torek, 06. maj 2014

Tek na Drenovem griču

Prvomajski prazniki so mimo, nekateri so jih izkoristili za dopust, kratko potovanje, čiščenje počitniške prikolice ali "filanje" energetskih zalog, drugi so bili delovni in pridni. Jaz sem praznične dni preživela ravno tako raznoliko, kakor je bilo vreme v tistih dneh, ampak največ časa sem spet preživela v Trstu
Na drugi dan maja se je na Drenovem griču zgodil tradicionalni tek, ki se uradno imenuje Tek po mejah KS Drenov Grič – Lesno Brdo in je bil letos že 32. Že precej prej je na Vrhniki visel transparent čez cesto, ki je vabil na "event", ampak me nekako ni pritegnil k udeležbi. Večer pred tekom pa mi je oče dal idejo, da bi lahko bil to odličen trening tek pred tekom v Trstu. Ta je bil namreč dva dni kasneje. Drenovgriški tek bi bil torej lahko zanimiva izkušnja, sploh ker še nikoli nisem tekla. Zakaj pa ne...
Že takoj ob odprtju prijav, sem bila tam. Plačala sem štartnino, prevzela štartno številko 150 z darilno vrečko in si zaradi obilice časa do štarta v bližnjem lokalu privoščila kavo in klepet. K udeležbi na teku sem prepričala namreč še kolega. 
Bolj ko se je ura bližala startu, bolj sem postajala nestrpna. Že vnaprej sem se bala pekoče bolečine ob ahilovi tetivi, ki me je vznemirjala že preteklih nekaj tekaških treningov. Poskusila sem se čimbolj ogreti in z razteznimi vajami poskrbeti, da se bolečina ne bi pojavila. 
Nabiralo se je vedno več tekačev, sonce je tudi postajalo vedno močnejše in jasno je bilo, da nas med tekom nikakor ne bo zeblo. 
Najprej so tekali otroci. Razdeljeni so bili po spolu in v kar nekaj starostnih kategorij, kar je prav. Njihov tek na 500m ali 1km je bil podoben stampedu in dobro so pokazali svojo tekmovalnost. Nekateri so resnično šprintali, kakor bi jih kdo lovil ali preganjal. To bodo še hitri tekači čez nekaj let!
Nazadnje smo se na start postavili tudi mi. Dolžini teka sta bili dve: 7km (en krog) ali 14km (dva kroga). Sedem kilometrov sem imela dovolj. Štarter je zapiskal in pognali smo se v dir. Skoraj dobesedno smo dirjali z asfalta na makadam in pri oznaki za pretečen prvi kilometer sem pogledala na uro. Potrebovali smo 5 minut. Hecno, ker če bi tekla malenkost počasneje bi v trenutku ostala zadaj, zadnja. Imeli smo torej konkreten hitri štart in to je nekaterim (predvsem dekletom) odvzelo moči in ritem dihanja. Prehitela sem mlajšo punco, ki je dihala tako sunkovito, da je kar piskala. Ni dosti manjkalo, pa bi ji rekla, naj slušalke da raje iz ušes, teče počasneje in naj se ne zaganja za ostalimi hitrejšimi tekači. Neka druga je omagala kmalu po prvem kilometru, se spet zagnala in spet omagala in spet in spet tako. 


Na štartu. Vir: http://www.timingpoljane.si

Cesta je z makadama prešla nazaj na asfalt in se začela precej strmo dvigovati. Tedaj sem prehitela celo gručo ljudi; tek v klanec mi gre pač dobro od nog. Na vrhu klanca se je asfalt spremenil v razmočeno gozdno pot in zaradi varnosti sem korak skrajšala in ga s tem tudi upočasnila. Vsi tekači in tekačice, ki sem jih prehitela navkreber, so tedaj zdivjali mimo mene in koraki nekaterih so se mi zdeli popolnoma nenadzorovani. 
Naprej je bila trasa razgibana, malo po kolovozu, nekaj po makadamu. Zašla sem v težave takoj na naslednjem klancu, ker se je pojavila pričakovana pekoča bolečina. Ni se mi zdelo pametno brezglavo siliti preko bolečine, ker me je čez dva dni čakala pomembnejša tek tekma. 
Na ciljni ravnini, ki se nekaterim zdi tako zelo zoprna, me je prehitela mlajša ženska in proti koncu le še pospeševala, česar jaz nisem bila zmožna niti si tega nisem pretirano želela. Izkazalo se je, da sem ji s tem "odstopila" 3. mesto v kategoriji.






Malo pred ciljem je moja bolečina nekoliko popustila, česar sem se razveselila, ker je to kazalo, da ne trpim zaradi vnetja ali celo natrganja, ampak je vzrok v nečem drugem, preprostejšem.
Na cilju sem pomahala svoji varovanki Neli in njeni mami, ki sem ju srečala popolnoma nepričakovano in ju bila izredno vesela. 
Po koncu teka sem spila precej lončkov vode in na hitro poklepetala z nekaj znanci. Želela sem počakati še tekaškega kolega Uroša, ki se je lotil daljše različice trase, a se mi je nekoliko mudilo in sem njegov prihod v cilj doživela le skozi besede spikerja na mikrofonu medtem, ko sem se preoblačila pri avtu. Mudilo se mi je v Trst, po štartno številko. 
Na teku na Drenovem griču sem bila prvič in pravzaprav mi je bil všeč. Trasa je zanimivo razgibana in ciljna ravnina prav nič moteča. Tudi vaški teki imajo svoj čar in nenazadnje sem se uvrstila tudi precej bolje, kakor sem pričakovala; 7. mesto absolutno in 4. v kategoriji. Na takšnih tekih je pomembno predvsem uživanje, sodelovanje in druženje, z nekaj zdrave tekmovalnosti pa lahko celo stojiš na stopničkah, kar pa le še okrepi zdravo tekaško samozavest.

Ni komentarjev: