četrtek, 17. april 2014

Tek na železniško postajo Verd

Praznovalci in nepraznovalci velike noči, raje kot "požrtije" si omislite tek ali kakšno drugo rekreacijo. Bo veliko bolj zdravo in poživljajoče. Glava vas ne bo bolela, ne bo občutka napihnjenosti in slabe vesti zaradi prenažiranja. Pustite šunke, pirhe, potice in vse ostalo, kar se je ob tej priložnosti. Raje pojejte kaj bolj zdravega! Priporočam!

Včeraj sem šla po dolgem času na trening z ekipo. Tako sem jih že pogrešala! V planu so bili intervalni teki po parku v Močilniku, ampak že od vsega začetka se mi je zdelo, da se zna zgoditi, da bomo plane morali spremeniti. Ja, tako je bilo. Park je sčiščen le za sprehajalski "agility", intervale pa bi bilo tu teči precej samomorilsko, praktično celo nemogoče. Še vedno niso našli nikogar, ki bi odstranil padle veje. 

Bilo nas je vsega sedem. No, osem; tri punce, štirje fantje in Lana na kolesu. Spremenjen plan treninga je bil sledeč: tek skozi Retovje in naprej proti Štampetovem mostu, punce skupaj in fantje skupaj, vsak v svojem tempu. 
Začela sem z Janjo in Branko, fantje pa so tekli hitreje, po prvi oceni zame prehitro. V Verdu smo, po krajšem postanku, kar presekale uvivnk in po hudo strmem, a kratkem klančku "splezale" do stare žage nad Verdom. Na vrhu klančka sem ju počakala in srečala ravno naše kavalirje, pa sem nadaljevala kar z njimi. Njihov tempo mi je skoraj bolj ustrezal. Krenili smo kar navzgor proti železniški postaji. Do tja vodi precej lepa asfaltna cesta in pozno popoldne je bilo prometa malo. Šlo mi je precej dobro in celo sama sebe sem presenetila. Nisem sopihala ko lokomotiva in noge se niso prav nič pritoževale.

Vir fotke: Wikipedia

Po današnjem izračunu včerejšnjih podatkov iz Bojanovega Garmina, smo klanec premagovali s tempom 6:43 min/km. Ni sicer hitro, ampak pomembno je, da sem se ob tem počutila sproščeno. Dvignili naj bi se za 95 "višincev", kar tudi ni zanemarljivo na tako kratki razdalji. Ampak bilo je lepo! Veter je šumel med drevesnimi krošnjami, slišalo se je le rahlo topotanje petih parov superg po klancu navzgor in vsake toliko kakšna beseda in za moment glasnejši vdihljaj katerega od nas. Ni bilo ne vroče ne hladno, ravno pravšnja temperatura zraka je z vetrom švigala okoli nas.

Pri železniški postaji smo obrnili in zaskrbel me je tek navzdol. Lotila sem se ga pogumno in skoncentrirano. Ponavadi me zmoti neenakomerno dihanje, ki ima za reakcijo bolečo prepono. Tokrat pa se nisem dala zmesti. Kot stampedo smo se spustili in za prvim uvivnkom srečali Janjo in Branko in sta pogunmo grizli v klanec. Odlično in zelo pohvalno!

Brez silnega pretiravanja s hitrim tekom smo se spuščali s povprečno hitrostjo 5:19 min/km. V Verdu nas je do cilja čakalo še nekaj ravnine. Zdelo se mi je, da me bo na ravnini "zabilo" in ne bom mogla zdržati tempa s fanti do cilja, ampak sem odmislila morebitne težave in se držala fantov. Seveda smo upočasnili na 5:29 min/km, kar se je meni še vedno zdelo kot dirjanje, ampak tak tempo sem zdržala do konca.

Luškan trening v luškani družbi je bil in presenetila sem sama sebe. Resnično nisem verjela, da lahko tako dolgo zdržim takšen tempo. Res mi je šlo dobro, čeprav nisem bila pripravljena na tak trening.  Sploh, če pomislim kako sem se "vlekla" na zadnjih dveh mojih samostojnih treningih. Ni in ni mi šlo. Kaj je potem tisto kar mi manjka na teh ostalih tekanjih, da ne tečem tako "poskočno"? Motivacija? Ekipno "delo"? Motivacija in zagon, ki ti jo da ekipno "delo". In to je tisto, zaradi česar, se je priporočljivo vključiti v tekaško skupino. Včeraj si podzavestno nisem dopustila, da bi odnehala, fantje so me nevede "vlekli" naprej, in nisem odnehala niti nisem upočasnila. En od njih me je celo imenoval za "pace makerco" v klanec. Naši fantje so pač za hece... Če bi to isto traso tekla sama... pa vprašanje kako bi jo odtekla, če bi sploh jo. 

petek, 04. april 2014

Krvava Peč

Bila sem dogovorjena za voden ogled vasi in že več kot pol dopoldneva sem razmišljala le o tem. Polna pozitive sem se peljala po obronkih Ljubljanskega barja, proti Podpeči in dalje do Jezera in skozi Podkraj in Tomišelj do Iga. Na iškem krožišču sem se držala desne, gospe v Garminu pa tako nisem potrebovala, ker se je kmalu pokazalo semaforizirano križišče s cesto, ki vodi na Kurešček. Višje, ko sem se peljala, lepši je bil razgled in tik pod vrhom je bilo zares čudovito, kljub temu, da ozračje ni bilo prečiščeno in je delovalo gosto. Na Kureščku sem bila le enkrat pred nekaj leti in že takrat mi je bil nenormalno všeč. Mir, lep gozd, narava in čudovit razgled pa še cerkvica na vrhu so zares vredni obiska. Tokrat nisem šla prav do vrha, bom šla naslednjič. 

Peljala sem se dalje preko hriba skozi naselje Golo. Hecno naselje s precej novimi hišami, ki so spominjale že bolj na novodobne graščine. Dalje cesta vodi do vasi Osredek in še naprej v Rob. Te vasi pa že bolj spominjajo na podeželje, ker za Golo bi to težko rekla. Če se mi ne bi že nekoliko mudilo, bi se nekje ustavila in se razgledala po vasi. Travniki in gozd se izmenjujejo v takšnem naključnem zaporedju, da ustvarjajo zares pravljično pokrajino. 




Za trenutek se mi je zdelo, da sva z Garminom zašla. Ponavadi mi pride zelo prav, če le ne uveljavljam svoje pameti. In tudi tokrat sem jo, ampak oba sva imela prav. Želel me je peljati po najkrajši možni poti, jaz pa sem si približno zapomnila vrstni red vasi do Krvave Peči in tudi orientacija mi je govorila, naj ne zaupam Garminu, ki mi je non stop pravila, naj zavijam desno in da preračunava. 
No, končno sem prišla do Krvave Peči. Vas leži tam, kjer je bog rekel: konec. Prav zadnja vas na pečini, dalje se cesta konča. 

Pozdravil me je prijazen črn kuža, takoj za njim pa še Srečko. Prijazno mi je razkazal vas z ducatom prebivalcev in nekaj več hišami. Kakšen mir in tišina!
Spustili smo se do ostankov dveh mlinov, kamor so včasih nosili mlet žito. Na poti smo mimogrede opazili še rastlinico, ki se ji reče Primula carniolica, Kranjski jeglič po naše. Cvetka endemit in je zaščitena, njegova zgodovina pa menda sega v ledeno dobo. Z njo se je podrobneje ukvarjal Balthasar Hacquet, ki jo je odnesel na Dunaj, da so ji določili ime (vir: Wikipedija). 
Nestrpna sem bila v pričakovanju pogleda na mlina. Danes je od obeh mlinov ostalo le nekaj malega, a vseeno sem si lahko predstavljala, kako sta izgledala. Poganjala ju je voda, ki nikdar ne presahne. Pri spodnjem mlinu so vidne še rake, manjša lina in mlinski kamen. Projekt obnove je v planu za bližnjo prihodnost in iskreno želim, da bi se spet vrtela vodna kolesa pri Šumniku.




Tudi sicer imaš v vasi kaj za videti. Zanimivosti je polno; stara šola, letni teater, cerkev Sv. Lenarta s freskami, pečine, cela vrsta naravnih vodnih izvirov in jam, obilica sprehajalnih poti, predvsem pa možnost spoznavanja drugačnega ritma življenja, v miru z naravo. 
Ko sem se vračala domov, sem v mislih premlevala videno in doživeto. Obisk Krvave Peči in pogovor mi je dal nov zagon za delo v prihodnje. Po glavi mi vedno švigajo ideje, le včasih ni dovolj motivacije za zagon. Takšne priložnosti spoznavanja drugačnega načina življenja mi krepijo zavest, da lahko iz majhnega zraste veliko, če si le s srcem pri stvari. Tako bo s pravim zagonom, ki ga v Krvavi Peči ne manjka, tudi ta vas zagotovo prav kmalu še bolj prijetna in silno privlačna za domače in tuje turiste.