nedelja, 15. junij 2014

Mali maraton Mozirja - mojih 11

Včasih je potrebno zamenjati okolje, preizkusiti kaj novega. Ponavadi se tekači prijavljamo na vedno ene in iste tekaške prireditve preko leta. Ena nam je všeč in gremo tja še naslednje leto in tako verjetno kar nekaj let zapored. S tem seveda ni nič narobe, ampak sčasoma postane nezanimivo, ker traso poznamo do obisti in nič več ni drugače kakor leto poprej. Še dobro, da imamo možnost izbirati med vedno več tekaškimi prireditvami, da lahko izberemo kaj novega in tečemo, kjer še nikoli nismo, preverimo kako še kdo drug organizira rekreativni tek, povrhu vsega pa je včasih fajn, da med tekači ne poznaš nikogar.



Včerej je bil organiziran luškan tek v Mozirju. Prijavila sem se že precej časa nazaj, na 11km razdaljo. Zdelo se mi je povsem dovolj. To je še vedno en med redkimi teki, na katerem se štarta pozno popoldne, kar je prednost tudi zaradi tega, ker se lahko dobro naspiš in naješ, predno se odpraviš na pot. Vožnje ni veliko, Mozirje je relativno blizu in tudi avtocesta rešuje oddaljenost. 



Parkirišče je blizu štarta, tako da mi po štartno številko ni bilo potrebno hoditi daleč, le čez most preko Trnave sem šla. Na izdaji štartnih številk ni bilo gneče in zato nobenega stresa in slabe volje. "Zacahnili" so me s številko 135, poleg tega pa sem v darilni vrečki dobila še veliko rumeno brisačo, vzorce hidracijskih šumečih tablet in nekaj bonov za popuste. Ni mi bilo pa jasno, zakaj so mi dali čip za merjenje časa, če sem prijavila lastniškega. Nisem komplicirala in sem si na vezalke navezala še tega za enkratno uporabo. Razmišljala sem, da en od dveh mi bo pa že beležil čas, ni hudič. 

Tokrat sem namesto kupljenih energijskih ploščic ali gelov za pred tekom, poskusno pojedla doma pripravljeno energijsko "bombico": rozine, skuto in zmes kosmičev, oreščkov, semen in suhega sadja z nekaj masla, medu in sivke za aromo in okus. Izkazalo se je za odlično idejo! Ni mi otežilo želodca, najedla sem se, koliko energije mi je dejansko dalo, se pa itak ne čuti. Ampak glede na vse nutricistične podatke zagotovo nekaj in povsem dovolj.



Kako uro pred štartom so se prikazali oblaki in spustili na tla nekaj kapelj, ampak ni bilo hudega, saj niti asfalt ni bil konkretno moker. Hitro se je pokazalo sonce in postalo je spet vroče. Kljub temu, sem se konkretno ogrela in razmigala. Tekala sem sem in tja, naredila raztezne vaje in nekaj stopnjevanj. Počasi smo se zdrenjali na štart in štartna pištola je počila. 

Najprej smo tekli preko Trnave v center Mozirja, ki je resnično lep in urejen kraj. Tekačev je bilo kar nekaj, zato sem bolj kakor okoli sebe, gledala pod noge, da nisem koga spotaknila ali pa bi kdo drug spotaknil mene. Že po slabem kilometru smo zapustili asfaltno cesto in tekli vštric z njo po lepi peščeni poti, široki za dva. Štartala sem menda kar hitro in tu sem se odločila "držati" tekčico, za katero se mi je zdelo, da bi mi bila lahko dober zajček. Kljub temu, da je imela precej živahen korak, sej ji sledila vse do prve vodne postaje. Tam sem si vzela nekaj več časa za pitje. V takem toplem in soparnem vremenu postavljam hidracijo na prvo mesto. Prav lahko bi se zgodilo, da bi me dehidracija upočasnila in bi izgubila nekaj časa samo zato, ker bi premalo pila. Raje izgubim več sekund za pitje, kakor zaradi nemoči zaradi premalo pitja. Poleg tega dehidracija ni hec!

V Nazarjih smo zoper prečkali reko in se po vznožju manjšega gozdnatega hriba vračali proti Mozirju. Res lepi kraji, okolica je čudovita. Na približno petem kilometru so se tisti, ki so tekli na 6km, odcepili levo, mi pa smo nadaljevali po makadamski cesti naravnost mimo lično urejenih kmetij. Ker sem pogosto smotana in je bilo tako tudi včeraj, sem na svojem Suuntu pritisnila nekaj napačnega in štoparice sploh nisem imela vključene. Vedela pa sem, koliko je kazala ura, tako da sem lahko okvirno izračunala s kakšnim tempom tečem. Tedaj sem imela tempo približno 5min/km, kar me je presenečalo. 

Na približno 7. kilometru smo zavili na travnati kolovoz in od tam na gozdno pot s koreninami in kamenjem. Tek po neravnem terenu mi je vzel več moči kakor bi želela, poleg tega se je cel čas pot prav hinavsko minimalno vzpenjala, pogled predse pa mi je zakrivala še starejša tekačica, ki pa je bila ravno toliko hitra, da bi mogla pošteno pospešiti, da bi jo prehitela, ampak raje nisem tvegala in sem ostala zadaj. Kakšno olajšanje sem začutila, ko sem pritekla na makadam, od tam na asfalt in imela le še kilometer do cilja. Ta zadnji kilometer ceste mi je bil že znan, ker sem tam tekala gor in dol za ogrevanje. Nekaj deset metrov pred ciljem me je starejši možakar usmeril pod ciljni napihljivi lok, one, ki so tekli 21km pa poslal naprej v še en krog. 





Kot ponavadi nisem pogledala semaforja v cilju, ampak mi je kolega, ki je bil z menoj povedal, da sem tekla pod 57 minutami. Nisem ravno verjela, ker se mi je to zdelo prehitro, ampak vedela pa sem, da sem pod eno uro, kar se mi je še isto dopoldne zdelo nerealno. Privoščila sem si konkreten oddih; za kakšno minuto sem se usedla na tla in spila tri lončke vode. Ampak glavno "najslajše" okrepčilo me je še čakalo; pečena postrv. Bila je odlična, ravno prav slana za nadomestilo izgubljene soli in z užitkom sem jo obrala do kosti. Imela sem ravno dovolj časa do objave neuradnih rezultatov. Še nikoli jih nisem pregledovala s takim zanimanjem. 

S časom 56 minut in 51 sekund sem bila 11. v kategoriji in 30. absolutno. Ko sem izračunala še tempo, s katerim sem uspela preteči 11 kilometrov, sem bila upravičeno vesela. Nikoli še nisem tekla s takšnim tempom tolikšne razdalje. Fantastično!



Po podelitvi priznanj vsem najboljšim na 6 in 11km, sva se odpravila domov. Še ravno pravi čas, ker se je pripravljalo k močnem nalivu. Peljala sva se po stari cesti in spomnila sem se na trojanske krofe in da si ga zaslužim. Bil je še topel, frišno ocvrt in v kombinaciji s kofetom pravo razvajanje in nagrada za dober tek. 

Niti malo mi ni bilo žal, da sem zamudila tradicionalno Noč na Vrhniki, kar ni prav nič patriotsko, ampak teka ne bi zamenjala za postopanje naokoli, pitje piva in poslušanje glasne glasbe! Nenazadnje sem bila zelo zadovoljna z rezultatom, udeležila sem se super organiziranega teka z nič občutenimi pomanjkljivostmi in imela sem se odlično! Ponovim naslednje leto! 


Ni komentarjev: