torek, 15. julij 2014

Skoraj trail iztek s "trenerjem" po Nočni 10ki

Nedelja po sobotni večerni desetki, bi morala biti dan za počitek, ampak očetova ideja, da greva "malo tekat" se mi je zdela preveč mamljiva, da bi ostala doma in počivala. Noge me niso bolele, zakisanosti mišic nisem čutila, le če sem naredila kak hitrejši korak po stopnicah navzgor, sem čutila majnšo utrujenost mišic, le toliko, da sem se zavedala, da sem prejšnji dan tekla. 

Oče ni napovedal lahke trase, pravzaprav je bila zahtevna in razgibana, že skoraj trail, vsaj deloma. Štartala sva v Močilniku in se v hitrejšem ritmu odpravila skozi gozd proti Pavkarjevi dolini. Za ogrevanje sva nekaj časa hitreje hodila, ampak ne prav dolgo. Na navidez najvišji točki nad pečino nad Ljubljanico sva začela teči. Zaradi mokrih korenin in skal sva stopala nekoliko počasneje, pogled pa je bilo potrebno imeti več čas uperjen v tla. Bolj je bilo varno gledati pod noge, kakor naokoli, pa še dež je škropil in s tem še bolj oviral pogled naravnost. 

Nekajkrat sva se ustavila, ker sva naletela na velike globoke blatne luže ali hlode, ki so ležali preko poti. Ta drevesa so še vedno ostanek od zimskega žledoloma, a se zdaj že da mimo po "obvoznih" poteh. Hitro sva pritekla na makadamsko cesto proti Štampetovem mostu in dalje proti Logatcu. Najin tek je bil enakomeren in relativno počasen. Oče trenutno ni v najboljši formi, a pohvalno je že to, da se pri svojih letih z nič treninga sploh spravi teči v klanec. Kljub temu pa mi je najboljši mentor. 

Štampetov most. Vir: skoberne.si


Najin cilj je bil nadvoz nad avtocesto in na sredini le-tega sva se obrnila ni tekla nazaj, navzdol. Do Štampetovega mosta sva tekla nekoliko hitreje in nalogo sem dobila, da pazim na tehniko teka. Mislim, da mi je šlo dobro, kljub temu da sem se malo borila z bolečino zaradi malce pretegnjene prepone. 

Skozi podvoz sva zavila levo in na asflatno cesto na Raskovec. Od tam dalje je bil praktično le še klanec navzdol, ki pa sva ga odtekla aktivno in nadzorovano, kar tudi ni najlažje. Nekaj sto metrov pred avtom v Močilniku sem za kanček pospešila in pri avtu ustavila Suunta pri 50 minutah. 

Suunto. Vir: internet


Google Earth je pokazal, da sva tekla osem kilometrov, od tega je bilo skoraj polovico klanc navkreber. Čeprav tega teka nisem vzela kot resni trening, mi je oča dal kar nekaj popravkov kar se tiče tehnike. Med tekom po klancu navzgor se držim preveč naprej, med tekom po ravnem pa premalo dvigujem pete. V obeh primerih to pomeni premalo izkoriščene moči nog. 

Na vsake toliko, če že ne na vsakem treningu je vrhunsko, če imaš nekoga ob sebi, ki pozna pravilo tehniko teka, da te popravi, ali vsaj motivira za pravilnejši, boljši in hitrejši tek. Na tak način lahko dosegaš boljše rezultate in v teku preprosto uživaš s precej manj napora, da ne govorim o zmanjšani možnosti poškodb. 

Na Nočni 10ki na Bledu sem opazila eno od ljubljanskih tekaških ekip, ki je močno razdeljena na hitrejše in počasnejše tekače. Ker počnejši tekači potrebujejo veliko več spodbude, nasvetov in motivacije, en od trenerjev vedno teče z njimi. Sam bi lahko posegal po precej hitrih časih, a njegova naloga in interes je motiviranje "varovancev" in to nalogo opravlja z odliko s plusom. Tudi v eni od drugih tekaških ekip je podobno. No, pa verjetno še v marsikateri. Naloga trenerja rekreativnih ekip tekačev je kompleksna in ni le izbor aktivnosti na treningu tistih nekaj ur na teden. Vsekakor pa trener ni tisti, ki na treningu teče z najhitrejšimi, počasnejši tekači pa ga praktično ne vidijo cel čas treninga. Ker dobri trenerji rekreativnega teka niso samoumevni, je fajn imeti nekoga v krogu prijateljev, znancev in sorodnikov, ki malce popazi na tvojo tehniko teka in te motivirajo pred, med in po teku. Samo na tak način, lahko tekač napreduješ, dosegaš zastavljene cilje in uživaš.  

Ni komentarjev: