ponedeljek, 27. oktober 2014

Ljubljanski maraton - "donkihotski" polmaratonski tek z mlini na veter

No, v resnici ni bilo tako grozno. Nisem se počutila popolnoma poražene, čeprav nisem dosegla cilja, ki sem si ga zastavila. Rabila sem tistih 35 sekund pod dvema urama, ampak v cilj sem prišla v času 2:01:10. Razočarana sem bila, to je res, ampak vse okoliščine, zaradi katerih sem stopila preko zadnjega tepiha z zamudo, mi to opravičujejo. No, skoraj. Ko sem danes na kup zlagala oprane tekaške "cujne" in se nasmehnila, ko sem ugotovila, da sem spet oprala pozabljen paketek žvečilk v zadnjem žepku mojega tekaškega krila, sem dojela, da sem pravzaprav zadovoljna z rezultatom.

Včeraj zjutraj sem pojedla malo toasta, spila kavo in kakega pol litra čaja. Naučena sem že, kaj mi pred tekom ustreza jesti in kaj ne, tako da s tem nimam več težav. V Ljubljano smo odšli zgodaj. Peljal je prijatelj in zraven je šel tudi njegov oče. Uspelo nam je parkirati kanček stran od rimskega zidu, potem pa smo se prešerne volje odpravili do Emonske kleti v mestu, kjer smo imeli garderobo in štartno mesto skupinskega ogrevanja. Časa smo imeli dovolj za še eno dozico kofeina, potem pa se je začela akcija. 

V Emonski kleti smo se preoblekli in počakali na trenerja "tahitrih", da je dal znak za začetek ogrevanja in skupinsko fotko ekipe, ki je tekla na 21 ali 42km. Tudi med ogrevanjem sem se počutila odlično. Občutek sem imela, da me nikjer nič ne zateguje in bila sem sproščena. Nisem pa vedela, da je to zatišje pred nevihto. 
Na štart smo se spet odpravili malo pozno in ni mi preostalo drugega, kako da preplezam ograjo cone okoli časa 1:48, ali nekaj podobnega. Zaradi adrenalina nisem bila niti pozorna. Vem samo, da je bila cona 3. Tekače so nas naprej spuščali po conah, tako smo mi štartali približno 6 minut za prvimi. Ker sem se zavestno odločila, da bom na tekih tekla brez Suunta, mi je čas naslednjih par ur mineval le na približno. Končno smo štartali, počasi zaradi gneče. 

"Razgrajači" na dvignjenem odru so nam dali še malo vzpodbude, potem pa akcija. Malo smo se prehitevali, malo odskakovali in se borili za svoje mesto na cesti. Šlo mi je dobro, tempo je bil soliden, približno 5:15min/km. Potem pa se je začelo mesarsko klanje. Po zunanjem delu leve noge me je nekaj "šponalo". Kot bi mi dva škratka držala elastiko, en v kolenu, drugi v gležnju, in jo nategovala do konca. Na vodni postaji na 5. kilometru sem z lončkom v roki stala na robu najbližjega robnika in skušala tiste dva škratka prepričati, da nehata. Bolečina je nekoliko popustila, a ne za dolgo. Pravzaprav je bil hecen občutek; kot da ne bi imela oživčene noge in tudi če sem hotela pospešiti ni šlo, kot da me noga ne bi ubogala. Ta občutek se je stopnjeval vse do cilja. Zadnjih nekaj kilometrov nisem mogla pospešiti, čeprav sem hotela. Dejansko, kot da noge ne bi čutila dovolj, da bi jo lahko imela popolnoma pod kontrolo. No, vse kar sem čutila je bila bolečina. Bolelo me je od kolka, kjer me je nekje na polovici proge vščipnilo, pa do gležnja in to le v eni nogi. 

Na 19.km od 21. Foto: B. Šinigoj


Če vse tegobe odmislim, je bilo prijetno. Ponavadi so mi bili teki, organizirani v Ljubljani zoprni, tokrat sem se počutila bolje. Srečala sem nekaj znanih obrazov ob progi, bratranca in njegovo ženo z otroki, starega očeta, nekaj bivših kolegov z Vrhnike, varovanke iz Logatca, videla sem tudi nekaj strank iz Ljubljane in z Vrhnike, bivšega fanta za fotografskim objektivom in tekaške kolege Tadeja, Natašo in Andraža iz vrhniške tekaške ekipe. Na splošno je bilo letos tudi bistveno več navijačev ob progi, tako je bilo zabavneje in dejansko ob bučnem navijanju lažje pospešiš tistih nekaj korakov, ali pa se vsaj nekoliko bolj poskočno odrineš v naslednji korak ali celo lažje preboliš še kak uvivnk proge mimo cilja. Poleg vsega nam je bilo tudi vreme več kot naklonjeno. Temperatura je bila idealna, vetra je bilo zelo malo, po nebu pa so se izmenjevali oblački in sonce. Bilo je ravno prav za kratko tekaško opravo, karkoli več je bilo že vroče in čudila sem se tistim, ki so tekli v dolgih pajkicah, rokavicah in podloženih anorakih. Nemogoče da jih je tako zeblo, verjetno ti ljudje le nimajo dovolj izkušenj z oblačenjem za tekme teke. 

V končni fazi je bil Ljubljanski maraton zame samo en od tekov v sezoni. Vedno si poskušam ustvariti občutek, da je vsak tek velika izkušnja, preizkušnja in pomemben zastavljen cilj. Ni mi logično, da bi trenirala le za en točno določen dogodek v letu. Zato mi je bila ideja za sodelovanje v pokalu Alpe Adria run lani in letos tako všeč. Polmaratoni v Trstu, Celovcu in Ljubljani so bili zame enakovredni cilji, za katere sem se poskušala enakovredno in maksimalno pripravljati. Jasno je, za katerega sem se pripravila nekoliko bolje, ampak vseeno sem imela preko celotne sezone enakomerno razporejene cilje. In tudi z včerejšnjim tekom sezone ni konec. Sežanskega pozdrava jeseni res ne bom odtekla na vso moč (predvsem ker je le teden dni pred tekom v Palmanovi), Palmanovo pa že uvrščam med višje cilje. 





Ni komentarjev: