sobota, 20. september 2014

Katarinski tek - majhen gorski tek, ki ima vse kar imajo veliki

Po včerejšnji videoanalizi tehnike teka na štadionu pri Fakulteti za šport, sem se danes lotila svojega prvega teka, ki je bil kvalificiran kot gorski. Višincev je bilo približno 850, kilometrov približno 11. Teren je bil malce spolzek, gozdnat, koreninast, peščen in kamnit in je bil tekmovalni podij za nekaj deset tekačev. Nekateri so bili verjetno izkušeni gorski tekači v "kros trail" tekaških copatih, večina pa nas je tekla kar v copatih, s katerimi bi tekli tudi, če bi bil tek izključno po asfaltu.

In če se vrnem nazaj na včerejšnjo tekaško delavnico. Vse povedano o pravilni tekaški tehniki v splošnem že vem, ampak kljub temu je smiselno to znanje malce obnoviti na vsake kvatre. Tek je kompleksno gibanje, ki ga težko ocenimo sami, ker se ne vidimo. Zato je pametno, da nas nekdo pogleda med tekom, oceni našo tehniko in pove napake.
Najprej smo se ogreli, pretekli slab kilometer, tekli nekaj stopnjevanj za pridobitev "filinga", potem pa so nas posneli; s strani, od spredaj in od zadaj. Moj končni rezultat je, da tečem veliko bolj pravilno, kakor sem to počela lani spomladi, ko so nas posneli na tekaškem taboru v Poreču. Z rokami opletam manj in imam končno primerno obutev za moje pronatorske tačke. Moteča napaka, ki jo počnem in s tem ne izkoriščam energije dovolj je, da ne dvigujem pet dovolj visoko zadaj proti zadnjici, delam malo predolge korake in kot posledica tega je, da pristajam praktično skoraj na peto. To, da stopam navzven imam prirojeno (natrenerano zaradi ritmične gimnastike) in tega ne bom nikdar popravila.

Za izboljšanje tehnike teka služijo vaje tekaške abecede. Te smo včeraj delali izredno podrobno in od obeh trenerjev smo non stop dobivali napotke in popravke. Še nikoli nisem tako natančno in koristno delala vaj tekaške abecede. Mislila sem tudi, da sem večino vaj tudi že poznala, a presenetilo me je, da nekaj vaj niti še nikoli nisem izvajala.
Torej, včerejšnja delavnica je bila polna koristnih nasvetov in podatkov. ki pa jih danes na teku na Tošč in Grmado nisem kaj dosti upoštevala, ker sem imela dovolj drugega dela z dihanjem in energijo v nogah.

Lahko smo se skupaj vodeno ogreli, ampak sem še vseeno odtekla kak kilometer za "padec v ritem" in zagon pljuč. Po ogrevanju se je slišal skupinski "ooooooo pa"! za energijo, motivacijo, lažji spopad s progo in pripadnost skupini. 






Štartalo nas ni veliko. Bolj kot kaj drugega je bilo to majhno tekmovanje v odličnem domačnem vzdušju v vasi Topol (sv. Katarina nad Ljubljano). Najprej makadamska cesta se je razvila v gozdno pot in ta dalje v potko. Ta potka je postajala mestoma tako strma, da sem raje hodila. Mimo pobočja Grmade smo zavili desno do Gont. Tam je bila prva okrepčevalnica. Kolikor mi je dihanje dopuščalo sem se malo pošalila z gospema in reševalcem na vodni postaji, potem pa odsopihala dalje. Spet se je pot začela strmo vzpenjati, nasproti pa mi je pritekel prvi tekmovalec. Pa saj ni bil resen!

Tisti Mali Tošč je bil vse prej kot mali. Klanec je bil prestrm, da bi ga zmogla premagati v teku. Navzdol je šlo lažje. Nižje pri križišču mi je Ožbej povedal, da sem 25. po vrsti. Dobro, zadnja nisem bila. Za menoj sta bili vsaj še dve ženski, ki pa sta me neutrudno lovili in za trenutek sem se zbala, da me bosta prehiteli. Nazaj spodaj pri Gontah sem spet imela dovolj energije, da sem vprašala, kje je vstop na gondolo za na Grmado. Ko so dojeli, da se hecam, smo se skupaj nasmejali, kar je malo razbilo tekmovalno napetost. Ampak veselje ni trajalo dolgo, ker sta izza uvivnka pritekli moji zasledovalki. Hitro sem odvrgla lonček in stekla v klanec proti Grmadi. Ujela in prehitela sem tekača pred menoj. Sem bila kar malo presenečena, da mi je uspelo, ker se mi je vse od štarta spretno izmikal. 

Na vrhu Grmade sem si lahko spet privoščila malo vode in se nasmehnila za fotko po navodilu fotografinje. Za navzdol z Grmade je bilo potrebne precej pazljivosti, sploh ker je teren peščen, strm, utrujenost nog pa je bila že precejšnja. Tekač, ki sem ga prehitela mi je dobesedno dihal za ovratnik, a takoj ko smo prišli na ravnino in bolj položen teren, sem mu ušla, konkretno ušla. Tedaj se je nekje globoko v mojih nogah našlo še kar nekaj energije in tempo je bil odličen, moje počutje pa še bolj.

Prav za zaključnih 500m teka so nam prihranili nagnjen teren s travo, pokošena na približno 20cm. Utrujena, kakor sem bila sem viseč travnat teren pretekla z nejevoljo, ampak ko sem zagledala Mateja, je bilo vse pozabljeno. Še nekaj deset metrov asfalta in lahko sem se ustavila.

Ob manjši množici izpraznjenih kozarčkov vode sem razmišljala, da moj dosežen čas sicer ni nič posebnega, ampak sem bila zadovoljna. Bil je to moj prvi gorski tek in po mojem mnenju sem z njim opravila z odliko, počutila sem se fantastično. Spila sem domačo kavico, ki jo je skuhala ena od lokalnih "tet" in hkrati mi je ponudila še sadjovček. Je rekla, da zato, da me ne bo zeblo, ko se bodo mišice ohladile. Nisem se ga pretirano branila, pa še dober je bil.
Počakala sem še na rezultate in bila presenečena. Kljub združitvi dveh kategorij zaradi majhnega števila tekačev, sem bila na tretjem mestu v kategoriji. Tega res nisem pričakovala.
Bilo je zares odlično dopoldne. Doživela sem nekaj novega, imam novo izkušnjo, počutila sem se super. In tek... kljub majhnosti je imel vse, kar imajo veliki, čestitke in pohvale organizatorjem in izvajalcem. 

Aja, pa še to... pričakujem "muskl fiber". :)

Ni komentarjev: