ponedeljek, 11. avgust 2014

Tek okoli Bohinjskega jezera, 2014

Sobota je bila luškana. Ta dan je bila tekma tek okoli jezera. Udeležila sem se je četrto leto zapored in veselila sem se je, skoraj bolj kot katero koli leto prej. Napovedovalo se je lepo toplo vreme in pričakovala sem krasen dan. Na poti sva z Anžetom spila kavo, kakor mi je že v navadi in se mimo Bleda, kjer se je podilo kar nekaj jutranjih rekreativcev, odpeljala dalje proti Bohinju. 

Parkirala sem pod Skalco in plačala tistih nekaj evrov. Ni bilo poceni pustiti avto tam, je bilo pa silno praktično. Kaj je boljšega, kot imeti avto na dosegu parih korakov!
Že takoj so me razočarali organizatorji, ker niso imeli nikjer označeno, kje je izdaja štartnih številk in kje so nove prijave. Vsi smo stali v koloni in se spogledovali, ker nikomur ni bilo jasno prav nič. Še dobro, da sem bila tako zgodnja, da še ni bilo gneče.
Na poti nazaj do avta sva s prijateljem srečala Mateja, trenerja ene od ljubljanskih tekaških ekip, katere članica sem tudi sama. Konkretno smo se zaklepetali. Vmes sem srečala še naše povžarske tekače, ki so se ravno pripeljali na prizorišče in na hitro sem poklepetala še z Bojanom in Lenartom. Kot blisk je minila ena ura in bil je že skrajni čas, da se preoblečem in se vsaj nekoliko ogrejem. Med obiskom sanitarij sem nekaj prijaznih besed izmenjala še z znanko, ki se pripravlja na letošnji maraton v Berlinu, srečala še Lenarta in le še deset minut je bilo časa do štarta. Kaj pa moje ogrevanje?

Zmanjkalo mi je časa za ogravanje, zaradi klepetanja. Nisem imela drugega, kakor, da se postavim na štartno linijo in se po svoji zastareli navadi pač ogrejem s prvimi kilometri teka. Nisem imela namena štartati tako nepripravljena, res ne. Odšteli smo še zadnje sekunde in se v dirjajočem stampedu pognali skozi park do mosta. Mimo mene so tekli... kaj tekli, šprintali vsi profili tekačev, kakor bi bil cilj na mostu. In nekaj teh je glasno sopihalo že tik za mostom, pa niti do Kramarja še nismo pritekli. In prav tam sem šele padla v tekaški ritem. Presenetila so me asfaltirana parkirišča in svoje presenečenje sem glasno zaupala Anžetu, ki je tekel na moji desni. Smejala sva se, ko sva komentirala vse mogoče vonjave različnih losjonov in krem za zaščito pred soncem... kokos, vanilija, rožice... vonji so se med seboj ker mešali in se razpotegnili po poti vse krepko pod Vogar. 
Med tekom so me po pričakovanjih pekla meča v spodnjem delu, a sem vedela, da bo sčasoma bolečina izginila, zato se nisem pustila zmesti. Zaradi tega sem si namenoma prihranila le kakšno bolj "nasilno" prehitevanje tekačev, sploh po klančkih in bolj razgibanem terenu. Skozi gozd je šlo gladko in uživala sem. Skakanje preko korenin mi je bilo vedno v veselje in zabavo.
V Ukancu na travniku se je zvrstilo nekaj navijačev in starejša gospa se nama je nasmejala, ko sva prav posrečeno skočila preko korenin, kakor bi tekmovala, kdo bo prvi. Opazila sem njen nasmeh in se ji prijazno nasmehnila nazaj. Takšne situacije so mi tako prisrčne!
Anže mi je rekel, da sem iz hudega ven, a zame se je hujši del šele začel. V Ukancu mi nikoli ni bilo ugodno teči; vedno je vroče in sonce žge, ne premakne pa se ne niti atom zraka. In zaradi tega sem na tem delu vedno trpela, ne glede na tekaško pripravljenost. Pri mostu sem si privoščila požirek vode, ostalo pa sem si zlila za vrat, da me je prav zmrazilo. Ampak le za sekundo. Nadaljevali smo dalje preko tistega vročega travnika in komaj sem čakala, da pridemo na cesto. Mimo kampa, kjer se cesta rahlo vzpenja sem prehitela tekačico srednjih let, ki je ravno razlagala tekaškemu kolega, da ima zmatrane noge, ker je dva dni nazaj tekla dolgi tek. Napaka, ki jo je verjetno stala uživanja na bohinjskem teku. 

Pred seboj sem imela le še dobre štiri kilometre in odtekla sem jih v precej dobrem ritmu. Počutila sem se dobro in nisem mislila na to, da me kje kaj zateguje ali boli. Gledala sem nasproti vozeče avtomobile in se zabavala s prehitevanjem tekačev, celo tedaj, ko sem Anžetu pojamrala, da mi upada tempo. Ni mu bilo jasno, kako mi upada tempo, če še vedno prehitevam enega tekača za drugim. Dobro mi je šlo. 



Dober kilometer pred ciljem je bila vodna postaja. Deklici sem iz rok potegnila lonček z vodo in se postavila na stran, da nisem ovirala drugih tekačev. Anže se je izgubil nekaj metrov za menoj, jaz pa sem si našla sogovornika. Nek mlajši, prijazen moški me je ogovoril in vprašal koliko kilometrov je okoli jezera. Ko sem mu povedala, je pogledal na uro in mi z odobravanjem rekel, da mi gre dobro. Sploh nevem, kaj sem mu odgovorila. Počakala sem Anžeta in stekla dalje. Čakal me je še zadnji klanček in tik pred njim sva srečala Lenarta, ki je s svojim tekom že končal in naju spodbudil še za zadnji povečan napor. Še klanček in zložen spust me je čakal in oba sem odtekla z odliko, sploh ker mi je med tem uspelo prehiteti še nekaj tekačev. Skozi cilj sem pritekla v eni uri in eni minuti. Bila sem razočarana, ker sem bila prepričana, da mi bo uspelo teči pod eno uro. 
Na cilju se spila skoraj liter vode in med napajanjem je na cilj pritekel še Matej, kar nekaj minut za njim pa še vrhniški tekaški kolegi. 

Moje razočaranje je bilo malo manjše, ko sem še enkrat dobro premlela tek v mislih. Neogreta sem štartala v tek, trasa pod Vogarjam in Pršivcem je takšna, da je po njej nemogoče teči hitro. Še vedno je bil tempo mojega teka okoli 5,2min/km in nenazadnje sem bila tudi uvrščena precej visoko, pa še dobro dve minuti sem tekla hitreje kot lani. Torej mi sploh ni šlo tako slabo. Ampak najpomembneje pa je, da sem uživala in tokrat sem res. 

Vrhunec vsega je bilo namakanje v dokaj hladni jezerski vodi in tudi ribicam sem pustila, da so me grizljale. Po osušitvi sem si z veseljem po zelo zelo dolgem času privoščila "hmeljni napitek", ker mi je tako pasalo. 
Vse veselje, klepetanje z znanci in prijatelji in seveda končno zadovoljstvo, so popolnoma zasenčili precej slabo organizacijo teka. Pohvala gre le časomerilcem. Ampak tudi ostalim organizatorjem ne zamerim toliko, da se naslednje leto ne bi vrnila in spet tekla okoli jezera. 

Ni komentarjev: