torek, 18. marec 2014

Tek povežimo soline; sonce, tek, malvazija in užitek!

Še pomnite preteklo nedeljo? Bilo je lepo vreme in temperature so se povzpenjale visoko po celzijevi lestvici stopinj. "Romanja" v turistične kraje so se zdela kot preseljevanje ljudstev in gneča vsepovsod je marsikje presegla mejo prijetnega. Del nekega ljudstva pa ni "romal", ampak tekel. Pa niti ne kjerkoli, ampak od solin do solin, natančneje od Sečoveljskih do Strunjanskih in ob tem neznansko užival.

Foto: Anže P. 

Foto: Anže P.
Avto sem pustila na parkirišču pred kopališčem v Strunjanu in se z avtobusom odpeljala do Seče. Vožnja ne traja dolgo, a sem si jo popestrila s poslušenjem štajerskih tekačev: "Kaj si vido, kaj fse je polomlo okoli Postojne?"
Tik pred vstopom v biser slovenske solinarske dediščine se je že trlo tekačev in med njimi sem hitro našla tudi peščico vrhniških junakov. Časa je bilo dovolj za čvekanje in obilno ogrevanje, pa tudi sonce je bilo že precej močno. Točno ob 11h smo štartali. 


Foto: Anže P.

Foto: Anže P.

Foto: Anže P.
Vroče je bilo in kdor ni imel kratkih hlač in majice, je verjetno trpel zaradi vročine. Ravno to je bila ena od reči, ki mi je krajšala kilometre. Opazovala sem tekače in tekačice v koliko blaga so bili odeti in zaviti. Dolge zimske pajkice, anoraki, "wind stopperji", majice z dolgimi rokavi, kape, naglavni trakovi, dolgohlačne trenirke... skoraj ni bilo za verjet, kaj vse so nekateri spravili nase. Nikakor ne razumem, kako ne pogledaš vremenske in temperaturne napovedi, če veš, da se boš gibal na prostem. Ni mi jasno, kaj so imeli vsi tisti tekači z dolgimi opravami v mislih. Dobro, vsaj zeblo jih zagotovo ni. Ampak še vseeno sem celo pot poslušala jamranje o tem, kako je vroče! Malenkost razumem žensko populacijo: "Začetek sezone, debela sem, noge še niso lepe, celulit in to"... a bejžte bejžte, vroče je in nihče ne bo imel za mar tisti gram ali dva celulita. Poleg tega pa... saj tečete. 

Foto: Anže P.

Foto: Anže P.
Bilo je res čudovito vreme za uživanje, turistično tekanje in opazovanje okolice. Naše tekanje po portoroški plaži so spremljali začudeni obrazi, ki so izkazovali tudi misli. Kaj, eni uživamo v teku, drugi raje posedajo na plaži in smetanasto dvigujejo nosove nad svojo odličnostjo. Ja, Portorož je iz sezone v sezono bolj... monden, prestižen, kičast, domišljav? No, s krajem ni nič narobe in z domačini verjetno tudi ne.

Foto: Anže P.
Tudi klanec do tunela sem pretekla z lahkoto, čeprav se cesta postavi skoraj pokonci. Nadihala sem se potlej po klancu navzdol do strunjanskega kampa in ni boljšega, kakor rahel tek navzdol, proti pomladnemu soncu. 
Še ravnina do plaže in bila sem na cilju. No, nekajkrat sem se še spotaknila. Korenine borovcev vztrajno dvigujejo asfalt in so za nekoga, ki kar malo pretirano zija naokoli, ovira.

Na cilju sem vase hipoma zlila cel liter vode, kolega pa nafehtala, da je namesto mene nabral malvazijo, bakala in nekaj soli, ki mi je pripadala ob plačilu štartnine. 

Foto: Anže P.
Opazovala sem obraze tekačev in vsi so bili navdušeni nad tekom. Tudi moji tekaški kolegi so bili zadovoljni. Na tem teku rekordi niso pomembni in časi popolnoma zanemarljivi. Pomembno je druženje in uživanje. In ravno to smo ta dan počeli izdatno. Organizacija je bila primerna, spikerju zamerim le pomanjkanje znanja za animacijo ljudi, da bi sodelovali pri zumbi za ogrevanju pred štartom ali v kakšni nagradni igrici. Tako ali drugače pa je tek Povežimo soline odličen za otvoritev tekaške sezone, ali pa le trening tekma pred "sežancem". Kakorkoli... SUPER JE!

Foto: Anže P.

Da dan ne bi minil prehitro, sem popoldne podaljšala še skozi Trst do Devina in se po kraškem robu sprehodila po Rilkijevi poti. Ljudi je bilo precej, a zaradi čudovitega razgleda na morje proti Trstu ali Benetkam, jih niti nisem opazila v tolikšnem obsegu. Skoraj bi lahko rekla, da sem si šla ponovno ogledat teren na preizkušnjo, ki me čaka čez dober mesec. To bo še pestro!

Ni komentarjev: