sreda, 29. oktober 2014

Ritmična gimnastika - trening za gibljivost

Z današnjo sredo sem prevzela tudi treninge za gibljvost. Dekleta, ki trenerajo twirling, morajo biti tudi fleksibilna in ker je gibljivost lastnost (ali veščina), ki se pridobiva počasi in z veliko treninga, je potrebno za dovolj obsežne in pogoste treninge poskrbeti že zgodaj. Seveda je potrebna precejšnja mera pazljivosti, znanja in potrpežljivosti, saj so si otroci precej različni po predispozicijah in vsak zahteva svojo pozornost, s pretiravanjem in neznanjem pa lahko še prehitro pride do poškodb. Skozi približno 9 let izkušenj sem se naučila, kje so meje in kakšni gibi koristijo in kakšni lahko celo škodujejo. 

Trening vedno začnem z ogrevanjem; to je z vrtenjem zapestij, gležnjev in kolen, nadaljujemo s tekom, poskoki, hopsanjem... včasih vključim še kakšno atletsko tekaško vajo kot je striženje, skiping, zametavanje... Dalje nadaljujemo z dinamičnimi vajami v prostoru; vrtenje glave, ramen, rok, bokov, odkloni, predkloni in zakloni. Na tleh naredimo navadno precejšnje število ponovitev predklonov, ker je to osnovna vaja, ki koristi za iztegovanje nog, tudi v špagi. Vedno so ogrevamo za moško in nato še za žensko špago, ker je načeloma moška lažje izvedljiva. Predno pa dejansko držimo špago ali jih raztegnem za špago, se natančno ogrejemo in naredimo nekaj predvaj (moške in ženske polšpage). Dekleta ne marajo, kadar jih potiskam v špago, ampak le tako napredujejo, ker same od sebe delajo večinoma po liniji najmanjšega odpora in se ne trudijo dovolj. Ko jih raztegujem, vedno pazim, da so v pravilnem položaju in vedno mi je jasno do kje lahko potiskam. Z izkušnjami sem si pridobila tudi ta občutek. 

Fotka iz mojega arhiva 


Nadaljujemo z vajami za hrbtenico, ki si spet sledijo od najbolj osnovne k težjim. Hrbtenica je še posebaj občutljiva (sploh pri otrocih, ki še rastejo), zato je potrebno delati postopoma. Most in hoja v mostu, pridejo prav na koncu, ena bolj zahtevnih vaj je tudi sed v ženski špagi s sočasnim zamahovanjem z roko v zaklon. Vaja zahteva več gibljivosti v nogah in hkrati tudi v hrbtu. 
Po vsaki težji vaji seveda poskrbim za sprostitev mišic in razteg v obratno smer. Če so dekleta delala most, zahtevam predklon. 

Z veliko vztrajnega dela lahko (tudi odrasli) pridobimo precej gibljivosti. Če smo bolj gibljivi, se bolje počutimo in se lažje gibamo. Lahko je odlična samostojna vadba ali dopolnilna kakemu drugemu športu. Sama zase vem, da veliko lažje in bolje tečem, če se pred tem dobro razgibam. Vsakič po mojem treningu se počutim odlično, pa čeprav sem na treningu v vlogi trenerke in le pokažem kakšen element ali vajo. Skozi tri ure treneranja sem tudi sama precej bolj razgibana in počutim se super. Poleg vsega pa takšne vaje koristijo tudi za boljšo držo telesa, posledično je manj stresa na sklepe in kosti, ohranjajo vitalnost in manj se redimo. Torej, vaje za gibljivost so super. Ampak brez pretiravanja, ker ni življensko pomembno, da naredimo špago že jutri. Malo po malo, pa bo šlo!       

ponedeljek, 27. oktober 2014

Ljubljanski maraton - "donkihotski" polmaratonski tek z mlini na veter

No, v resnici ni bilo tako grozno. Nisem se počutila popolnoma poražene, čeprav nisem dosegla cilja, ki sem si ga zastavila. Rabila sem tistih 35 sekund pod dvema urama, ampak v cilj sem prišla v času 2:01:10. Razočarana sem bila, to je res, ampak vse okoliščine, zaradi katerih sem stopila preko zadnjega tepiha z zamudo, mi to opravičujejo. No, skoraj. Ko sem danes na kup zlagala oprane tekaške "cujne" in se nasmehnila, ko sem ugotovila, da sem spet oprala pozabljen paketek žvečilk v zadnjem žepku mojega tekaškega krila, sem dojela, da sem pravzaprav zadovoljna z rezultatom.

Včeraj zjutraj sem pojedla malo toasta, spila kavo in kakega pol litra čaja. Naučena sem že, kaj mi pred tekom ustreza jesti in kaj ne, tako da s tem nimam več težav. V Ljubljano smo odšli zgodaj. Peljal je prijatelj in zraven je šel tudi njegov oče. Uspelo nam je parkirati kanček stran od rimskega zidu, potem pa smo se prešerne volje odpravili do Emonske kleti v mestu, kjer smo imeli garderobo in štartno mesto skupinskega ogrevanja. Časa smo imeli dovolj za še eno dozico kofeina, potem pa se je začela akcija. 

V Emonski kleti smo se preoblekli in počakali na trenerja "tahitrih", da je dal znak za začetek ogrevanja in skupinsko fotko ekipe, ki je tekla na 21 ali 42km. Tudi med ogrevanjem sem se počutila odlično. Občutek sem imela, da me nikjer nič ne zateguje in bila sem sproščena. Nisem pa vedela, da je to zatišje pred nevihto. 
Na štart smo se spet odpravili malo pozno in ni mi preostalo drugega, kako da preplezam ograjo cone okoli časa 1:48, ali nekaj podobnega. Zaradi adrenalina nisem bila niti pozorna. Vem samo, da je bila cona 3. Tekače so nas naprej spuščali po conah, tako smo mi štartali približno 6 minut za prvimi. Ker sem se zavestno odločila, da bom na tekih tekla brez Suunta, mi je čas naslednjih par ur mineval le na približno. Končno smo štartali, počasi zaradi gneče. 

"Razgrajači" na dvignjenem odru so nam dali še malo vzpodbude, potem pa akcija. Malo smo se prehitevali, malo odskakovali in se borili za svoje mesto na cesti. Šlo mi je dobro, tempo je bil soliden, približno 5:15min/km. Potem pa se je začelo mesarsko klanje. Po zunanjem delu leve noge me je nekaj "šponalo". Kot bi mi dva škratka držala elastiko, en v kolenu, drugi v gležnju, in jo nategovala do konca. Na vodni postaji na 5. kilometru sem z lončkom v roki stala na robu najbližjega robnika in skušala tiste dva škratka prepričati, da nehata. Bolečina je nekoliko popustila, a ne za dolgo. Pravzaprav je bil hecen občutek; kot da ne bi imela oživčene noge in tudi če sem hotela pospešiti ni šlo, kot da me noga ne bi ubogala. Ta občutek se je stopnjeval vse do cilja. Zadnjih nekaj kilometrov nisem mogla pospešiti, čeprav sem hotela. Dejansko, kot da noge ne bi čutila dovolj, da bi jo lahko imela popolnoma pod kontrolo. No, vse kar sem čutila je bila bolečina. Bolelo me je od kolka, kjer me je nekje na polovici proge vščipnilo, pa do gležnja in to le v eni nogi. 

Na 19.km od 21. Foto: B. Šinigoj


Če vse tegobe odmislim, je bilo prijetno. Ponavadi so mi bili teki, organizirani v Ljubljani zoprni, tokrat sem se počutila bolje. Srečala sem nekaj znanih obrazov ob progi, bratranca in njegovo ženo z otroki, starega očeta, nekaj bivših kolegov z Vrhnike, varovanke iz Logatca, videla sem tudi nekaj strank iz Ljubljane in z Vrhnike, bivšega fanta za fotografskim objektivom in tekaške kolege Tadeja, Natašo in Andraža iz vrhniške tekaške ekipe. Na splošno je bilo letos tudi bistveno več navijačev ob progi, tako je bilo zabavneje in dejansko ob bučnem navijanju lažje pospešiš tistih nekaj korakov, ali pa se vsaj nekoliko bolj poskočno odrineš v naslednji korak ali celo lažje preboliš še kak uvivnk proge mimo cilja. Poleg vsega nam je bilo tudi vreme več kot naklonjeno. Temperatura je bila idealna, vetra je bilo zelo malo, po nebu pa so se izmenjevali oblački in sonce. Bilo je ravno prav za kratko tekaško opravo, karkoli več je bilo že vroče in čudila sem se tistim, ki so tekli v dolgih pajkicah, rokavicah in podloženih anorakih. Nemogoče da jih je tako zeblo, verjetno ti ljudje le nimajo dovolj izkušenj z oblačenjem za tekme teke. 

V končni fazi je bil Ljubljanski maraton zame samo en od tekov v sezoni. Vedno si poskušam ustvariti občutek, da je vsak tek velika izkušnja, preizkušnja in pomemben zastavljen cilj. Ni mi logično, da bi trenirala le za en točno določen dogodek v letu. Zato mi je bila ideja za sodelovanje v pokalu Alpe Adria run lani in letos tako všeč. Polmaratoni v Trstu, Celovcu in Ljubljani so bili zame enakovredni cilji, za katere sem se poskušala enakovredno in maksimalno pripravljati. Jasno je, za katerega sem se pripravila nekoliko bolje, ampak vseeno sem imela preko celotne sezone enakomerno razporejene cilje. In tudi z včerejšnjim tekom sezone ni konec. Sežanskega pozdrava jeseni res ne bom odtekla na vso moč (predvsem ker je le teden dni pred tekom v Palmanovi), Palmanovo pa že uvrščam med višje cilje. 





sreda, 22. oktober 2014

Ritmična gimnastika - kaj, zakaj?

Ritmična gimnastika je olimpijski (tekmovalni) šport, ob manjši imtenzivnosti in dolžini treningov pa se lahko dekleta ukvarjajo z ritmično gimnastiko zgolj rekreativno. Dekleta sem napisala namenoma. S tem športom se ukvarjajo večinoma deklice, zelo majhen procent je tudi moških. V tem primeru je ritmična gimnastika nekoliko drugačna in z njo se ukvarjajo predvsem v azijskih državah. 

To je lep šport, ki dekletom ponuja veliko. Z učenjem prvin tega športa pridobivajo fizično  moč, koordinacijo in usklajenost gibanja, motoriko, gibljivost, lepšo držo telesa in eleganco v gibanju. Istočasno lahko pridobijo veliko samozavesti, bolj so samokritične, spoznajo nove prijateljice, izoblikuje se jim čut za estetiko in so bolj disciplinirane, dolgoročno na vseh področjih. 


Vir: internet


V ritmično gimnastiko so vključene prvine baleta, ki je nepogrešljiv za učenje natančnosti gibov, elegance in boljše postavitve telesa v prostoru. Istočasno je za izvedbo gibov potrebna tudi moč in za to se na treningih posvečamo tudi vajam za moč. 

Bolj priljubljen del treninga je gotovo delo z rekviziti. Poznamo pet rekvizitov, ki jih je za tekmovanja potrebno obvladati z obema rokama, kar je koristno se razvoj moči, koordinacije in motorike celotnega telesa. Ti rekviziti so kolebnica, obroč, žoga, kiji in trak. 

V Sloveniji je (bilo) kar nekaj dobrih tekmovalk, zato ne gre reči, da v Sloveniji nimamo nadarjenih deklet. Je pa res, da je ta šport slabo poznan in še slabše razširjen. Prednjačita ljubljansko in mariborsko področje, medtem, ko so druge pokrajine in kraji slabo zastopani v ritmiki. Iz leta v leto se stanje izboljšuje, a kljub vsemu si želim, da bi se s tem lepim športom spoznala tudi dekleta na dolenjskem in primorskem, pa tudi kje drugje.

torek, 21. oktober 2014

Tekaški izlet - Kranjska Gora, 3. uvivnk na Vršič in Krnica

Od letošnjega poletja me navdušujejo gozdne poti in razgibani tereni. Še če bi me spomladi kdo vprašal, kje tečem najraje, bi odgovorila, da mi je najljubši asfalt, če bi me vprašal danes, je to vse prej kot asfalt. Pa ne govorim o tem, katera podlaga je bolj "zdrava" in manj obremenilna za sklepe, ampak le o tem kaj imam raje, kaj mi je večji izziv. Za to je precej zaslužna (ne morem reči kriva) moja udeležba na Katarinskem teku, to pa je podkrepilo še branje knjige Ultrablues. Tako sem čakala lep vikend in šanso, da si vzamem frej dan.

Štart na parkirišču v Kranjski Gori
Neumno bi bilo pretiravati s kilometrino en vikend pred ljubljanskim maratonom, zato do odločanja za tek v Tamar in ali v Krnico praktično ni niti prišlo. Pa tudi tega teka v Krnico nisem vzela kot blazno resen trening in sem že vnaprej razmišljala, da ne bom pretekla celega kroga v enem "šusu", namenoma. 

Zjutraj sem štartala od doma v meglenem jutru, a obetal se je čudovit dan. Soncu je meglo uspelo več kot odlično topiti in Gorenjska se je že kopala v soncu. Tudi vidljivost je bila odlična, tako da se je videl Triglav in s starši bi si lahko celo mahala, glede na to, da sta se tisti dan odločila potikati nekje tam okoli. Šla sta na Kredarico, kar je svojevrsten podvig, sploh ker moja draga mati že nekaj časa toži za bolečinami v kolku. 

Parkirala sem na parkirišču v središču Kranjske Gore, pri zdravstvenem domu. Na soncu je bilo prijetno, a nisem mislila, da bo zrak v senci tako hladen. In bil je. Čim sem zavijugala mimo Brinclja, Kekca in hotela Lek, sem tekla v senci in bilo je vražje hladno. Majica z dolgimi rokavi in pajkice preko kolen niso bile dovolj, a je bilo znosno. Tako in tako mi je hitro postalo vroče. Pri jezeru Jasna sem srečala dva kolesarja in precej me je presenetilo, da sem enega od njiju poznala. Anžeta, ki je bil z mano, je to v šali spet malo pojezilo. "Kamor koli greva, ti vse poznaš!" Nasmejala sva se in tekla naprej po Vršiški cesti. 

Začetek vzpona


Od mosta preko Pišnice dalje sem utihnila. Začel se je klanec in to ne takšen, ki bi ga uvrstila med položne. Mimo naju so vozili avtomobili in motoristi. Bila je že takšna ura, da jih je bila cela množica in precej ljudi naju je prav čudno gledalo, ko sva tekla v oni klanec. 1. in 2. uvivnk sta bila mimogrede mimo, do 3. pa se je cesta vlekla ko jara kača. V spominu sem imela, da je odcep za Krnico na 3. uvivnku. Preko hribov je na cesto posijalo sonce in to je izgledalo fantastično. Vse je bilo oranžno-rumene barve, ko so sončni žarki predirali jesensko listje. Ko bi le imela s seboj fotoaparat! Pa še to ne bi mogla poustvariti trenutka, kakršen je bil v živo. 

2. uvivnk

Tik pred 3. uvivnkom sva se ustavila, ker naju je Anžetov GPS zemljevid na uri zmedel. Nisem bila več prepričana, da se proti Krnici zavije na tem mestu. Kadar se ne upam zanesi na svoje znanje, pokličem očeta. Dobila sem ga, ko sta z mamo sopihala po poti proti Planiki od Vodnikove koče na Velem polju. Joj, kakšne spomine imam na moj potep tja pred leti! Oče je dejansko potrdil moje domneve, da je pot prava. 
V tistem trenutku se je mimo pripeljala nekakšna avtobusna rohneča kripa in se škripajoče spustila po cestici proti Krnici. Avtobus je bil posrečeno porisan z liki iz Kekca in tudi registrska tablica je bila temu prilagojena: KR BEDANEC. Otroke so peljali v Kekčevo deželo. Očitno imajo eno Trentarji in drugo Kranjskogorci, ali se motim?

Pašna planina pred Krnico
Tudi midva sva stekla navzdol po tej gozdni cesti in prišla do potoka, reke... kakor se vzame. Čeznjo je vodil manjši mostiček in švignila sva preko. Še okoli nekaj dreves je bilo treba steči in odprl se je prečudovit pogled. Lahko rečem, da česa lepšega še nisem videla. Pašna planina v zlatih odtenkih jutranjega sonca in rosna, malce rumenkasta trava s katere so se dvigale meglice in izhlapevale. Sredi travnika stoji nekoliko večja lesena hiša, ki pa si mi je ni uspelo ogledati, a na prvi pogled je delovala precej avtentično. Za piko na i je bilo ozadje planine polno visokih hribov. Res noro lepo in z besedami težko opisljivo. Na robu travnika stoji simpatičen spomenik ponesrečenim v gorah. Tam stoji kot opomnik, da je lepota lahko tudi nevarna.  

Pogled iz Krnice
Mivda sva pot nadaljevala spet po senci in pot se je začela strmo vzpenjati, kar je pomenilo, da nisva več daleč od koče. Ravno sem se "naštelala" za tek v klanec, ko je nekaj prirohnelo za menoj. Ustavila sem se na robu ceste in pogledala nazaj. Proti meni je drvel rumen Golf 1 in tudi registrska tablica je bila v tem stilu: KR GOLF 1. Pogledala sem kaj za en čudak vozi sem gor in v avtu je sedela mlajša ženska, urejena in s sončnimi očali. Takoj me je prešinilo, da je to verjetno natakarica v koči, golf pa njen služben avto. 

Koča v Krnici
Vse je kazalo, da sem imela prav. Ona nama je postregla "štamprle" borovničevca in kozarec vode. H koči je sijalo sonce in bilo je prijetno, a ni bilo pametno, da bi se dolgo zadržala tam. Čakalo naju je že kar nekaj kilometrov teka. Od koče sva krenila pravi čas, kar so začeli prihajati pohodniki v izdatnem številu. Ko sva tekla navzdol sva jih srečevala cele skupine. 

Struga Pišnice
Tek je bil zabaven. Šlo je skoraj kar samo, edino na pot sem morala gledati zelo zbrano in paziti kako stopam. Večinoma so bili na poti večji kamni, sploh kjer je preko poti tekel hudournik. Vse mi je šlo precej lahkotno od nog. Razjezil me je ignorantski odnos nekaterih ljudi. Prav neverjetno je, kako bi lahko le na podlagi srečevanja "kulturno antropološko popredalčkala" te osebke. Tisti, ki se umaknejo na eno stran poti in lepo glasno pozdravijo so zagotovo pohodniki in to ne le občasno-nedeljski. Tisti, ki pogledajo stran ali te gledajo ko Marsovca, so tisti "mestneži", ki so se le prišli malo nadihat svežega zraka. Kulturni fenomeli pa so Italijani. Ko srečaš Italijana, je to razvidno že z jakostjo njihovega govora, ko greš nasproti te ne opazijo, se ne umaknejo niti za centimeter, četudi moraš ti skočiti v grmovje ob poti, da bi pozdravili, je pa itak njim tako domače, kot meni kvantna fizika. Seveda v vseh treh skupinah obstajajo izjeme, a v splošnem je tako. Počasi začenjam verjeti, da je to drži, ampak navadila se pa ne bom. Ni lepo, ni vljudno. 
Nad eno takšno italijansko skupino sem se razjezila in se konkretno zadrla, ko sem šla mimo. Pomagalo seveda ni, ker me verjetno nihče niti opazil ni, a potešila sem malo jeze.   

Ko sva prišla na cesto sva bila oba že utrujena in imela sva še slabe tri kilometre do avta. Pretekla sem jih počasi, a z lahkoto. Anže je v centru ubral še neko bližnjico preko parka za hotelom Ramada in čepav sem hotela teči okoli po cesti, sem mu vseeno sledila. Končno pri avtu. No, imela sem mešane občutke; po eni strani sem bila vesela, da sem na cilju, po drugi mi je bilo žal, da je bilo že konec. V vsakem primeru pa sem bila zadovoljna s tekom. Kljub utrujenosti me je nafilal z energijo. Krog, ki sva ga pretekla je nanesel slabih 15km in okoli 400 višincev, kar je ultimativen dolgi tek za pred LMjem. Po LMju pa Tamar?