nedelja, 08. junij 2014

S kolesom čez Rakitno

Po mojem prvem letošnjem kolesarskem podvigu, sem cel teden po malem razmišljala, kam bi jo s kolesom mahnila ta vikend, ki je za nami. Ne vem, ali je kriva trma, temperament in karakter ali pa sem le nespametna, ampak po navadi se po začetni dobri izkušnji lotim bistveno večjega izziva, ker se mi zdi, da zmorem. Tako sem se po dobrih 40km po več ali manj ravninskih cestah prejšnjo nedeljo, včeraj podala na precej daljšo in zelo neravninsko traso. Večina zagrizenih kolesarjev se je drenjala na Franji (in "Franjici), jaz pa sem imela "Franjico" v lastni režiji, a s spremenjeno traso, Vzpon na Suhi Dol sem zamenjala z vzponom na Rakitno, pa tudi nekaj manj kilometrov sem prevozila. 

Štartala sem, predno so junaki na Franji zaprli glavno cesto skozi Vrhniko in švignila skozi Verd in Bistro do Borovnice. Za nedeljo dopoldne je bilo na cesti ogromno prometa in drvenje avtomobilov mimo mene je bilo nadležno, na trenutke celo nevarno. Število kolesarjev me je tudi presenetilo. Cesta skozi Pako in mimo Goričice ima precej načet rob in veter v prsa tudi ni bil dobrodošel, ampak je bilo pa to dobro ogrevanje za klance, ko so me čakali. 
Po prvem premaganem klancu, sem se v Gorenji Brezovici ustavila za nekaj požirkov vode. Pitje vode iz bidona med vožnjo mi ne gre najbolje, razen, če je cesta ravna. To se bom že še naučila, do tedaj pa se bolje počutim, če se ustavim in v miru spijem nekaj požirkov. 

Dalje sem "brcala" čez klance v počasnem ritmu, brez zaganjanja in opazovala gozd, cvetke ob cesti in pasla oči na množici jagod, ki so se razkazovale ob cesti. Komaj sem se premagovala, da jih nisem popadla. Kljub želji po jagodnem okrepčilu sem se peljala naprej. Koneckoncev sem hotela priti čimprej na Rakitno, ker je bilo po cesti vse prej kot mirno in prijetno. Motoristov je bilo polno, tudi avtomobilov, kolesarji pa me niso motili, skoraj vsakega sem prijazno pozdravila, ali pa je on pozdravil mene. No, kar se tiče (nekaterih) motoristov... nekateri so res norci! 

Google Earth, višinski profil

Končno sem prilezla do odcepa za Krim. Tudi tja gor sem pred kakimi petimi leti že rinla s kolesom. Moja neumnost včasih ne pozna meja; Marko je rekel, da greva na Krim, rekla sem OK in šla sva na Krim. No ja, hudega mi res ni bilo in danes lahko rečem, da sem že bila na Krimu s kolesom. 
S spustom sem zagledala tudi vas in jezerce za uvivnkom mi je ponudilo prvi daljši počitek. Zaradi množice ljudi, sem nekaj minut posedela le na škarpi ob jezeru, nisem šla v lokal na pijačo. Točno opoldne sem štartala dalje. Vem, da je bilo poldne, ker je v vaškem zvoniku glasno zvončkljalo. 

Moj kolešček

Človek bi pričakoval, da je dalje le še klanec navzdol, ampak daleč od tega. Kar nekaj je še klancev in dobro, da sem cesto že poznala in jo že prekolesarila, sicer bi vse preklela. Rakitna je ubistvu na planoti in ne na vrhu hriba. Od jezera dalje se je promet umiril. Mimo so peljali redki avtomobili in vzdušje je bilo veliko prijetnejše in tistih nekaj spustov sem se počutila varneje, kakor če bi mimo švigala vsa mogoča vozila. 

Pikovnik (Menešija)


Vasi Pikovnik, Kržišče, Župeno, Beč, Gorenje in Dolenje Otave so prava oaza miru in lepote. Povsod je dišalo po sveže pokošenih travah, nikjer ni bilo nobenega hrupa in slišali so se le črički. Človek bi se preselil tja in tam ostal za vedno. Hiš je malo, a so lično urejene brez pretiravanja. Raj za nekoga, ki ne mara mestnega kaosa. 

Imela sem v spominu, da je nekje ob cesti "napajališče" in zagledala sem ga za prvim ovinkom. Hladna voda je tekla iz hriba, sicer premrzla za pitje, a v bidonu se je hitro segrela in že po spustu v Begunje je bila že skoraj pretopla za osvežitev. 

Še nekaj malega spusta me je ločilo od Cerknice in konca ceste z malo prometa. Od Cerknice dalje sem nekaj časa vozila po precej prometni cesti do Rakeka, tam pa sem si privoščila drugi (in zadnji) daljši postanek na bencinski črpalki. Za dopolnitev zalog sem si privoščila sladoled. 




Pri železniški postaji sem peljala kar naravnost preko proge. Tako sem prišla hitro na Unec in Ivanje selo in se izognila ovinku preko Planinskega polja in Planine. Bila sem že utrujena in nikakor nisem imela želje še podaljšati trase, že tako so mi bili že najmanjši klančki od Laz do Logatca več kot odveč. Če prej niti nisem opazila glavobola, ki me je preganjal že cel dan, mi je šel tedaj že pošteno na živce. Pravzaprav mi je šlo že vse na živce. Utrujena sem bila, do doma pa sem imela še kakih 10km. 
Logaški drevored je bil vrhunski z obilico sarkazma. Grozno slab asfalt, ki sploh nevem, če se tako lahko imenuje. Razpok je za cel ocean in že na mojem "gorcu" je bila vožnja vse prej kot prijetna, kako pa čez prideš s specialko pa... vsa čast vsem, ki se tam peljejo. 

Na tleh je ležalo polno praznih embalaž energijskih gelov, ki so me spomnili na to, da so tod mimo dopoldne švigali kolesarji vseh profilov. Oni so dirko šele začenjali, moja pa se je zaključevala. Zadnji del je bil le še spust do Vrhnike in ker ni bilo veliko prometa mi vse skupaj ni bilo stresno. Končno doma sem sklenila 74 kilometrov dolg krog in ponosna sama nase stopila s kolesa. 

Dobro je bilo, res je bilo dobro in tako sem se tudi počutila. Z novimi "hlačami" in vzorcem na hrbtu sem zadovoljna zaključila "podvig". Načrtujem pa že novega... ampak prej bom kak kilometer še odtekla. 

Ni komentarjev: