sreda, 07. maj 2014

Tek v Trstu; Maratonina di Trieste

Prav za jagodko na vrhu tortice prvomajskih praznikov me je čakal 4. maja polmaraton v Trstu. Lani sem bila tam prvič in sem bila navdušena. Se sicer pozna italijanska pregovorna enostavnost in površnost, ampak večjih organizacijskih pomanjkljivosti nisem začutila. Bilo je celo še precej bolje, kakor lani. 

Večer prej sem bila tečna, slabe volje in zoprna. Vso voljo in upanje na izpolnitev cilja mi je vzel velik krvav žulj na "ahilki", ki mi ga je uspelo pridobiti med dolgim sprehajanjem v balerinkah po deževnem Trstu dan prej. Nič manj me ni še vedno skrbela pekoča bolečina na zadnji strani gležnja, ki mi je kvarila veselje do teka tudi že nekaj časa. Za popotnico sem nevede kdaj "fasala" še muskularno fibrozo prepone, ki me je bolela že, če sem le malce hitreje hodila. In v takšnem "razsutem" stanju sem šla v Trst. 



V Opčinah se je pokazalo pravo vreme, ki nas bo spremljalo. Bilo je oblačno in hladno, ampak kazalo je na razjasnitev in pričakovane tepmerature tja nekje do 20°C, kar mi je povsem ustrezalo. Bala sem se dežja in vetra, ampak slabše vreme, kot v Sežani letos marca zagotovo ne bi moglo biti. 
Okoli avtobusne postaje se je že nabirala množica tekačev z vrečkami, nahrbtniki in torbami. Večina je bilo Italijanov, nekaj je bilo slišati še Slovencev in tudi Avstrijcev. Avtobusi so vozili tekače do štarta v Sesljan, oziroma skoraj do Devinskega gradu. Prerinila sem se na enega od avtobusov in si tistih dvajset minut vožnje ogledovala mirno morje Tržaškega zaliva in se zabavala ob poskušanju razumevanja pogovorov drugih tekačev. 



Izkrcali smo se pred Coop trgovino v Sesljanu, to je kakih 500 metrov prej kot lani. Takoj sem "poštekala", da so prestavili štart in razmišljala, kako so spremenili traso, da bomo pridobili tistih nekaj sto metrov. Ja, čakalo me je presenečenje. Do štarta je bilo še kar nekaj časa, zato sem se usedla na bližnji robnik, si dokončno pripela štartno število, preverila stanje obliža na žulju, poskrbela še za nekaj malega hidracije, obiskala wc, opazovala glasne Italijane in vdihovala hlape cele množice različnih "žavbic" za mišice. Čas je bil tudi za oddajo garderobe in ogrevanje. Tekali smo levo in desno, gor in dol. Jasno mi je bilo, da če se bom dobro ogrela, mi bo to prihranilo vsaj eno težavo. 
Spiker nas je pozval, naj se odpravimo na štart in zasedemo štartne cone. Meni je pripadla tista z zeleno označbo, torej za čas med 1:45 in 2:00. Nekako se nisem mogla načuditi, kje se je skrivala ta cona. Zadaj za shoping centrom na parkirišču, ki je bil nivo više od trgovine. V glavnem hecno, ampak logično. Zaradi maratoncev so nas mogli umaknit z glavne ceste. 
Ta čas se je tudi že sonce prebilo skozi oblake in postalo je prijetno toplo. Animatorja, moderatorja, spikerja ali kakor koli se jima že reče, sta poskrbela za smeh in bila ob tem prav simpatična. Še na pogled sta bila frajerja. Ob štartu nas je spremljala (primerna) pesem od AC/DC Highway to Hell. Sem se kar nasmejala!



Cesta je bila malo valovita, ravno pravšnja za začetek. Prehitela sem kar nekaj tekačev, pa se sploh nisem zaganjala. V centru Sesljana sem pričakovala uvivnk v desno in začetek spusta, ampak tu nas je vse, ki smo tekli tudi lani in si predhodno proge letos nismo natančno pogledali, čakalo presenečenje. Tekli smo naravnost, po klancu navzgor. Prve tekače sem lahko opazovala naravnost spredaj, praktično nad seboj. No, naklon res ni bil hud, a je bil izziv za noge. Na moje začudenje ni bilo o bolečini ne duha ne sluha. Niso me pekle ne noge niti me ni bolela prepona. V bistvu sem se počutila super. Tekla sem z lahkoto in tudi tempo je bil soliden. 

Po nekaj kilometrih smo se priključili na poznano traso, kjer so nas en za drugim prehitevali maratonci, ki so pritekli iz Gradisce d'Insonzo, mimo Tržiča (Monfalcone) in mimo letališča Ronchi. Skupaj z nami, polmaratonci, so nadaljevali proti centru Trsta. 
Postajalo je vroče in iz lanskih izkušenj vem, da je najbolje teči po skrajnem levem robu ceste, kjer je nekaj sence. Tudi že na prvi vodni postaji sem se osvežila z nekaj požirki negazirane Radenske. Očitno me je ves bolj zanimalo, kakor nadaljevanje s tekom. Pomagala sem nekemu možakarju, ki je tekel s svojim psom. Podala sem mu plastenko z vodo, da jo je polil po kužku, da mu ne bi bilo vroče. Potem sem šele stekla dalje. 



Nekje po devetem kilometru pa sem se ustavila, brez razloga. Pa tako dobro mi je šlo. Zakaj sem se ustavila? Pojma nimam! Malo sem hodila, gledala okoli in potem le stekla dalje. Ko sem tekla, mi je šlo super, brez težav, dihanje je bilo umirjeno, prehitevala sem vse tiste, ki so me prehiteli tisti čas, ko sem se sprehajala. Od približno 12. kilometra dalje sem počela "svašta". Pozirala fotografom, si spirala roke, ker sem se polila z gelom, si vzela odmor za pitje vode, računala tempo in gledala na uro, brcala na pol polne plastenke, mahala redkim navijačem... Vse bi počela, le tekla ne bi. Kot, da se mi enostavno ne bi dalo in jaz bi ob tem popustila. 
Ob oznaki za 18. kilometer mi je postalo kristalno jasno, da bo moj čas krepko presegel dve uri. Zadnje kilometre sem tekla bolj kot ne razočarana, brez motivacije in s pogledom uprtim v tla. Ko smo zavili na trg, kjer je bil cilj, sem pogledala na semafor, ki je kazal 2:05 in nekaj sekund. Mislim, da sem celo na glas rekla sama sebi: "O, šit, kolk slabo!"



Bila sem razočarana sama nad seboj, nad pomanjkanjem vztrajnosti in motivacije. Prebila sem se do spominske medalje, dalje do okrepčevalnice, kjer sem si dobesedno nagrabila kolačkov z marmelado in rogljičkov s čokolado. Iz množice torb, vreč in nahrbtnikov sem izbrskala svojo in se prav pobito odpravila do parkirne hiše. Grizla sem kolaček in razmišljala o vzrokih za slab tek. S pomočjo "trenerjevih" besed sem kasneje vse skupaj razumela. 

Sprejela sem uradni čas 2:04:47, dojela, da mogoče pa to le ni tako zelo slabo in si privoščila še sprehod, kavo in namakanje nog v hladnem morju v Izoli. Ne glede na popolnoma vse in na končno razočaranje, sem bila ponosna nase in zaključila sem, da sem kljub vsemu uživala in se imela lepo, le da tega nisem dojela v pravih trenutkih. Odločila sem se, da na teku ob Vrbskem jezeru in na LMju pridobim tistih izgubljenih skoraj pet minut. Polmaraton v Trstu mi bo (upam) izziv tudi naslednje leto!

Ni komentarjev: