torek, 26. avgust 2014

Wörthersee Halbmarathon, Klagenfurt - Vrbski polmaraton v Celovcu, 2014

Še vedno počivam na lovorikah s celovškega polmaratona. Lovorikah, ja... No, zmagali so drugi, jaz sem le tekla svoj nov "personal best". Ta ni ravno takšen, da bi se lahko z njim na ves glas hvalila, ampak zame je to vseeno najboljši čas in na to sem ponosna. Saj počivati pa tudi ne smem več prav dolgo!

In Avstrijci znajo. Zares obvladajo! Niti ene male stvarčice jim ne bi mogla očitati, da je niso speljali perfektno. Lani sem govorila, da mi je bil tržaški polmaraton bolj všeč. No, letos z veseljem povem, da je kontra. Čeprav, Trst je le Trst in mi je energetsko bližje, ampak tokrat so "klagenfurtčani" povozili vse "makaronarje" dol v Tržaškem zalivu. 


Kot večji del poletja, je bil tudi ta vikend nikakršen, kar se tiče vremena, a je bilo vzdržno. Petek sem preživela v Veldnu, ki je res "avstrijski" kraj. Rože, vile, hoteli, jadrnice in pregrešno draga kava s kolačkom me niso tako presenetili, kakor tišina na glavni promenadi ob jezeru, kljub temu, da je bilo ljudi razmeroma veliko. Kaj, a vsi ti ljudje samo šepetajo? Resda govorim relativno glasno, sploh ko me neka reč navdušuje, kakor me je Velden in tu sem bila med najglasnejšimi in sem se morala cel čas opominjati, da sem glas znižala za precej decibelov. 




Čarobnost zasebnih plaž me je potegnila v sanjarjenje o dopustu ob Vrbskem jezeru, da sem skoraj pozabila, da sem pravzaprav prišla po štartno številko in da bo potrebno čez dva dni teči, od Veldna do Celovca. Oh, mučenje! Kaj mi je tega treba bilo?! Vem, ker v vsem tem pravzaprav uživam. "Bluzenje" naokoli, opazovanje turistov in lokalcev, stavbarstva, kulture bivanja, za finiš pa slabe dve uri teka, po katerih se počutim zmagovalno. Ok, zakaj bi imela jadrnico na Vrbskem jezeru? Ker ji sladka voda manj škoduje? Ker je manj valov? No, jadrnic na jezeru res ne manjka in celo precej "fancy" marino imajo.


Dvignila sem štartno številko, srečala Katarino, kakopak, registrirala lastniški čip in se navduševala nad vsebino darilne vrečke. Notri je bilo vse, kar bi par dni pred tekom lahko nujno potrebovala; makaroni, zobna pasta, robčki, gel za tuširanje, deodorant, šampon, energijski bonboni, obliži za žulje... najbolj vesela pa sem bila tekaške majice, ki mi je še bolj všeč kakor tista lani, pa čeprav mi je malo prevelika. 



Privoščila sem si radler ob pogledu na zahajajoče sonce. Skupinica tekačev se je pripravljala na štart nočnega teka. Kako hecno, nočnega teka. Štart je bil ob 19h, tek je bil dolg 4km... to pomeni, da so celo najpočasnejši pritekli v cilj podnevi in to konkretno podnevi. Ampak bolj kot to, je bilo pomembno (in zanimivo), da je bila večina tekačev našemljenih. Čebelice, Eco Barbie, havajske deklice, skupina ljudi, ki so predstavljali dopust (nem. Urlaub), račke, avto testing lutke, ... Najbolj pri srcu mi je bil Peter Pan. To ni bil navaden Peter Pan, kolikor je sploh lahko navaden. Mlajši gospodič se je oblekel v Petra Pana, kar ne bil bilo nič tako zelo nenavadnega, če ne bi v roki nosil zastavo s sliko Robina Williamsa iz filma o Panu. Za nameček je imel s seboj nahrbtnik s tematsko glasbo iz filma. Res lepo, simpatično in domiselno!




Naslednji dan je deževalo. Ogledala sem si ženski tek in sredi parka skozi katerega so tekle tiste 4km, sem z mikroskopsko natančnostjo secirala tekaško tehniko večine deklet in malo starejših deklet, ki so tekle mimo. Med njimi je bila tudi mala peščica znanih obrazov. No, dež je vztrajno kapljal in zato sem se sprehodila po parku in si ogledala cvetoče... lilije, krizanteme, peralgonije? Ne, dalije! Tako lepih in različnih sort dalji ne vidiš povsod. Ker se je med rožicami zbudila v meni otroška Barbara, sem se v otroškem parku naskakala na trampolinu in lovila ravnotežje na "slacku". Razgibavanje na predvečer tekme teka.   


Jutro je bilo mrzlo, ne le hladno. Čez tekaško krilo sem oblekla dolge hlače, čeprav nisem zmrzljiva. Spila sem kavo, pojedla štruklje in se zmigala pred Minimundus, od koder so nas z avtobusom peljali na železniško postajo. Na štart nas je namreč peljal vlak. Pri "svetu v malem" sem srečala Mitjo in Mojco, tako da sem imela še celo prav prijetno družbo pred štartom. Kot bi se fiksno zmenili kje in kdaj se dobimo! 

Pred štartom sem se ogrela, zares ogrela. Pokazalo se je tudi sonce in ta proces še malo pospešilo. Mitja se je ogreval sam, jaz pa sem čist po naključju prevzela malenkost trenerske vloge in Mojci pokazala nekaj ogrevalnih vaj in ji na hitro razložila, zakaj se je pametno ogreti. Najbolje je, da pred štartno linijo čakaš že malo "zašvican". Hja, štartna linija... Ker sem se na štart odpravila malo pozno, sem štartala v coni za okoli 2:15:00. Ajoj! Prerivati se nisem imela silnega namena, tako da sem ostala kar tam. Štartala sem celo večnost za prvim pokom štartne pištole in predštartna anksioznost se je že prevešala v zdolgočasenost.   


Tekla sem brez Suunta in to se je izkazalo za odlično potezo, ker si vsaj nisem računala tempa na vsakem kilometru. Luštno mi je bilo. Nič me ni pretirano bolelo, vmes mi je sicer malo zmanjkalo moči, ampak moj gel s kofeinom je popravil tudi to. Precej ljudi sem prehitevala cel čas teka in to mi je dvigovalo samozavest in motivacijo. Ampak nič mi pa tempa ni dvignilo bolj kot bobnarji na približno 15. kilometru. Noro dobro so udrihali po opnah bobnov s tako energijo, da je bilo noro. Kar mravljinci so mi šli po hrbtu in ko sem tekla mimo sem jim s "thumbs up" pokazala da obvladajo.

Letos sem ubrala podobno taktiko, kot marca v Sežani. Nisem odštevala kilometrov in računala koliko še do konca, ampak sem tekla "od vode do vode". Na štartu sem si rekla, da tečem do prve vodne postaje. In sem tekla. Na prvi vodni postaji sem spila nekaj požirkov vode in med metom lončka na tla sem si rekla, da bom sedaj tekla do naslednje vodne postaje. In sem tekla. In tako vsakič, na vsaki vodni postaji. Tako mi je bilo lažje, kot pa gledanje kilometrov in računanje. Pa še nekaj se mi je obrestovalo, da sem se počutila bolje. Ta trik mi je povedal moj najljubši trener: "Kogar lahko dohitiš, ga lahko tudi prehitiš." In tako je bilo. 

Prvič se mi je zgodilo, da sem na enem od prstov dobila žulj. To sploh ne bi bilo nič tragičnega, če mi ne bi na 19.km počil. Bumf! Začutila sem pekočo bolečino in verjetno sem naslednjih nekaj korakov tekla šepajoče. Ampak hitro je minilo. K sreči je minil tudi tek, ker če bi tako tekla še nekaj kilometrov več, bi bilo verjetno bolj kot ne, vse rdeče v mojih nogavicah. 

Na zadnjem kilometru sem zagledala znan obraz, se le nasmehnila, ker sem bila že malo utrujena in tekla dalje. Na promenadi sem napačno ocenila razdaljo in začela prehitro s ciljnim finišem. Trapasto sem se počutila, ko me je sredi finiša zmanjkalo in sem upočasnila. Zavedla sem se, da bo treba teči še skozi nekaj napihljivih lokov, čez plavajoč oder, ki je bil v resnici splav in preko klančka in spusta skozi lok s semaforjem s časom. Cel napor. 

Po teku smo vrhniški junaki naredili še skupno fotko za anale, potem pa si v Tržiču privoščili izdaten vnos kalorij, ker smo si to zaslužili. Jaz pa pojma nisem imela, kako hitra in uspešna sem bila, dokler nisem prišla domov in pogledala rezultate na Pentek timing. Iskala sem in listala po seznamu "finišerjev", pa se nisem našla. Gledala sem že med tistimi s časom 2:09:00... postajala sem že razočarana. Potem pa sem šla nazaj na tiste pod dvema urama in se končno našla: 1:55 in nekaj čez. Kako sem bila vesela! Od mojega letošnjega cilja me loči samo še 34 sekund. V Ljubljani bom imela to v mislih. 

Še splošni vtis: za nič ne bi zamenjala tega vikenda, bilo je vrhunsko!

Ni komentarjev: