sobota, 15. november 2014

Izletniški podaljšek po Tekaškem pozdravu jeseni na Krasu '14

Zdi se mi skrajno nemogoče oditi takoj po teku domov, predvsem zato, ker sem na Krasu in je to vredno izkoristiti. Čeprav dan ni bil najlepši, sva po teku poglobljeno razmišljala, kam bi se dalo iti, da ne bi bilo predaleč in da ne bi bilo hudih pohodniških podvigov. Razmislek je zahteval popolno predanost in drugače kot ob veliki dozi kave z mlekom to ni šlo. Končno sem si, ob nekajkratnem pogledu na zemljevid, izmislila, da bi šla v Sežani čez mejo, v Italijo in krenila proti severu in v Gorici znova zavila v Slovenijo in se domov vračala po Vipavski dolini. Seveda sva se vozila na pamet, po mojem spominu in orientaciji, ker tudi zemljevid, ki sva ga imela ni bil v največjo pomoč. 




Tako sva prišla v Repentabor. To je manjša vas, ki je pravzaprav razdeljena na Repen in Tabor. Zagledala sem nek smerokaz za svetišče na Tabru. Tu sem bila prvič in s seboj nisem imela prav nobenega opisa kraja in v resnici nisem imela čist točne predstave, kje točno sem.
Do tega svetišča sva se peljala na vrh manjšega hriba, kjer se je hitro razkril pogled na čudovit tabor. Osnovna stavba izvira iz 14. stoletja, vsi ostali objekti so mlajši. Ohranjeni del tabora je res čudovit. Zaljubljena sem v srednjeveške stavbe, posvetne in profane. Pred vhodom je opisna tabla, ki popolnoma zadostuje potrebam po splošnem znanju o dogajanju v Tabru.



Od tod nama ni bilo jasno, kam točno naj bi šla in zinila sem, da zavijeva proti Dutovljam, kar je pomenilo, da je prvotni plan z Gorico že propadel. V Dutovlje sva prišla v center, kar me je zmedlo in zavedlo. Zdelo se mi je, da je treba zaviti desno. Ko sva se pripeljala v Tomaj in dalje v Križ, mi je bilo kristalno jasno, da to ni prav in da bova prišla nazaj v Sežano. V Dutovljah bi morala zaviti levo. Napako sva popravila, obrnila in se odpeljala v pravo smer. Najina naslednja postaja je bil Štanjel. Romantična, slikovita vas, ena najbolj znanih na Krasu, predvsem po zaslugi Ferarrija, ki je zasnoval in oblikoval vrt oziroma park.





Neštetokrat sem se že sprehajala po tistih potkah, pa se še kar ne naveličam. Park je tako zelo opevan kot romantičen... saj je, ampak ne, če se po njem sprehajaš s prijateljem, se smejiš prigodam s teka in opazuješ druge obiskovalce parka. V takšnih trenutkih mi bolj kot romantičnost parka, spodbudi misli arhitektura. Kaj je arhitekt razmišljal, ko je zasnoval park? Kako je izgledal pred mnogo desetletji? Kakšen je bil odziv ostalih vaščanov? 
Kljub mojim pogostim obiskom Štanjela, pa še nikoli nisem bila pri cerkvici s pokopališčem na hribu, ki si ga delijo Kobdiljci in Štanjelci. Pokopališče je bilo prav zanimivo... Ferarri, Fabiani s svojimi rodbinskimi grobnicami in na drugi strani zelo star skromen grob z zanimivo mrtvaško glavo in prekrižanima baklama. 



Nekaj malega je začelo deževati, ampak sva se vseeno sprehodila še po vasi. Prijazno me je nagovoril domačin, ki na dvorišču svoje hiše turistom poskuša prodati kako svojo umetnino. Izdeluje v les vžgane risbe. Zanimiva reč in lepo izdelana, možakar je res mojster, a kaj naj... lahko le pohvalim njegovo delo, ga lepo pozdravim in mu zaželim srečo. 
Tik pred cerkvijo me je presenetil še črn mačkonček. Zgovoren da je kaj, se mi je smukal okoli nog in se mi prijazno dobrikal. Redko vidiš tako prijaznega mucka. Kar žal mi je bilo, da sem morala oditi. Za mano je mijavkal, da mi je bilo še težje mu obrniti hrbet. Sem pa tega črnega hudička ujela na fotografijo med mijavkanjem. Izgleda žleht, da je kaj. Samo s fotografije bi težko verjela, da je prava mačja dobričina. 

Počasi se je začel spuščati mrak in čas je bil, da se vrneva domov. Zadnji del plana o vračanje proti domu preko Vipavske doline sva izpolnila. Peljala sva se skozi Kobdilj proti Mančam in že sva bila tam. V resnici ni prav blizu, ampak ker se neustavljivo čvekala je čas na poti hitreje minil. 

Dan sem izkoristila maksimalno in pohajkovanja po kraških vaseh so mi bila vedno pri srcu. 

Ni komentarjev: