nedelja, 15. junij 2014

Mali maraton Mozirja - mojih 11

Včasih je potrebno zamenjati okolje, preizkusiti kaj novega. Ponavadi se tekači prijavljamo na vedno ene in iste tekaške prireditve preko leta. Ena nam je všeč in gremo tja še naslednje leto in tako verjetno kar nekaj let zapored. S tem seveda ni nič narobe, ampak sčasoma postane nezanimivo, ker traso poznamo do obisti in nič več ni drugače kakor leto poprej. Še dobro, da imamo možnost izbirati med vedno več tekaškimi prireditvami, da lahko izberemo kaj novega in tečemo, kjer še nikoli nismo, preverimo kako še kdo drug organizira rekreativni tek, povrhu vsega pa je včasih fajn, da med tekači ne poznaš nikogar.



Včerej je bil organiziran luškan tek v Mozirju. Prijavila sem se že precej časa nazaj, na 11km razdaljo. Zdelo se mi je povsem dovolj. To je še vedno en med redkimi teki, na katerem se štarta pozno popoldne, kar je prednost tudi zaradi tega, ker se lahko dobro naspiš in naješ, predno se odpraviš na pot. Vožnje ni veliko, Mozirje je relativno blizu in tudi avtocesta rešuje oddaljenost. 



Parkirišče je blizu štarta, tako da mi po štartno številko ni bilo potrebno hoditi daleč, le čez most preko Trnave sem šla. Na izdaji štartnih številk ni bilo gneče in zato nobenega stresa in slabe volje. "Zacahnili" so me s številko 135, poleg tega pa sem v darilni vrečki dobila še veliko rumeno brisačo, vzorce hidracijskih šumečih tablet in nekaj bonov za popuste. Ni mi bilo pa jasno, zakaj so mi dali čip za merjenje časa, če sem prijavila lastniškega. Nisem komplicirala in sem si na vezalke navezala še tega za enkratno uporabo. Razmišljala sem, da en od dveh mi bo pa že beležil čas, ni hudič. 

Tokrat sem namesto kupljenih energijskih ploščic ali gelov za pred tekom, poskusno pojedla doma pripravljeno energijsko "bombico": rozine, skuto in zmes kosmičev, oreščkov, semen in suhega sadja z nekaj masla, medu in sivke za aromo in okus. Izkazalo se je za odlično idejo! Ni mi otežilo želodca, najedla sem se, koliko energije mi je dejansko dalo, se pa itak ne čuti. Ampak glede na vse nutricistične podatke zagotovo nekaj in povsem dovolj.



Kako uro pred štartom so se prikazali oblaki in spustili na tla nekaj kapelj, ampak ni bilo hudega, saj niti asfalt ni bil konkretno moker. Hitro se je pokazalo sonce in postalo je spet vroče. Kljub temu, sem se konkretno ogrela in razmigala. Tekala sem sem in tja, naredila raztezne vaje in nekaj stopnjevanj. Počasi smo se zdrenjali na štart in štartna pištola je počila. 

Najprej smo tekli preko Trnave v center Mozirja, ki je resnično lep in urejen kraj. Tekačev je bilo kar nekaj, zato sem bolj kakor okoli sebe, gledala pod noge, da nisem koga spotaknila ali pa bi kdo drug spotaknil mene. Že po slabem kilometru smo zapustili asfaltno cesto in tekli vštric z njo po lepi peščeni poti, široki za dva. Štartala sem menda kar hitro in tu sem se odločila "držati" tekčico, za katero se mi je zdelo, da bi mi bila lahko dober zajček. Kljub temu, da je imela precej živahen korak, sej ji sledila vse do prve vodne postaje. Tam sem si vzela nekaj več časa za pitje. V takem toplem in soparnem vremenu postavljam hidracijo na prvo mesto. Prav lahko bi se zgodilo, da bi me dehidracija upočasnila in bi izgubila nekaj časa samo zato, ker bi premalo pila. Raje izgubim več sekund za pitje, kakor zaradi nemoči zaradi premalo pitja. Poleg tega dehidracija ni hec!

V Nazarjih smo zoper prečkali reko in se po vznožju manjšega gozdnatega hriba vračali proti Mozirju. Res lepi kraji, okolica je čudovita. Na približno petem kilometru so se tisti, ki so tekli na 6km, odcepili levo, mi pa smo nadaljevali po makadamski cesti naravnost mimo lično urejenih kmetij. Ker sem pogosto smotana in je bilo tako tudi včeraj, sem na svojem Suuntu pritisnila nekaj napačnega in štoparice sploh nisem imela vključene. Vedela pa sem, koliko je kazala ura, tako da sem lahko okvirno izračunala s kakšnim tempom tečem. Tedaj sem imela tempo približno 5min/km, kar me je presenečalo. 

Na približno 7. kilometru smo zavili na travnati kolovoz in od tam na gozdno pot s koreninami in kamenjem. Tek po neravnem terenu mi je vzel več moči kakor bi želela, poleg tega se je cel čas pot prav hinavsko minimalno vzpenjala, pogled predse pa mi je zakrivala še starejša tekačica, ki pa je bila ravno toliko hitra, da bi mogla pošteno pospešiti, da bi jo prehitela, ampak raje nisem tvegala in sem ostala zadaj. Kakšno olajšanje sem začutila, ko sem pritekla na makadam, od tam na asfalt in imela le še kilometer do cilja. Ta zadnji kilometer ceste mi je bil že znan, ker sem tam tekala gor in dol za ogrevanje. Nekaj deset metrov pred ciljem me je starejši možakar usmeril pod ciljni napihljivi lok, one, ki so tekli 21km pa poslal naprej v še en krog. 





Kot ponavadi nisem pogledala semaforja v cilju, ampak mi je kolega, ki je bil z menoj povedal, da sem tekla pod 57 minutami. Nisem ravno verjela, ker se mi je to zdelo prehitro, ampak vedela pa sem, da sem pod eno uro, kar se mi je še isto dopoldne zdelo nerealno. Privoščila sem si konkreten oddih; za kakšno minuto sem se usedla na tla in spila tri lončke vode. Ampak glavno "najslajše" okrepčilo me je še čakalo; pečena postrv. Bila je odlična, ravno prav slana za nadomestilo izgubljene soli in z užitkom sem jo obrala do kosti. Imela sem ravno dovolj časa do objave neuradnih rezultatov. Še nikoli jih nisem pregledovala s takim zanimanjem. 

S časom 56 minut in 51 sekund sem bila 11. v kategoriji in 30. absolutno. Ko sem izračunala še tempo, s katerim sem uspela preteči 11 kilometrov, sem bila upravičeno vesela. Nikoli še nisem tekla s takšnim tempom tolikšne razdalje. Fantastično!



Po podelitvi priznanj vsem najboljšim na 6 in 11km, sva se odpravila domov. Še ravno pravi čas, ker se je pripravljalo k močnem nalivu. Peljala sva se po stari cesti in spomnila sem se na trojanske krofe in da si ga zaslužim. Bil je še topel, frišno ocvrt in v kombinaciji s kofetom pravo razvajanje in nagrada za dober tek. 

Niti malo mi ni bilo žal, da sem zamudila tradicionalno Noč na Vrhniki, kar ni prav nič patriotsko, ampak teka ne bi zamenjala za postopanje naokoli, pitje piva in poslušanje glasne glasbe! Nenazadnje sem bila zelo zadovoljna z rezultatom, udeležila sem se super organiziranega teka z nič občutenimi pomanjkljivostmi in imela sem se odlično! Ponovim naslednje leto! 


nedelja, 08. junij 2014

S kolesom čez Rakitno

Po mojem prvem letošnjem kolesarskem podvigu, sem cel teden po malem razmišljala, kam bi jo s kolesom mahnila ta vikend, ki je za nami. Ne vem, ali je kriva trma, temperament in karakter ali pa sem le nespametna, ampak po navadi se po začetni dobri izkušnji lotim bistveno večjega izziva, ker se mi zdi, da zmorem. Tako sem se po dobrih 40km po več ali manj ravninskih cestah prejšnjo nedeljo, včeraj podala na precej daljšo in zelo neravninsko traso. Večina zagrizenih kolesarjev se je drenjala na Franji (in "Franjici), jaz pa sem imela "Franjico" v lastni režiji, a s spremenjeno traso, Vzpon na Suhi Dol sem zamenjala z vzponom na Rakitno, pa tudi nekaj manj kilometrov sem prevozila. 

Štartala sem, predno so junaki na Franji zaprli glavno cesto skozi Vrhniko in švignila skozi Verd in Bistro do Borovnice. Za nedeljo dopoldne je bilo na cesti ogromno prometa in drvenje avtomobilov mimo mene je bilo nadležno, na trenutke celo nevarno. Število kolesarjev me je tudi presenetilo. Cesta skozi Pako in mimo Goričice ima precej načet rob in veter v prsa tudi ni bil dobrodošel, ampak je bilo pa to dobro ogrevanje za klance, ko so me čakali. 
Po prvem premaganem klancu, sem se v Gorenji Brezovici ustavila za nekaj požirkov vode. Pitje vode iz bidona med vožnjo mi ne gre najbolje, razen, če je cesta ravna. To se bom že še naučila, do tedaj pa se bolje počutim, če se ustavim in v miru spijem nekaj požirkov. 

Dalje sem "brcala" čez klance v počasnem ritmu, brez zaganjanja in opazovala gozd, cvetke ob cesti in pasla oči na množici jagod, ki so se razkazovale ob cesti. Komaj sem se premagovala, da jih nisem popadla. Kljub želji po jagodnem okrepčilu sem se peljala naprej. Koneckoncev sem hotela priti čimprej na Rakitno, ker je bilo po cesti vse prej kot mirno in prijetno. Motoristov je bilo polno, tudi avtomobilov, kolesarji pa me niso motili, skoraj vsakega sem prijazno pozdravila, ali pa je on pozdravil mene. No, kar se tiče (nekaterih) motoristov... nekateri so res norci! 

Google Earth, višinski profil

Končno sem prilezla do odcepa za Krim. Tudi tja gor sem pred kakimi petimi leti že rinla s kolesom. Moja neumnost včasih ne pozna meja; Marko je rekel, da greva na Krim, rekla sem OK in šla sva na Krim. No ja, hudega mi res ni bilo in danes lahko rečem, da sem že bila na Krimu s kolesom. 
S spustom sem zagledala tudi vas in jezerce za uvivnkom mi je ponudilo prvi daljši počitek. Zaradi množice ljudi, sem nekaj minut posedela le na škarpi ob jezeru, nisem šla v lokal na pijačo. Točno opoldne sem štartala dalje. Vem, da je bilo poldne, ker je v vaškem zvoniku glasno zvončkljalo. 

Moj kolešček

Človek bi pričakoval, da je dalje le še klanec navzdol, ampak daleč od tega. Kar nekaj je še klancev in dobro, da sem cesto že poznala in jo že prekolesarila, sicer bi vse preklela. Rakitna je ubistvu na planoti in ne na vrhu hriba. Od jezera dalje se je promet umiril. Mimo so peljali redki avtomobili in vzdušje je bilo veliko prijetnejše in tistih nekaj spustov sem se počutila varneje, kakor če bi mimo švigala vsa mogoča vozila. 

Pikovnik (Menešija)


Vasi Pikovnik, Kržišče, Župeno, Beč, Gorenje in Dolenje Otave so prava oaza miru in lepote. Povsod je dišalo po sveže pokošenih travah, nikjer ni bilo nobenega hrupa in slišali so se le črički. Človek bi se preselil tja in tam ostal za vedno. Hiš je malo, a so lično urejene brez pretiravanja. Raj za nekoga, ki ne mara mestnega kaosa. 

Imela sem v spominu, da je nekje ob cesti "napajališče" in zagledala sem ga za prvim ovinkom. Hladna voda je tekla iz hriba, sicer premrzla za pitje, a v bidonu se je hitro segrela in že po spustu v Begunje je bila že skoraj pretopla za osvežitev. 

Še nekaj malega spusta me je ločilo od Cerknice in konca ceste z malo prometa. Od Cerknice dalje sem nekaj časa vozila po precej prometni cesti do Rakeka, tam pa sem si privoščila drugi (in zadnji) daljši postanek na bencinski črpalki. Za dopolnitev zalog sem si privoščila sladoled. 




Pri železniški postaji sem peljala kar naravnost preko proge. Tako sem prišla hitro na Unec in Ivanje selo in se izognila ovinku preko Planinskega polja in Planine. Bila sem že utrujena in nikakor nisem imela želje še podaljšati trase, že tako so mi bili že najmanjši klančki od Laz do Logatca več kot odveč. Če prej niti nisem opazila glavobola, ki me je preganjal že cel dan, mi je šel tedaj že pošteno na živce. Pravzaprav mi je šlo že vse na živce. Utrujena sem bila, do doma pa sem imela še kakih 10km. 
Logaški drevored je bil vrhunski z obilico sarkazma. Grozno slab asfalt, ki sploh nevem, če se tako lahko imenuje. Razpok je za cel ocean in že na mojem "gorcu" je bila vožnja vse prej kot prijetna, kako pa čez prideš s specialko pa... vsa čast vsem, ki se tam peljejo. 

Na tleh je ležalo polno praznih embalaž energijskih gelov, ki so me spomnili na to, da so tod mimo dopoldne švigali kolesarji vseh profilov. Oni so dirko šele začenjali, moja pa se je zaključevala. Zadnji del je bil le še spust do Vrhnike in ker ni bilo veliko prometa mi vse skupaj ni bilo stresno. Končno doma sem sklenila 74 kilometrov dolg krog in ponosna sama nase stopila s kolesa. 

Dobro je bilo, res je bilo dobro in tako sem se tudi počutila. Z novimi "hlačami" in vzorcem na hrbtu sem zadovoljna zaključila "podvig". Načrtujem pa že novega... ampak prej bom kak kilometer še odtekla.