podrobnosti pripravlja na Ljubljanski maraton; teče in trenira (intervali, tempo teki, fartlek...), se hidrira, natančno splanira prehranjevanje in "carbo loadinge" in na štart pride ves evforičen, poln adrenalina in predtekmovalne anksioznosti. V Palmanovo, tri tedne po tem pa prideš, se preobuješ in odtečeš, brez pretiranih priprav. Takrat se mi je to zdelo čudno in malo verjetno, seveda če sem stvar aplicirala nase. Letos (in pravzaprav tudi lani) pa se je zadeva izkazala, da enako deluje tudi na meni. 

LM zame ni bil pretirano uspešen in čas 2:01 je vse prej, kakor kamor sem ciljala. Od tedaj se nisem na tek v Palmanovi pripravljala skoraj nič. Opravila sem nekaj tekcev, ki so bili bolj pretegovanje nog kot pa treningi. Malo sem šla tudi v hribe, to je pa tudi vse. Nič od nič od teka. V soboto, večer pred Palmanovo, sem tekla še 5km; za pretegnit noge in se predihat, skoraj za ugotovit, če sploh še znam teči, a tudi teh nekaj kilometrov mi je bilo odveč. Zategovalo je preko kolen, bila sem težka, v trebuhu me je nekaj ščipalo in bolelo, zdelo se mi je, da po tleh udarjam kot "buster" pri "MythBusters". Sprijaznila sem se, da bom verjetno spet "cruisala" po Padski nižino s počasnim tempom in obilico težav. Odločila sem se, da ne bom šla na čas in bom tekla počasi, tako da bo težav čim manj. 



Jutro sem si vzela na lahko. Običajna doza kave mi je pognala kri po žilah in toast s sirom mi je napolnil želodec, v torbo pa sem spravila še eno "frutabelo" za potem. Na parkirišču pri britofu sem pobrala še Anžeta in sva šibnila proti Novi Gorici. Za pot sva si izbrala kar avtocesto, ker 1,70€ pa tudi ni vredno, da bi se cijazila po stari cesti. Parkirala sva tik ob obzidju Palmanove. Težko mi je bilo že hoditi, kaj šele, da bi tekla. Iz lanskih izkušenj sva vedela, da morava na izdajo številk za skupine, ker smo se prijavili skupinsko pod ŠD Povž. Italijanki je bilo hitro jasno in brez težav sem dobila kuverto s štartno številko 2745. Stopila sva še po športno jopico, ki nama je pripadala pri štartnini in to je bilo to. Treba je bilo teči. Poti nazaj ni bilo. Počutila sem se tako čudno, da je Anže ostal zaradi mene brez kave, ampak kot pravi prijatelj mi tega ni zameril. 



Z muko sem se preoblekla in pritrdila štartno številko na pas. Srečala sva Natašo in Lukata, vsakega s svojimi otroki, ampak več kot "živijo" si skoraj nismo rekli. Malo sem tekala za ogrevanje in obiskala wc, za katerega sem si želela, da mi ga ne bi bilo treba. Potem sem šla na štart. Ljudi še ni bilo prav dosti in tako sem se nevede postavila v cono za 1:40. Vseeno je bilo. Speakerja sem letos poslušala in razumela toliko, da sem se pripravila na strel iz topa, da se nisem ustrašila kot lani. Tik pred strelom smo se pozdravili še z Lukatom in Lenartom, ki sta me seveda prehitela na prvih 100 metrih, en njun korak so trije moji. Štartali smo in slab prvi kilometer je z nama tekel Andraž, čeprav je lovil zajčka za 1:40. Za razbijanje živčnosti smo se malo nasmejali, potem pa je stekel dalje, razumljivo. Kaj pa bi lahko takle mladinec sploh počel s tekom s takole "razštelano" starejšo mladinko! 

Začuda je mi šlo dobro. Z lahkoto sem tekla tempo malo pod 5:20 min/km in mimo grede sem bila na 5. kilometru. No, tekla sem brez ure, kar mi zelo pomaga, da se ne obremenjujem s tempom. Za tempo sem izvedela potem, šele po teku, z Anžetovega Suunta. Počutila sem se uredu, vmes sem lahko celo kakšno povedala, se nasmejala in res sem uživala. Na prvi vodni postaji na 5. kilometru so ljudje noreli en čez drugega, kot bi segali po denarju ali zlatu, ne pa kozarčku vode. Italijani pa očitno na takšno podivjano množico niso bili pripravljeni in kaos je bil popoln. Anžeta sem zgubila in tekla dalje. Lažje on mene dohiti, kot jaz njega. Ujel me je dober kilometer naprej in bil skoraj "uničen". No, malo pretiravam, ampak prav z lahkoto me pa tudi ni lovil. 

Na 10. kilometru sem srečala Niko, ki bi morala biti precej hitrejša, a ta dan ji ni šlo. Povedala mi je, da ima trde noge in ji nikakor ne steče. Ker je bila prepočasna zame, ritma pa si nisem želela podreti, sem ji zaželela, naj se drži in tekla dalje. Od tod dalje, sem kljub temu, da me je leva noga cel čas pošteno zategovala, uživala. Ni bilo vroče, ni bilo hladno, pihalo je le za spoznanje. Bilo je idealno sončno vreme za tek. Vasi, skozi katere smo tekli, so bile čudovite in sotekači zabavni za opazovanje. Opazovala sem logotipe društev in klubov na njihovih majicah, njihovo tehniko teka in proniranje njihovih stopal. Na približno 14. kilometru sem dohitela tekačico, mislim, da iz Bevk, ki jo poznam le po pripovedovanju drugih, vem pa, da je močna in da če bi jo "držala" bi lahko prišla so lepega rezultata. Eh, zgubila sem jo na prvi vodni postaji, ki je sledila. 

Začenjala so me boleti kolena, ampak tisto z lahkoto prezrem, večji hudič so bile bolečine v kolkih. Bolelo je in peklo. Začela sem se zaganjati. Upočasnila sem tempo, da sem malo sprostila kolke in pospešila, ker mi v počasnejšem tempu ni bilo udobno. In tako kar nekajkrat. Hitro sva bila na zadnjem kilometru in precej tekačev, ki so že opravili s progo je hodilo naproti. Med njimi tudi dobršen del "tekovcev", ljubljanske ekipe. Spodbujali so vsi, oba trenerja in "varovanci". Super občutek, ki kar potegne do cilja. Kakih tristo metrov pred ciljem, mi je vštric pritekel nek velik Italijan. Pospešila sem, in tud on je pospešil. Mislila sem si: "Ne, ne boš me." Potegnila sem zadnje moči nekje iz dna in pospešila, kolikor sem lahko, do cilja. Možakar ni imel šans!



Semafor je kazal 1:57 in še nekaj, skoraj 1:58. Na hitro sem preračunala, da sem verjetno tekla nekaj malega preko 1:57. Ja, končni rezultat sem imela 1:57:07. To je moj drugi najboljši čas na polmaratonu in bila sem zadovoljna s časom in istočasno navdušena, da mi je uspelo odteči precej bolje od pričakovanj, ki sem jih imela pred štartom. 

S tem tekom sem si zacelila rano, ki je nastala na LMju. Če že nisem tekla Trsta, Celovca in Ljubljane pod 6 urami, sem pa še skupaj s Palmanovo pod 8 urami. Tudi to mi je dovolj všeč, da lahko rečem, da sem upoštevajoč spomladansko Sežano za letos dobro opravila s polmaratoni.

Ni komentarjev: