torek, 21. oktober 2014

Tekaški izlet - Kranjska Gora, 3. uvivnk na Vršič in Krnica

Od letošnjega poletja me navdušujejo gozdne poti in razgibani tereni. Še če bi me spomladi kdo vprašal, kje tečem najraje, bi odgovorila, da mi je najljubši asfalt, če bi me vprašal danes, je to vse prej kot asfalt. Pa ne govorim o tem, katera podlaga je bolj "zdrava" in manj obremenilna za sklepe, ampak le o tem kaj imam raje, kaj mi je večji izziv. Za to je precej zaslužna (ne morem reči kriva) moja udeležba na Katarinskem teku, to pa je podkrepilo še branje knjige Ultrablues. Tako sem čakala lep vikend in šanso, da si vzamem frej dan.

Štart na parkirišču v Kranjski Gori
Neumno bi bilo pretiravati s kilometrino en vikend pred ljubljanskim maratonom, zato do odločanja za tek v Tamar in ali v Krnico praktično ni niti prišlo. Pa tudi tega teka v Krnico nisem vzela kot blazno resen trening in sem že vnaprej razmišljala, da ne bom pretekla celega kroga v enem "šusu", namenoma. 

Zjutraj sem štartala od doma v meglenem jutru, a obetal se je čudovit dan. Soncu je meglo uspelo več kot odlično topiti in Gorenjska se je že kopala v soncu. Tudi vidljivost je bila odlična, tako da se je videl Triglav in s starši bi si lahko celo mahala, glede na to, da sta se tisti dan odločila potikati nekje tam okoli. Šla sta na Kredarico, kar je svojevrsten podvig, sploh ker moja draga mati že nekaj časa toži za bolečinami v kolku. 

Parkirala sem na parkirišču v središču Kranjske Gore, pri zdravstvenem domu. Na soncu je bilo prijetno, a nisem mislila, da bo zrak v senci tako hladen. In bil je. Čim sem zavijugala mimo Brinclja, Kekca in hotela Lek, sem tekla v senci in bilo je vražje hladno. Majica z dolgimi rokavi in pajkice preko kolen niso bile dovolj, a je bilo znosno. Tako in tako mi je hitro postalo vroče. Pri jezeru Jasna sem srečala dva kolesarja in precej me je presenetilo, da sem enega od njiju poznala. Anžeta, ki je bil z mano, je to v šali spet malo pojezilo. "Kamor koli greva, ti vse poznaš!" Nasmejala sva se in tekla naprej po Vršiški cesti. 

Začetek vzpona


Od mosta preko Pišnice dalje sem utihnila. Začel se je klanec in to ne takšen, ki bi ga uvrstila med položne. Mimo naju so vozili avtomobili in motoristi. Bila je že takšna ura, da jih je bila cela množica in precej ljudi naju je prav čudno gledalo, ko sva tekla v oni klanec. 1. in 2. uvivnk sta bila mimogrede mimo, do 3. pa se je cesta vlekla ko jara kača. V spominu sem imela, da je odcep za Krnico na 3. uvivnku. Preko hribov je na cesto posijalo sonce in to je izgledalo fantastično. Vse je bilo oranžno-rumene barve, ko so sončni žarki predirali jesensko listje. Ko bi le imela s seboj fotoaparat! Pa še to ne bi mogla poustvariti trenutka, kakršen je bil v živo. 

2. uvivnk

Tik pred 3. uvivnkom sva se ustavila, ker naju je Anžetov GPS zemljevid na uri zmedel. Nisem bila več prepričana, da se proti Krnici zavije na tem mestu. Kadar se ne upam zanesi na svoje znanje, pokličem očeta. Dobila sem ga, ko sta z mamo sopihala po poti proti Planiki od Vodnikove koče na Velem polju. Joj, kakšne spomine imam na moj potep tja pred leti! Oče je dejansko potrdil moje domneve, da je pot prava. 
V tistem trenutku se je mimo pripeljala nekakšna avtobusna rohneča kripa in se škripajoče spustila po cestici proti Krnici. Avtobus je bil posrečeno porisan z liki iz Kekca in tudi registrska tablica je bila temu prilagojena: KR BEDANEC. Otroke so peljali v Kekčevo deželo. Očitno imajo eno Trentarji in drugo Kranjskogorci, ali se motim?

Pašna planina pred Krnico
Tudi midva sva stekla navzdol po tej gozdni cesti in prišla do potoka, reke... kakor se vzame. Čeznjo je vodil manjši mostiček in švignila sva preko. Še okoli nekaj dreves je bilo treba steči in odprl se je prečudovit pogled. Lahko rečem, da česa lepšega še nisem videla. Pašna planina v zlatih odtenkih jutranjega sonca in rosna, malce rumenkasta trava s katere so se dvigale meglice in izhlapevale. Sredi travnika stoji nekoliko večja lesena hiša, ki pa si mi je ni uspelo ogledati, a na prvi pogled je delovala precej avtentično. Za piko na i je bilo ozadje planine polno visokih hribov. Res noro lepo in z besedami težko opisljivo. Na robu travnika stoji simpatičen spomenik ponesrečenim v gorah. Tam stoji kot opomnik, da je lepota lahko tudi nevarna.  

Pogled iz Krnice
Mivda sva pot nadaljevala spet po senci in pot se je začela strmo vzpenjati, kar je pomenilo, da nisva več daleč od koče. Ravno sem se "naštelala" za tek v klanec, ko je nekaj prirohnelo za menoj. Ustavila sem se na robu ceste in pogledala nazaj. Proti meni je drvel rumen Golf 1 in tudi registrska tablica je bila v tem stilu: KR GOLF 1. Pogledala sem kaj za en čudak vozi sem gor in v avtu je sedela mlajša ženska, urejena in s sončnimi očali. Takoj me je prešinilo, da je to verjetno natakarica v koči, golf pa njen služben avto. 

Koča v Krnici
Vse je kazalo, da sem imela prav. Ona nama je postregla "štamprle" borovničevca in kozarec vode. H koči je sijalo sonce in bilo je prijetno, a ni bilo pametno, da bi se dolgo zadržala tam. Čakalo naju je že kar nekaj kilometrov teka. Od koče sva krenila pravi čas, kar so začeli prihajati pohodniki v izdatnem številu. Ko sva tekla navzdol sva jih srečevala cele skupine. 

Struga Pišnice
Tek je bil zabaven. Šlo je skoraj kar samo, edino na pot sem morala gledati zelo zbrano in paziti kako stopam. Večinoma so bili na poti večji kamni, sploh kjer je preko poti tekel hudournik. Vse mi je šlo precej lahkotno od nog. Razjezil me je ignorantski odnos nekaterih ljudi. Prav neverjetno je, kako bi lahko le na podlagi srečevanja "kulturno antropološko popredalčkala" te osebke. Tisti, ki se umaknejo na eno stran poti in lepo glasno pozdravijo so zagotovo pohodniki in to ne le občasno-nedeljski. Tisti, ki pogledajo stran ali te gledajo ko Marsovca, so tisti "mestneži", ki so se le prišli malo nadihat svežega zraka. Kulturni fenomeli pa so Italijani. Ko srečaš Italijana, je to razvidno že z jakostjo njihovega govora, ko greš nasproti te ne opazijo, se ne umaknejo niti za centimeter, četudi moraš ti skočiti v grmovje ob poti, da bi pozdravili, je pa itak njim tako domače, kot meni kvantna fizika. Seveda v vseh treh skupinah obstajajo izjeme, a v splošnem je tako. Počasi začenjam verjeti, da je to drži, ampak navadila se pa ne bom. Ni lepo, ni vljudno. 
Nad eno takšno italijansko skupino sem se razjezila in se konkretno zadrla, ko sem šla mimo. Pomagalo seveda ni, ker me verjetno nihče niti opazil ni, a potešila sem malo jeze.   

Ko sva prišla na cesto sva bila oba že utrujena in imela sva še slabe tri kilometre do avta. Pretekla sem jih počasi, a z lahkoto. Anže je v centru ubral še neko bližnjico preko parka za hotelom Ramada in čepav sem hotela teči okoli po cesti, sem mu vseeno sledila. Končno pri avtu. No, imela sem mešane občutke; po eni strani sem bila vesela, da sem na cilju, po drugi mi je bilo žal, da je bilo že konec. V vsakem primeru pa sem bila zadovoljna s tekom. Kljub utrujenosti me je nafilal z energijo. Krog, ki sva ga pretekla je nanesel slabih 15km in okoli 400 višincev, kar je ultimativen dolgi tek za pred LMjem. Po LMju pa Tamar?  




Ni komentarjev: