ponedeljek, 21. julij 2014

S kolesom na Vršič iz Trente

Iz trme, ki me je momentalno popadla v torek, sem predlagala, da greva s kolesom na Vršič. Tistih 25 uvivnkov mi je bil kolesarki cilj že nekaj poletij zapored, pa ga nikoli nisem uresničila. Tokrat pa je šlo zares, ker sem se tako odločila. Oče se je strinjal in mi ponudil, da me pelje preko Vršiča v Trento, od tam pa štartava s kolesi nazaj na 1611 "nadmorcev". 
Tehtala sva pluse in minuse klanca iz Kranjske Gore na Vršič in klanca iz Trente na Vršič. Tura iz Kranjske Gore ima v mojih očeh precej napak; cesta je slaba, vmes jo dodatno kvarijo še granitne kocke, ki so postavljene tako vegasto, kot da se jih od Rusov dalje nihče ni niti pritaknil ali pa ni imel pri sebi vodne tehtnice. Vedno se mi je zdelo tudi, da je po severni strani več prometa, poleg tega pa mi je bila cesta iz Trente večji izziv. Če se že lotevam Vršiča, se ga bom lotila s stilom. Po smeri iz Trente sem morala premagati 987 "višincev", iz smeri Kranjske Gore pa bi jih skoraj 200 manj.   





Jutro je bilo sončno in toplo, pri Kranju pa se je videlo, da verjetno v hribih ne bo tako. V Radovljici sva se ustavila še na kavi za dodatni kofeinski pogon in se peljala dalje proti "Borovški vasi". Vzpenjala sva se na Vršič in iz kilometra v kilometer je bolj pihalo in vrhovi so bili zaviti v nizke oblake, ki bi jim težko rekla megla. Kdor je štartal na Mojstrovko... nisem mu bila "fouš". Na prelazu je bilo kar nekaj ljudi, večinoma pohodnikov, nekaj malega motoristov in še redkejši so bili zgodnji kolesarji. Ob spuščanju proti Trenti, sem čutila metuljčke v trebuhu, a si nisem bila na jasnem, ali je to trema pred klancem ali mi je zaradi vožnje po ovinkih slabo. V vsakem primeru sem komaj čakala, da parkirava. 


Avto sva pustila pri muzeju in Informacijskem centru v Trenti in se preoblekla in počasi pripravila noge na napor. Vreme je postajalo malo prijetnejše in na Zadnjico je posijal osamljen žarek sonca. Na srečo je bilo toplo in tudi pihalo ni. V parku sva še spila nekaj vode, napolnila bidone in zajahala kolesa, oče Cultovo specialko, jaz pa Scottovega "gorca s slajkami"... to kolo imam tako rada! 
Prvi klanec mi je šel z lahkoto od nog, na drugem, še pred odcepom za kočo pri izviru Soče, so naju prehiteli štirje kolesarji na specialkah; dva para srednjih let. Mimo so šli ko furmanski konji in verjetno bi jih hudič vzel, če bi pozdravili. Na prvi pogled so izgledali "hitrci", a njihov prvi postanek je bil že na prvem označenem ovinku, pri 50ki. Nekoliko naprej sem se po odredbi mehurja ustavila tudi jaz, le zakaj bi vozila odvečno vodo navkreber!
Klanci so uhajali en za drugim, vozila sem jih suvereno in promet mimo mi ni delal preglavic, ker je bila večina mimovozečih precej previdnih. Uživala sem v vožnji, vmes sem si celo malo žvižgala in pela. Razveseljevali so me nasproti vozeči kolesarji, sploh ekipica Italijanov, ki so že od daleč vpili "Ave". Predno sem dojela...so bili že mimo in zato sem se na glas zadrla "živjo"!
Oče je malo vozil pred menoj, malo za menoj, vmes sva malo poklepetala in opozoril me je, naj ne divjam, ker me najtežji del še čaka. Ni se mi zdelo, da mečem moči proč. Tudi večino desnih ovinkov sem brez pretiranega napora speljala po notranjem robu. Res sem uživala! Vedno gledam rožice, mravljice, žuželke na cesti in daljno okolico, opazujem nasproti vozeče... uglavnem, zabavam se.  

Na približno sredini poti sem dokončno ponovno ujela in prehitela one štiri kolesarje. Hitro sem bila toliko spredaj, da jih nisem več opazila. Oče je predlagal, da se pri razgledišču, ki je od vrha prelaza oddaljen 3km, ustaviva in malo pretegneva noge. Tisti štirje so rabili približno tri minute, da so prišli mimo, torej sva si nabrala lepo prednost. Ampak to ni bilo tekmovanje... 
Oče mi je dal napotke za zadnji, najtežji del ceste in odpeljala sva se dalje. Cesta se je res bolj vzpela, a nič strašnega. Malo sem zaostala za očetom, a sem ga še vedno videla pred seboj. Hišico s spominki na prelazu sem imela že kot na dlani in pripeljala sem se mimo oznake za 25. uvivnk, od tam pa je manjkalo le še malo do vrha. 



Za fotoanale sem ponosna nase dvignila roko v zrak. Moj prvi stavek je bil: "A to je to? Sem mislila, da bo veliko huje." Dva mlajša motorista sta slišala moje besede in en drugemu rekla "svaka čast" in en drugemu namignila name. Ah, nič pretiranega.
Na Vršiču pa nobenega miru, nobene tišine... motoristi, pešci, tujci, domačini, kolesarji, pohodniki, sankači, avtobusi, Italijani, Čehi, Avstrijci, avtomobili, avtodomi... gneča in hrup, vsi so vozili skoraj en preko drugega. Norišnica! Hitro sva naredila par fotografij, se oblekla v anorake, ki so prišli še kako prav v tistem vetru, kajti na vrhu je pihalo, in se odpeljala nazaj proti dolini. 



Presenečenje! Moje zavore so oddajale čudne glasove, ki bi jih težko poimenovala le piskanje ali škripanje. To je bila zmes vseh možnih zvokov, nastala je prava melodija s posnemanjem različnih glasbil, od piščali do didgeridooja. Nek kolesar, ki je sopihal navzgor se mi je konkretno nasmejal. Peljala sem dalje, kaj pa drugega. K sreči se je škripanje, piskanje in trobljenje umirilo. 



Vožnja navzdol je bila stresna. Ne maram je in strah me je. Na srečo me je oče na ostrejših ovinkih usmerjal z nasveti, kako elegantneje speljati. Res ne maram hitrosti in tudi tokrat je bila moja najhitrejša vožnja le 37km/h. Hitro mi je šlo prehitro in stisnila sem "bremzo", ki je v spodnjih klancih spet začela opozarjati na moj prihod v dolino. 

Spet v Trenti sem skočila s kolesa in kar prehitro se mi je zdelo konec izziva, pričakovala sem več. Sploh nisem imela občutka, da sem bila tako visoko in prevozila vse tiste ovinke in klance. Za konec sva si privoščila še eno Qubik kavo in se skoraj premalo utrujena odpeljala že tretjič proti Vršiču. 



Med vožnjo navzdol sem si še enkrat ogledala obe cesti na prelaz in potrdila, da je bila moja izbira ceste iz Trente prava. 
Ta Vršič... le mit je, kako zahteven je in da ga lahko prevozijo le dobro pripravljeni. Z današnjimi kolesi to ni več nikakršen večji napor. Tudi ko sem gledala, kakšni ljudje vse grizejo klance, mi je jasno, da se Vršiča loti že prav vsak, ki na kolesu preživi nekaj več, kot le pot v trgovino, pa tudi če ob tem trpi. Seveda, če govorim o hitrosti, se to hitro spremeni, ampak voziti hitro na Vršič je čisto nekaj drugega kot pa le priti na Vršič. Kljub temu sem ponosna sama nase, da sem prikolesarila tja gori. In to brez kakršnih koli težav in celo z nasmehom na obrazu. 
Za nagrado sem sama sebi kupila kolesarsko majico, da ne bom izgledala kot "čehinja", kakor me je poimenoval oče, ki pa je bil nenazadnje tudi ponosen name. Aja, pa še to: zakaj kolo vozim v sandalih... ker se tako najbolje počutim! 

Ni komentarjev: