četrtek, 17. julij 2014

S kolesom na Smrečje

Po ponedeljkovem dopoldanskem sprehodu na Planino, ki je bil bolj klepetanje s kolegom Žigo, kot pa aktivna rekreacija in po večernem tekanju, katerega namen je bil le malce pretegnit noge, sem si v torek privoščila počitek. Že med tem večernim tekom mi je bilo jasno, da so mišice utrujene, zato niti nisem pretiravala in se gnala za vsako ceno. Kljub temu je na koncu nastalo kar nekaj kilometrčkov, ampak "pace" pa je bil smešno nizek, kar v tem primeru niti ni igralo nobene vloge. Tek je bil bolj šala, kakor kakšna resnost. 

Kot zapisano, sem naslednji dan počivala. Ampak le en dan. Včeraj sem iz drvarnice potegnila kolo in si za cilj zadala Smrečje. Verjetno je to cilj, ki je med vrhniškimi in okoliškimi kolesarji izredno priljubljen in v tem stilu tudi pogosto obiskan. V splošnem je tak hribček "za na hitro po službi skočit gor". 



Štartala sem skozi podlipsko dolino in po klancu nadaljevala. Vse skupaj se mi ni zdelo nič napornega, res pa je, da hitro prestavim v lažjo prestavo, s tem ne šparam. Če bolje razmislim, mi na kolesu nikoli ni cilj, da se "zgonim do konca", če mi je težko, pač prešaltam v lažjo prestavo in zdaj, ko ima moj bicikelček še tri prestave več, je vse to še toliko ugodnejše. Uživam v počasni vožnji v klanec; gledam naokoli in uživam. 

Mimogrede sem bila pri križišču za Šentjošt in kljub naslednjim nekaj precej strmim zavojem, me je od Smrečja ločilo le še malo časa. Ropotalo je po celotni vasi, ko je starejša ženička klepala koso na neko mašino, na katero se ne spoznam. In to je edini hrup, ki mi je kvaril razgled v tišini. No ja, edini poleg množice avtomobilov in motoristov. Pač sem vzela v zakup, da je tak čas v dnevu, ko se ljudje vračajo iz služb na žirovsko stran hriba. 
In razgled na Vrhniko je bil fenomenalen. Nebo je bilo oprano, na Vrhniko je sijalo sonce in vmes nekje se je pojavila mavrica. Treba je doživet... 

Vožnja navzdol, moja osovražena! Ampak vzela sem si jo na "easy". Počasi sem celo pot vozila na traktorjem, prav do Vrhnike praktično. In na Vrhniki... pri "dobrem sosedu" Berzotu sem si privoščila dve kepici sladoleda s smetano, ker sem si ju zaslužila. 


Ni komentarjev: