ponedeljek, 21. julij 2014

S kolesom na Vršič iz Trente

Iz trme, ki me je momentalno popadla v torek, sem predlagala, da greva s kolesom na Vršič. Tistih 25 uvivnkov mi je bil kolesarki cilj že nekaj poletij zapored, pa ga nikoli nisem uresničila. Tokrat pa je šlo zares, ker sem se tako odločila. Oče se je strinjal in mi ponudil, da me pelje preko Vršiča v Trento, od tam pa štartava s kolesi nazaj na 1611 "nadmorcev". 
Tehtala sva pluse in minuse klanca iz Kranjske Gore na Vršič in klanca iz Trente na Vršič. Tura iz Kranjske Gore ima v mojih očeh precej napak; cesta je slaba, vmes jo dodatno kvarijo še granitne kocke, ki so postavljene tako vegasto, kot da se jih od Rusov dalje nihče ni niti pritaknil ali pa ni imel pri sebi vodne tehtnice. Vedno se mi je zdelo tudi, da je po severni strani več prometa, poleg tega pa mi je bila cesta iz Trente večji izziv. Če se že lotevam Vršiča, se ga bom lotila s stilom. Po smeri iz Trente sem morala premagati 987 "višincev", iz smeri Kranjske Gore pa bi jih skoraj 200 manj.   





Jutro je bilo sončno in toplo, pri Kranju pa se je videlo, da verjetno v hribih ne bo tako. V Radovljici sva se ustavila še na kavi za dodatni kofeinski pogon in se peljala dalje proti "Borovški vasi". Vzpenjala sva se na Vršič in iz kilometra v kilometer je bolj pihalo in vrhovi so bili zaviti v nizke oblake, ki bi jim težko rekla megla. Kdor je štartal na Mojstrovko... nisem mu bila "fouš". Na prelazu je bilo kar nekaj ljudi, večinoma pohodnikov, nekaj malega motoristov in še redkejši so bili zgodnji kolesarji. Ob spuščanju proti Trenti, sem čutila metuljčke v trebuhu, a si nisem bila na jasnem, ali je to trema pred klancem ali mi je zaradi vožnje po ovinkih slabo. V vsakem primeru sem komaj čakala, da parkirava. 


Avto sva pustila pri muzeju in Informacijskem centru v Trenti in se preoblekla in počasi pripravila noge na napor. Vreme je postajalo malo prijetnejše in na Zadnjico je posijal osamljen žarek sonca. Na srečo je bilo toplo in tudi pihalo ni. V parku sva še spila nekaj vode, napolnila bidone in zajahala kolesa, oče Cultovo specialko, jaz pa Scottovega "gorca s slajkami"... to kolo imam tako rada! 
Prvi klanec mi je šel z lahkoto od nog, na drugem, še pred odcepom za kočo pri izviru Soče, so naju prehiteli štirje kolesarji na specialkah; dva para srednjih let. Mimo so šli ko furmanski konji in verjetno bi jih hudič vzel, če bi pozdravili. Na prvi pogled so izgledali "hitrci", a njihov prvi postanek je bil že na prvem označenem ovinku, pri 50ki. Nekoliko naprej sem se po odredbi mehurja ustavila tudi jaz, le zakaj bi vozila odvečno vodo navkreber!
Klanci so uhajali en za drugim, vozila sem jih suvereno in promet mimo mi ni delal preglavic, ker je bila večina mimovozečih precej previdnih. Uživala sem v vožnji, vmes sem si celo malo žvižgala in pela. Razveseljevali so me nasproti vozeči kolesarji, sploh ekipica Italijanov, ki so že od daleč vpili "Ave". Predno sem dojela...so bili že mimo in zato sem se na glas zadrla "živjo"!
Oče je malo vozil pred menoj, malo za menoj, vmes sva malo poklepetala in opozoril me je, naj ne divjam, ker me najtežji del še čaka. Ni se mi zdelo, da mečem moči proč. Tudi večino desnih ovinkov sem brez pretiranega napora speljala po notranjem robu. Res sem uživala! Vedno gledam rožice, mravljice, žuželke na cesti in daljno okolico, opazujem nasproti vozeče... uglavnem, zabavam se.  

Na približno sredini poti sem dokončno ponovno ujela in prehitela one štiri kolesarje. Hitro sem bila toliko spredaj, da jih nisem več opazila. Oče je predlagal, da se pri razgledišču, ki je od vrha prelaza oddaljen 3km, ustaviva in malo pretegneva noge. Tisti štirje so rabili približno tri minute, da so prišli mimo, torej sva si nabrala lepo prednost. Ampak to ni bilo tekmovanje... 
Oče mi je dal napotke za zadnji, najtežji del ceste in odpeljala sva se dalje. Cesta se je res bolj vzpela, a nič strašnega. Malo sem zaostala za očetom, a sem ga še vedno videla pred seboj. Hišico s spominki na prelazu sem imela že kot na dlani in pripeljala sem se mimo oznake za 25. uvivnk, od tam pa je manjkalo le še malo do vrha. 



Za fotoanale sem ponosna nase dvignila roko v zrak. Moj prvi stavek je bil: "A to je to? Sem mislila, da bo veliko huje." Dva mlajša motorista sta slišala moje besede in en drugemu rekla "svaka čast" in en drugemu namignila name. Ah, nič pretiranega.
Na Vršiču pa nobenega miru, nobene tišine... motoristi, pešci, tujci, domačini, kolesarji, pohodniki, sankači, avtobusi, Italijani, Čehi, Avstrijci, avtomobili, avtodomi... gneča in hrup, vsi so vozili skoraj en preko drugega. Norišnica! Hitro sva naredila par fotografij, se oblekla v anorake, ki so prišli še kako prav v tistem vetru, kajti na vrhu je pihalo, in se odpeljala nazaj proti dolini. 



Presenečenje! Moje zavore so oddajale čudne glasove, ki bi jih težko poimenovala le piskanje ali škripanje. To je bila zmes vseh možnih zvokov, nastala je prava melodija s posnemanjem različnih glasbil, od piščali do didgeridooja. Nek kolesar, ki je sopihal navzgor se mi je konkretno nasmejal. Peljala sem dalje, kaj pa drugega. K sreči se je škripanje, piskanje in trobljenje umirilo. 



Vožnja navzdol je bila stresna. Ne maram je in strah me je. Na srečo me je oče na ostrejših ovinkih usmerjal z nasveti, kako elegantneje speljati. Res ne maram hitrosti in tudi tokrat je bila moja najhitrejša vožnja le 37km/h. Hitro mi je šlo prehitro in stisnila sem "bremzo", ki je v spodnjih klancih spet začela opozarjati na moj prihod v dolino. 

Spet v Trenti sem skočila s kolesa in kar prehitro se mi je zdelo konec izziva, pričakovala sem več. Sploh nisem imela občutka, da sem bila tako visoko in prevozila vse tiste ovinke in klance. Za konec sva si privoščila še eno Qubik kavo in se skoraj premalo utrujena odpeljala že tretjič proti Vršiču. 



Med vožnjo navzdol sem si še enkrat ogledala obe cesti na prelaz in potrdila, da je bila moja izbira ceste iz Trente prava. 
Ta Vršič... le mit je, kako zahteven je in da ga lahko prevozijo le dobro pripravljeni. Z današnjimi kolesi to ni več nikakršen večji napor. Tudi ko sem gledala, kakšni ljudje vse grizejo klance, mi je jasno, da se Vršiča loti že prav vsak, ki na kolesu preživi nekaj več, kot le pot v trgovino, pa tudi če ob tem trpi. Seveda, če govorim o hitrosti, se to hitro spremeni, ampak voziti hitro na Vršič je čisto nekaj drugega kot pa le priti na Vršič. Kljub temu sem ponosna sama nase, da sem prikolesarila tja gori. In to brez kakršnih koli težav in celo z nasmehom na obrazu. 
Za nagrado sem sama sebi kupila kolesarsko majico, da ne bom izgledala kot "čehinja", kakor me je poimenoval oče, ki pa je bil nenazadnje tudi ponosen name. Aja, pa še to: zakaj kolo vozim v sandalih... ker se tako najbolje počutim! 

četrtek, 17. julij 2014

S kolesom na Smrečje

Po ponedeljkovem dopoldanskem sprehodu na Planino, ki je bil bolj klepetanje s kolegom Žigo, kot pa aktivna rekreacija in po večernem tekanju, katerega namen je bil le malce pretegnit noge, sem si v torek privoščila počitek. Že med tem večernim tekom mi je bilo jasno, da so mišice utrujene, zato niti nisem pretiravala in se gnala za vsako ceno. Kljub temu je na koncu nastalo kar nekaj kilometrčkov, ampak "pace" pa je bil smešno nizek, kar v tem primeru niti ni igralo nobene vloge. Tek je bil bolj šala, kakor kakšna resnost. 

Kot zapisano, sem naslednji dan počivala. Ampak le en dan. Včeraj sem iz drvarnice potegnila kolo in si za cilj zadala Smrečje. Verjetno je to cilj, ki je med vrhniškimi in okoliškimi kolesarji izredno priljubljen in v tem stilu tudi pogosto obiskan. V splošnem je tak hribček "za na hitro po službi skočit gor". 



Štartala sem skozi podlipsko dolino in po klancu nadaljevala. Vse skupaj se mi ni zdelo nič napornega, res pa je, da hitro prestavim v lažjo prestavo, s tem ne šparam. Če bolje razmislim, mi na kolesu nikoli ni cilj, da se "zgonim do konca", če mi je težko, pač prešaltam v lažjo prestavo in zdaj, ko ima moj bicikelček še tri prestave več, je vse to še toliko ugodnejše. Uživam v počasni vožnji v klanec; gledam naokoli in uživam. 

Mimogrede sem bila pri križišču za Šentjošt in kljub naslednjim nekaj precej strmim zavojem, me je od Smrečja ločilo le še malo časa. Ropotalo je po celotni vasi, ko je starejša ženička klepala koso na neko mašino, na katero se ne spoznam. In to je edini hrup, ki mi je kvaril razgled v tišini. No ja, edini poleg množice avtomobilov in motoristov. Pač sem vzela v zakup, da je tak čas v dnevu, ko se ljudje vračajo iz služb na žirovsko stran hriba. 
In razgled na Vrhniko je bil fenomenalen. Nebo je bilo oprano, na Vrhniko je sijalo sonce in vmes nekje se je pojavila mavrica. Treba je doživet... 

Vožnja navzdol, moja osovražena! Ampak vzela sem si jo na "easy". Počasi sem celo pot vozila na traktorjem, prav do Vrhnike praktično. In na Vrhniki... pri "dobrem sosedu" Berzotu sem si privoščila dve kepici sladoleda s smetano, ker sem si ju zaslužila. 


torek, 15. julij 2014

Skoraj trail iztek s "trenerjem" po Nočni 10ki

Nedelja po sobotni večerni desetki, bi morala biti dan za počitek, ampak očetova ideja, da greva "malo tekat" se mi je zdela preveč mamljiva, da bi ostala doma in počivala. Noge me niso bolele, zakisanosti mišic nisem čutila, le če sem naredila kak hitrejši korak po stopnicah navzgor, sem čutila majnšo utrujenost mišic, le toliko, da sem se zavedala, da sem prejšnji dan tekla. 

Oče ni napovedal lahke trase, pravzaprav je bila zahtevna in razgibana, že skoraj trail, vsaj deloma. Štartala sva v Močilniku in se v hitrejšem ritmu odpravila skozi gozd proti Pavkarjevi dolini. Za ogrevanje sva nekaj časa hitreje hodila, ampak ne prav dolgo. Na navidez najvišji točki nad pečino nad Ljubljanico sva začela teči. Zaradi mokrih korenin in skal sva stopala nekoliko počasneje, pogled pa je bilo potrebno imeti več čas uperjen v tla. Bolj je bilo varno gledati pod noge, kakor naokoli, pa še dež je škropil in s tem še bolj oviral pogled naravnost. 

Nekajkrat sva se ustavila, ker sva naletela na velike globoke blatne luže ali hlode, ki so ležali preko poti. Ta drevesa so še vedno ostanek od zimskega žledoloma, a se zdaj že da mimo po "obvoznih" poteh. Hitro sva pritekla na makadamsko cesto proti Štampetovem mostu in dalje proti Logatcu. Najin tek je bil enakomeren in relativno počasen. Oče trenutno ni v najboljši formi, a pohvalno je že to, da se pri svojih letih z nič treninga sploh spravi teči v klanec. Kljub temu pa mi je najboljši mentor. 

Štampetov most. Vir: skoberne.si


Najin cilj je bil nadvoz nad avtocesto in na sredini le-tega sva se obrnila ni tekla nazaj, navzdol. Do Štampetovega mosta sva tekla nekoliko hitreje in nalogo sem dobila, da pazim na tehniko teka. Mislim, da mi je šlo dobro, kljub temu da sem se malo borila z bolečino zaradi malce pretegnjene prepone. 

Skozi podvoz sva zavila levo in na asflatno cesto na Raskovec. Od tam dalje je bil praktično le še klanec navzdol, ki pa sva ga odtekla aktivno in nadzorovano, kar tudi ni najlažje. Nekaj sto metrov pred avtom v Močilniku sem za kanček pospešila in pri avtu ustavila Suunta pri 50 minutah. 

Suunto. Vir: internet


Google Earth je pokazal, da sva tekla osem kilometrov, od tega je bilo skoraj polovico klanc navkreber. Čeprav tega teka nisem vzela kot resni trening, mi je oča dal kar nekaj popravkov kar se tiče tehnike. Med tekom po klancu navzgor se držim preveč naprej, med tekom po ravnem pa premalo dvigujem pete. V obeh primerih to pomeni premalo izkoriščene moči nog. 

Na vsake toliko, če že ne na vsakem treningu je vrhunsko, če imaš nekoga ob sebi, ki pozna pravilo tehniko teka, da te popravi, ali vsaj motivira za pravilnejši, boljši in hitrejši tek. Na tak način lahko dosegaš boljše rezultate in v teku preprosto uživaš s precej manj napora, da ne govorim o zmanjšani možnosti poškodb. 

Na Nočni 10ki na Bledu sem opazila eno od ljubljanskih tekaških ekip, ki je močno razdeljena na hitrejše in počasnejše tekače. Ker počnejši tekači potrebujejo veliko več spodbude, nasvetov in motivacije, en od trenerjev vedno teče z njimi. Sam bi lahko posegal po precej hitrih časih, a njegova naloga in interes je motiviranje "varovancev" in to nalogo opravlja z odliko s plusom. Tudi v eni od drugih tekaških ekip je podobno. No, pa verjetno še v marsikateri. Naloga trenerja rekreativnih ekip tekačev je kompleksna in ni le izbor aktivnosti na treningu tistih nekaj ur na teden. Vsekakor pa trener ni tisti, ki na treningu teče z najhitrejšimi, počasnejši tekači pa ga praktično ne vidijo cel čas treninga. Ker dobri trenerji rekreativnega teka niso samoumevni, je fajn imeti nekoga v krogu prijateljev, znancev in sorodnikov, ki malce popazi na tvojo tehniko teka in te motivirajo pred, med in po teku. Samo na tak način, lahko tekač napreduješ, dosegaš zastavljene cilje in uživaš.  

ponedeljek, 14. julij 2014

Nočna 10ka na Bledu 2014

Nočne 10ke na Bledu sem se letos precej bolj veselila, kot lani. V resnici niti ne vem zakaj, sploh ker je bil dan deževen, celo malo hladen in obstajala je precejšnja verjetnost, da bomo konkretno mokri in da nas bo zeblo. K sreči se temne misli in napovedi niso uresničile in je bil tek prav prijeten. 

S prijateljem sva se na Gorenjsko odpeljala že precej zgodaj. Organizatorji so opozorili, da bodo parkirišča precej omejena zaradi razmočenega travnika, kjer smo parkirali prejšnja leta, to pa se tokrat ni dalo. Počakati sva morala na dobrodelne tekače, da so odtekli tistih nekaj krogov po prizorišču, potem pa parkirala relativno v bližini središča dogajanja. Prevzela sva vsak svojo štartno številko in jaz sem še na hitro poklepetala z Denisom pri pultu za izdajo daril. 

Časa do štarta je bilo več kot dovolj še za eno kavo. Ni mi pasala gneča v Zaki, iskanje proste mize pa mi tudi ni dišalo. Kljub temu, da se je teka udeležilo še nekaj kolegov iz ekipe, se jima nisva pridružila, ker zadnje čase vlada neka čudna enegrija v ekipi, ki mi ni všeč. Razmišljala sem, kam bi lahko šla na dozo kofeina in se spomnila, da je na železniški postaji lokalček, ki sem ga krivično poimenovala "lokalni pajzl". Izkazal se je za prijetnejšega, kakor sem pričakovala, pa še nobene gneče ni bilo in najbolj zabavna so se mi zdela vrata, skozi katera naj bi človek prišel na wc. No, skozenj si prišel na železniški peron, tam pa sta bila desno moški, levo pa ženski wc. Za šankom sta sedela ženska in moški, po besedah sodeč domačina, ki sta tudi tako nekako narečno "zavijala". Čez čas je prišla še ena večja skupina domačinov, ki so govorili pristno "gorenjščino" in jaz sem jih z užitkom poslušala. 



Cajt je bil za lauf in odločila sem se, da se na cilj podam z anorakom. Ni bilo toplo, zato mi je prišel prav in tudi v primeru, da bi spet začelo deževati, me dež ne bi tako zelo ohlajal, da bi me zeblo. Ogrela sem se dobro in se lotila tudi nekaj tekanj v klanec, ampak ker je bilo do štarta še precej časa, sem se do tedaj že ohladila. Sprva sem mislila, da bo to težava, ampak že kmalu se je izkazalo, da ne bo prav problematično. Štartali smo v dveh conah: s pričakovanim časom pod 50 min in nad 50 min. Sama sem se postavila na začetek tiste nad 50 minut, čeprav mi je Anže predlagal konec 1. cone. Ko sem gledala, kdo vse si rine v prvo cono, mi je bilo žal, da sem ostala v drugi. 

Štartala sem lahkotno in razen s prehitevanjem nisem imela težav. Mimogrede sem bila pri Vili Prešeren in tekla ob zvokih "pleh muzke", kjer sem čutila adrenalin, ki mi je zlezel po hrbtu. Pod gradom je bilo malo zoprno teči, ker je bilo precej temno in enkrat sem konkretno klecnila, a k sreči gležnju ni bilo hudega. Ko smo tekli čez prireditveni prostor v Zaki, sem zrasla od veselja, ko je spiker omenil moje ime. Naključje? No, če je bil spiker Matic, verjetno ne. Povžarje nas dobro pozna. Za motivacijo je bila torej omemba mojega imena vrhunska. Nasmejala sem se Anžetovim besedam: "Uuuu, imaš veze med organizatorji." 

Tekla sem dalje, s še več zagona in tempa nisem spuščala. Prehitevala sem druge tekače in zdelo se mi je da dirjam, ko nora. Ja seveda, v temi je hitrost teka fejst varljiva. Podnevi je občutek drugačen. V daljavi sem zaslišala godbo, ki so igrali "ti ti ti ti ti ti ti ti moja rožica" in pomislila, da nisem več daleč. Poskrbela sem za pravilno držo po klančku navzdol mimo lokalčkov in čajnice, da ne bi imela težav s prepono. Strategija z držo se je obnesla in tekla sem dalje, brez težav. Od oznake za kilometer da konca smo skoraj vsi uporabili turbo pogone v nogah. Anže mi je rekel, naj stisnem in pospešim do konca in sem. Začenši z gledalci ob progi sem imela v nogah precej hitrosti, dovolj, da sem prehitela še nekaj deset tekačev do ciljnega tepiha. Moderator pa se je spet potrudil in komentiral moj tek, kot tako lahkoten, da bi lahko še enkrat tekla okoli jezera. Ampak imela sem popolnoma dovolj in vesela sem bila gospe, ki mi je okoli vratu obesila vilico. 



Spila sem celo mavrico Powerada; modrega, rdečega, rumenega... skratka spila sem, kar mi je prišlo pod roko. Ko se mi je uspelo malo nadihati, sem pomislila, da me čaka kremšnita in tokrat sem jo šla iskat takoj po teku in jo pojedla, še predno sem prišla do avta, še v prešvicanih tekaških cunjah. 

In čas, hja, s časom sem bila zadovoljna: 52:46. Zagotovo je bil to moj rekord na deset kilometrov, pa čeprav z zelo malo treninga v zadnjih mesecih. Menda sem v Mozirju tekla hitreje, ampak le malenkost. 100% pa je to moja najboljša nočna desetka. Moči sem imela še nekaj malega viška, ampak po teku in po tem, ko sem prišla v cilj je o tem govoriti popolnoma brez smisla. 

Po poti domov sva z Anžetom analizirala tek, teke in približne čase drugih in izvedbo prireditve. Nad izvedbo se ni za pritoževati, Vitezi vedno poskrbijo za brezhibnost. Prav nobene pomanjkljivosti nisem opazila, vrhunski so. Če me vprašaš danes; naslednje leto grem spet! 

torek, 08. julij 2014

Cres & Lošinj



Mesto Cres


Vas Lubenice

V Lubenicah

Ovčarski muzej v Lubenicah

Lubenice

Osor

Mucek

Mali Lošinj

Veli Lošinj

Veli Lošinj

Valček

Morsko rastlinje na suhem

Mali Lošinj

Lošinj z Osorščice

Otok Unije, fotografiran z Osorščice

Možic na Osorščici

Pred začetkom vzpona

Ribica

Valun