torek, 26. avgust 2014

Wörthersee Halbmarathon, Klagenfurt - Vrbski polmaraton v Celovcu, 2014

Še vedno počivam na lovorikah s celovškega polmaratona. Lovorikah, ja... No, zmagali so drugi, jaz sem le tekla svoj nov "personal best". Ta ni ravno takšen, da bi se lahko z njim na ves glas hvalila, ampak zame je to vseeno najboljši čas in na to sem ponosna. Saj počivati pa tudi ne smem več prav dolgo!

In Avstrijci znajo. Zares obvladajo! Niti ene male stvarčice jim ne bi mogla očitati, da je niso speljali perfektno. Lani sem govorila, da mi je bil tržaški polmaraton bolj všeč. No, letos z veseljem povem, da je kontra. Čeprav, Trst je le Trst in mi je energetsko bližje, ampak tokrat so "klagenfurtčani" povozili vse "makaronarje" dol v Tržaškem zalivu. 


Kot večji del poletja, je bil tudi ta vikend nikakršen, kar se tiče vremena, a je bilo vzdržno. Petek sem preživela v Veldnu, ki je res "avstrijski" kraj. Rože, vile, hoteli, jadrnice in pregrešno draga kava s kolačkom me niso tako presenetili, kakor tišina na glavni promenadi ob jezeru, kljub temu, da je bilo ljudi razmeroma veliko. Kaj, a vsi ti ljudje samo šepetajo? Resda govorim relativno glasno, sploh ko me neka reč navdušuje, kakor me je Velden in tu sem bila med najglasnejšimi in sem se morala cel čas opominjati, da sem glas znižala za precej decibelov. 




Čarobnost zasebnih plaž me je potegnila v sanjarjenje o dopustu ob Vrbskem jezeru, da sem skoraj pozabila, da sem pravzaprav prišla po štartno številko in da bo potrebno čez dva dni teči, od Veldna do Celovca. Oh, mučenje! Kaj mi je tega treba bilo?! Vem, ker v vsem tem pravzaprav uživam. "Bluzenje" naokoli, opazovanje turistov in lokalcev, stavbarstva, kulture bivanja, za finiš pa slabe dve uri teka, po katerih se počutim zmagovalno. Ok, zakaj bi imela jadrnico na Vrbskem jezeru? Ker ji sladka voda manj škoduje? Ker je manj valov? No, jadrnic na jezeru res ne manjka in celo precej "fancy" marino imajo.


Dvignila sem štartno številko, srečala Katarino, kakopak, registrirala lastniški čip in se navduševala nad vsebino darilne vrečke. Notri je bilo vse, kar bi par dni pred tekom lahko nujno potrebovala; makaroni, zobna pasta, robčki, gel za tuširanje, deodorant, šampon, energijski bonboni, obliži za žulje... najbolj vesela pa sem bila tekaške majice, ki mi je še bolj všeč kakor tista lani, pa čeprav mi je malo prevelika. 



Privoščila sem si radler ob pogledu na zahajajoče sonce. Skupinica tekačev se je pripravljala na štart nočnega teka. Kako hecno, nočnega teka. Štart je bil ob 19h, tek je bil dolg 4km... to pomeni, da so celo najpočasnejši pritekli v cilj podnevi in to konkretno podnevi. Ampak bolj kot to, je bilo pomembno (in zanimivo), da je bila večina tekačev našemljenih. Čebelice, Eco Barbie, havajske deklice, skupina ljudi, ki so predstavljali dopust (nem. Urlaub), račke, avto testing lutke, ... Najbolj pri srcu mi je bil Peter Pan. To ni bil navaden Peter Pan, kolikor je sploh lahko navaden. Mlajši gospodič se je oblekel v Petra Pana, kar ne bil bilo nič tako zelo nenavadnega, če ne bi v roki nosil zastavo s sliko Robina Williamsa iz filma o Panu. Za nameček je imel s seboj nahrbtnik s tematsko glasbo iz filma. Res lepo, simpatično in domiselno!




Naslednji dan je deževalo. Ogledala sem si ženski tek in sredi parka skozi katerega so tekle tiste 4km, sem z mikroskopsko natančnostjo secirala tekaško tehniko večine deklet in malo starejših deklet, ki so tekle mimo. Med njimi je bila tudi mala peščica znanih obrazov. No, dež je vztrajno kapljal in zato sem se sprehodila po parku in si ogledala cvetoče... lilije, krizanteme, peralgonije? Ne, dalije! Tako lepih in različnih sort dalji ne vidiš povsod. Ker se je med rožicami zbudila v meni otroška Barbara, sem se v otroškem parku naskakala na trampolinu in lovila ravnotežje na "slacku". Razgibavanje na predvečer tekme teka.   


Jutro je bilo mrzlo, ne le hladno. Čez tekaško krilo sem oblekla dolge hlače, čeprav nisem zmrzljiva. Spila sem kavo, pojedla štruklje in se zmigala pred Minimundus, od koder so nas z avtobusom peljali na železniško postajo. Na štart nas je namreč peljal vlak. Pri "svetu v malem" sem srečala Mitjo in Mojco, tako da sem imela še celo prav prijetno družbo pred štartom. Kot bi se fiksno zmenili kje in kdaj se dobimo! 

Pred štartom sem se ogrela, zares ogrela. Pokazalo se je tudi sonce in ta proces še malo pospešilo. Mitja se je ogreval sam, jaz pa sem čist po naključju prevzela malenkost trenerske vloge in Mojci pokazala nekaj ogrevalnih vaj in ji na hitro razložila, zakaj se je pametno ogreti. Najbolje je, da pred štartno linijo čakaš že malo "zašvican". Hja, štartna linija... Ker sem se na štart odpravila malo pozno, sem štartala v coni za okoli 2:15:00. Ajoj! Prerivati se nisem imela silnega namena, tako da sem ostala kar tam. Štartala sem celo večnost za prvim pokom štartne pištole in predštartna anksioznost se je že prevešala v zdolgočasenost.   


Tekla sem brez Suunta in to se je izkazalo za odlično potezo, ker si vsaj nisem računala tempa na vsakem kilometru. Luštno mi je bilo. Nič me ni pretirano bolelo, vmes mi je sicer malo zmanjkalo moči, ampak moj gel s kofeinom je popravil tudi to. Precej ljudi sem prehitevala cel čas teka in to mi je dvigovalo samozavest in motivacijo. Ampak nič mi pa tempa ni dvignilo bolj kot bobnarji na približno 15. kilometru. Noro dobro so udrihali po opnah bobnov s tako energijo, da je bilo noro. Kar mravljinci so mi šli po hrbtu in ko sem tekla mimo sem jim s "thumbs up" pokazala da obvladajo.

Letos sem ubrala podobno taktiko, kot marca v Sežani. Nisem odštevala kilometrov in računala koliko še do konca, ampak sem tekla "od vode do vode". Na štartu sem si rekla, da tečem do prve vodne postaje. In sem tekla. Na prvi vodni postaji sem spila nekaj požirkov vode in med metom lončka na tla sem si rekla, da bom sedaj tekla do naslednje vodne postaje. In sem tekla. In tako vsakič, na vsaki vodni postaji. Tako mi je bilo lažje, kot pa gledanje kilometrov in računanje. Pa še nekaj se mi je obrestovalo, da sem se počutila bolje. Ta trik mi je povedal moj najljubši trener: "Kogar lahko dohitiš, ga lahko tudi prehitiš." In tako je bilo. 

Prvič se mi je zgodilo, da sem na enem od prstov dobila žulj. To sploh ne bi bilo nič tragičnega, če mi ne bi na 19.km počil. Bumf! Začutila sem pekočo bolečino in verjetno sem naslednjih nekaj korakov tekla šepajoče. Ampak hitro je minilo. K sreči je minil tudi tek, ker če bi tako tekla še nekaj kilometrov več, bi bilo verjetno bolj kot ne, vse rdeče v mojih nogavicah. 

Na zadnjem kilometru sem zagledala znan obraz, se le nasmehnila, ker sem bila že malo utrujena in tekla dalje. Na promenadi sem napačno ocenila razdaljo in začela prehitro s ciljnim finišem. Trapasto sem se počutila, ko me je sredi finiša zmanjkalo in sem upočasnila. Zavedla sem se, da bo treba teči še skozi nekaj napihljivih lokov, čez plavajoč oder, ki je bil v resnici splav in preko klančka in spusta skozi lok s semaforjem s časom. Cel napor. 

Po teku smo vrhniški junaki naredili še skupno fotko za anale, potem pa si v Tržiču privoščili izdaten vnos kalorij, ker smo si to zaslužili. Jaz pa pojma nisem imela, kako hitra in uspešna sem bila, dokler nisem prišla domov in pogledala rezultate na Pentek timing. Iskala sem in listala po seznamu "finišerjev", pa se nisem našla. Gledala sem že med tistimi s časom 2:09:00... postajala sem že razočarana. Potem pa sem šla nazaj na tiste pod dvema urama in se končno našla: 1:55 in nekaj čez. Kako sem bila vesela! Od mojega letošnjega cilja me loči samo še 34 sekund. V Ljubljani bom imela to v mislih. 

Še splošni vtis: za nič ne bi zamenjala tega vikenda, bilo je vrhunsko!

ponedeljek, 11. avgust 2014

Tek okoli Bohinjskega jezera, 2014

Sobota je bila luškana. Ta dan je bila tekma tek okoli jezera. Udeležila sem se je četrto leto zapored in veselila sem se je, skoraj bolj kot katero koli leto prej. Napovedovalo se je lepo toplo vreme in pričakovala sem krasen dan. Na poti sva z Anžetom spila kavo, kakor mi je že v navadi in se mimo Bleda, kjer se je podilo kar nekaj jutranjih rekreativcev, odpeljala dalje proti Bohinju. 

Parkirala sem pod Skalco in plačala tistih nekaj evrov. Ni bilo poceni pustiti avto tam, je bilo pa silno praktično. Kaj je boljšega, kot imeti avto na dosegu parih korakov!
Že takoj so me razočarali organizatorji, ker niso imeli nikjer označeno, kje je izdaja štartnih številk in kje so nove prijave. Vsi smo stali v koloni in se spogledovali, ker nikomur ni bilo jasno prav nič. Še dobro, da sem bila tako zgodnja, da še ni bilo gneče.
Na poti nazaj do avta sva s prijateljem srečala Mateja, trenerja ene od ljubljanskih tekaških ekip, katere članica sem tudi sama. Konkretno smo se zaklepetali. Vmes sem srečala še naše povžarske tekače, ki so se ravno pripeljali na prizorišče in na hitro sem poklepetala še z Bojanom in Lenartom. Kot blisk je minila ena ura in bil je že skrajni čas, da se preoblečem in se vsaj nekoliko ogrejem. Med obiskom sanitarij sem nekaj prijaznih besed izmenjala še z znanko, ki se pripravlja na letošnji maraton v Berlinu, srečala še Lenarta in le še deset minut je bilo časa do štarta. Kaj pa moje ogrevanje?

Zmanjkalo mi je časa za ogravanje, zaradi klepetanja. Nisem imela drugega, kakor, da se postavim na štartno linijo in se po svoji zastareli navadi pač ogrejem s prvimi kilometri teka. Nisem imela namena štartati tako nepripravljena, res ne. Odšteli smo še zadnje sekunde in se v dirjajočem stampedu pognali skozi park do mosta. Mimo mene so tekli... kaj tekli, šprintali vsi profili tekačev, kakor bi bil cilj na mostu. In nekaj teh je glasno sopihalo že tik za mostom, pa niti do Kramarja še nismo pritekli. In prav tam sem šele padla v tekaški ritem. Presenetila so me asfaltirana parkirišča in svoje presenečenje sem glasno zaupala Anžetu, ki je tekel na moji desni. Smejala sva se, ko sva komentirala vse mogoče vonjave različnih losjonov in krem za zaščito pred soncem... kokos, vanilija, rožice... vonji so se med seboj ker mešali in se razpotegnili po poti vse krepko pod Vogar. 
Med tekom so me po pričakovanjih pekla meča v spodnjem delu, a sem vedela, da bo sčasoma bolečina izginila, zato se nisem pustila zmesti. Zaradi tega sem si namenoma prihranila le kakšno bolj "nasilno" prehitevanje tekačev, sploh po klančkih in bolj razgibanem terenu. Skozi gozd je šlo gladko in uživala sem. Skakanje preko korenin mi je bilo vedno v veselje in zabavo.
V Ukancu na travniku se je zvrstilo nekaj navijačev in starejša gospa se nama je nasmejala, ko sva prav posrečeno skočila preko korenin, kakor bi tekmovala, kdo bo prvi. Opazila sem njen nasmeh in se ji prijazno nasmehnila nazaj. Takšne situacije so mi tako prisrčne!
Anže mi je rekel, da sem iz hudega ven, a zame se je hujši del šele začel. V Ukancu mi nikoli ni bilo ugodno teči; vedno je vroče in sonce žge, ne premakne pa se ne niti atom zraka. In zaradi tega sem na tem delu vedno trpela, ne glede na tekaško pripravljenost. Pri mostu sem si privoščila požirek vode, ostalo pa sem si zlila za vrat, da me je prav zmrazilo. Ampak le za sekundo. Nadaljevali smo dalje preko tistega vročega travnika in komaj sem čakala, da pridemo na cesto. Mimo kampa, kjer se cesta rahlo vzpenja sem prehitela tekačico srednjih let, ki je ravno razlagala tekaškemu kolega, da ima zmatrane noge, ker je dva dni nazaj tekla dolgi tek. Napaka, ki jo je verjetno stala uživanja na bohinjskem teku. 

Pred seboj sem imela le še dobre štiri kilometre in odtekla sem jih v precej dobrem ritmu. Počutila sem se dobro in nisem mislila na to, da me kje kaj zateguje ali boli. Gledala sem nasproti vozeče avtomobile in se zabavala s prehitevanjem tekačev, celo tedaj, ko sem Anžetu pojamrala, da mi upada tempo. Ni mu bilo jasno, kako mi upada tempo, če še vedno prehitevam enega tekača za drugim. Dobro mi je šlo. 



Dober kilometer pred ciljem je bila vodna postaja. Deklici sem iz rok potegnila lonček z vodo in se postavila na stran, da nisem ovirala drugih tekačev. Anže se je izgubil nekaj metrov za menoj, jaz pa sem si našla sogovornika. Nek mlajši, prijazen moški me je ogovoril in vprašal koliko kilometrov je okoli jezera. Ko sem mu povedala, je pogledal na uro in mi z odobravanjem rekel, da mi gre dobro. Sploh nevem, kaj sem mu odgovorila. Počakala sem Anžeta in stekla dalje. Čakal me je še zadnji klanček in tik pred njim sva srečala Lenarta, ki je s svojim tekom že končal in naju spodbudil še za zadnji povečan napor. Še klanček in zložen spust me je čakal in oba sem odtekla z odliko, sploh ker mi je med tem uspelo prehiteti še nekaj tekačev. Skozi cilj sem pritekla v eni uri in eni minuti. Bila sem razočarana, ker sem bila prepričana, da mi bo uspelo teči pod eno uro. 
Na cilju se spila skoraj liter vode in med napajanjem je na cilj pritekel še Matej, kar nekaj minut za njim pa še vrhniški tekaški kolegi. 

Moje razočaranje je bilo malo manjše, ko sem še enkrat dobro premlela tek v mislih. Neogreta sem štartala v tek, trasa pod Vogarjam in Pršivcem je takšna, da je po njej nemogoče teči hitro. Še vedno je bil tempo mojega teka okoli 5,2min/km in nenazadnje sem bila tudi uvrščena precej visoko, pa še dobro dve minuti sem tekla hitreje kot lani. Torej mi sploh ni šlo tako slabo. Ampak najpomembneje pa je, da sem uživala in tokrat sem res. 

Vrhunec vsega je bilo namakanje v dokaj hladni jezerski vodi in tudi ribicam sem pustila, da so me grizljale. Po osušitvi sem si z veseljem po zelo zelo dolgem času privoščila "hmeljni napitek", ker mi je tako pasalo. 
Vse veselje, klepetanje z znanci in prijatelji in seveda končno zadovoljstvo, so popolnoma zasenčili precej slabo organizacijo teka. Pohvala gre le časomerilcem. Ampak tudi ostalim organizatorjem ne zamerim toliko, da se naslednje leto ne bi vrnila in spet tekla okoli jezera.