ponedeljek, 14. julij 2014

Nočna 10ka na Bledu 2014

Nočne 10ke na Bledu sem se letos precej bolj veselila, kot lani. V resnici niti ne vem zakaj, sploh ker je bil dan deževen, celo malo hladen in obstajala je precejšnja verjetnost, da bomo konkretno mokri in da nas bo zeblo. K sreči se temne misli in napovedi niso uresničile in je bil tek prav prijeten. 

S prijateljem sva se na Gorenjsko odpeljala že precej zgodaj. Organizatorji so opozorili, da bodo parkirišča precej omejena zaradi razmočenega travnika, kjer smo parkirali prejšnja leta, to pa se tokrat ni dalo. Počakati sva morala na dobrodelne tekače, da so odtekli tistih nekaj krogov po prizorišču, potem pa parkirala relativno v bližini središča dogajanja. Prevzela sva vsak svojo štartno številko in jaz sem še na hitro poklepetala z Denisom pri pultu za izdajo daril. 

Časa do štarta je bilo več kot dovolj še za eno kavo. Ni mi pasala gneča v Zaki, iskanje proste mize pa mi tudi ni dišalo. Kljub temu, da se je teka udeležilo še nekaj kolegov iz ekipe, se jima nisva pridružila, ker zadnje čase vlada neka čudna enegrija v ekipi, ki mi ni všeč. Razmišljala sem, kam bi lahko šla na dozo kofeina in se spomnila, da je na železniški postaji lokalček, ki sem ga krivično poimenovala "lokalni pajzl". Izkazal se je za prijetnejšega, kakor sem pričakovala, pa še nobene gneče ni bilo in najbolj zabavna so se mi zdela vrata, skozi katera naj bi človek prišel na wc. No, skozenj si prišel na železniški peron, tam pa sta bila desno moški, levo pa ženski wc. Za šankom sta sedela ženska in moški, po besedah sodeč domačina, ki sta tudi tako nekako narečno "zavijala". Čez čas je prišla še ena večja skupina domačinov, ki so govorili pristno "gorenjščino" in jaz sem jih z užitkom poslušala. 



Cajt je bil za lauf in odločila sem se, da se na cilj podam z anorakom. Ni bilo toplo, zato mi je prišel prav in tudi v primeru, da bi spet začelo deževati, me dež ne bi tako zelo ohlajal, da bi me zeblo. Ogrela sem se dobro in se lotila tudi nekaj tekanj v klanec, ampak ker je bilo do štarta še precej časa, sem se do tedaj že ohladila. Sprva sem mislila, da bo to težava, ampak že kmalu se je izkazalo, da ne bo prav problematično. Štartali smo v dveh conah: s pričakovanim časom pod 50 min in nad 50 min. Sama sem se postavila na začetek tiste nad 50 minut, čeprav mi je Anže predlagal konec 1. cone. Ko sem gledala, kdo vse si rine v prvo cono, mi je bilo žal, da sem ostala v drugi. 

Štartala sem lahkotno in razen s prehitevanjem nisem imela težav. Mimogrede sem bila pri Vili Prešeren in tekla ob zvokih "pleh muzke", kjer sem čutila adrenalin, ki mi je zlezel po hrbtu. Pod gradom je bilo malo zoprno teči, ker je bilo precej temno in enkrat sem konkretno klecnila, a k sreči gležnju ni bilo hudega. Ko smo tekli čez prireditveni prostor v Zaki, sem zrasla od veselja, ko je spiker omenil moje ime. Naključje? No, če je bil spiker Matic, verjetno ne. Povžarje nas dobro pozna. Za motivacijo je bila torej omemba mojega imena vrhunska. Nasmejala sem se Anžetovim besedam: "Uuuu, imaš veze med organizatorji." 

Tekla sem dalje, s še več zagona in tempa nisem spuščala. Prehitevala sem druge tekače in zdelo se mi je da dirjam, ko nora. Ja seveda, v temi je hitrost teka fejst varljiva. Podnevi je občutek drugačen. V daljavi sem zaslišala godbo, ki so igrali "ti ti ti ti ti ti ti ti moja rožica" in pomislila, da nisem več daleč. Poskrbela sem za pravilno držo po klančku navzdol mimo lokalčkov in čajnice, da ne bi imela težav s prepono. Strategija z držo se je obnesla in tekla sem dalje, brez težav. Od oznake za kilometer da konca smo skoraj vsi uporabili turbo pogone v nogah. Anže mi je rekel, naj stisnem in pospešim do konca in sem. Začenši z gledalci ob progi sem imela v nogah precej hitrosti, dovolj, da sem prehitela še nekaj deset tekačev do ciljnega tepiha. Moderator pa se je spet potrudil in komentiral moj tek, kot tako lahkoten, da bi lahko še enkrat tekla okoli jezera. Ampak imela sem popolnoma dovolj in vesela sem bila gospe, ki mi je okoli vratu obesila vilico. 



Spila sem celo mavrico Powerada; modrega, rdečega, rumenega... skratka spila sem, kar mi je prišlo pod roko. Ko se mi je uspelo malo nadihati, sem pomislila, da me čaka kremšnita in tokrat sem jo šla iskat takoj po teku in jo pojedla, še predno sem prišla do avta, še v prešvicanih tekaških cunjah. 

In čas, hja, s časom sem bila zadovoljna: 52:46. Zagotovo je bil to moj rekord na deset kilometrov, pa čeprav z zelo malo treninga v zadnjih mesecih. Menda sem v Mozirju tekla hitreje, ampak le malenkost. 100% pa je to moja najboljša nočna desetka. Moči sem imela še nekaj malega viška, ampak po teku in po tem, ko sem prišla v cilj je o tem govoriti popolnoma brez smisla. 

Po poti domov sva z Anžetom analizirala tek, teke in približne čase drugih in izvedbo prireditve. Nad izvedbo se ni za pritoževati, Vitezi vedno poskrbijo za brezhibnost. Prav nobene pomanjkljivosti nisem opazila, vrhunski so. Če me vprašaš danes; naslednje leto grem spet! 

2 komentarja:

Petra pravi ...

Čestitam za dober rezultat! In podrav z Gorenjske :)

Barbara Šinigoj pravi ...

Hvala! In vračam pozdravček iz Ljubljane! ;)