ponedeljek, 24. marec 2014

Mali kraški maraton v Sežani, z burjo in dežjem

Zjutraj sem težko vstala, čeprav sem v bistvu komaj čakala tale tek. Podoba vremena mi je bila povsem jasna... dež bo. Že na poti proti Sežani je postalo očitno, da bo dež spremljala tudi burja. Čeprav sem se pritoževala in tarnala v smislu "kaj mi je bilo tega treba", teka ne bi "prešpricala", pa čeprav bi me zalivalo. Ob prihodu v Sežano je bilo vreme celo fantastično glede na napovedi. Burja se je sicer srednje močno zaganjala, a dežja ni bilo. Kraševci bi sicer rekli, da je to nežen vetrič, a oni na burjo gledajo povsem nemehkužno. Ob vstopu v športno dvorano, kjer smo tekači lahko prevzeli štartne številke, sem občutila adrenalin. Ta občutek imam verjetno shranjen v podzavesti še iz mojih ritmično-gimnastično tekmovalnih časov in name še vedno deluje precej motivacijsko.

S kuverto s štartno številko in luštkano majico tekmovanja v rokah sem imela več kot dovolj časa še za eno kavo in nekaj klepeta. "Brainstorming" kaj obleči za tek v takem vremenu je bil koristen, kar se je izkazalo tudi med tekom, precej ljudi sem opazila, ki so precenili vremenske razmere in se oblekli precej preveč.

Nekaj tekanja, raztegovanja, pozdravljanja tekaških znancev je minilo izredno hitro in preriniti se je bilo potrebno na štart. Štartnih con niti nisem upoštevala, ker sem se tako in tako postavila nekaj bolj na konec tekaške množice. Čutila sem anksioznost, ampak precej manj, kakor ponavadi. Sunntota sem pripravila na štart, preverila vezalke na tekaških copatih, poklepetala par besed z Andražem in Anžetom, potem pa POK! in zares počasi smo se začeli premikati. 

Manjša množica ploskajočih navijačev nas je spodbudila, naš tek po glavni mestni ulici pa je iz nešportnih domačinov izvabljal zdolgočasene obraze. Ja, vsaj dvakrat na leto njihovo Sežano zasedejo tekači. Akcija! Na tem mestu smo bili polmaratonci in oni, ki so teki na deset kilometrov še združeni, a so slednji pri gasilnem domu stekli desno z glavne ceste proti Lipici, mi pa smo teki dalje. 

Mimo mene so sopihali zagreteži, ki so na štartu ostali nekje zadaj, jaz pa sem se predvsem zaradi burje skrivala v ozadju večjih skupin. Zavetrje mi je pomagalo vsaj toliko, da se burja ni zaganjala direktno vame. Večji ko je bil tekač pred menoj, bolje je bilo. Ta strateška poteza mi je prvih nekaj kilometrov prišla še kako prav. Čeprav nisem najlažja po kilah, me je vseeno pošteno bremzalo in klanec navkreber takoj na začetku teka v kombinaciji z vetrom je garanje, tako pa sem vsaj malo varčevala z energijo.

Ob vstopu v Lipico sem komaj čakala okrepčevalno postajo. Malo so me pekla meča in čutila sem, da se še nisem dobro predihala, nisem še sproščeno tekla. Takoj za levim ovinkom sem z mize vzela kozarček, ustavila sem se, malo pretegnila mečne mišice, se malo sprehodila, umirila dihanje, nekajkrat najgloblje vdihnila in izdihnila, slekla anorak in ga zavezala okoli pasu in stekla dalje. Veliko lažje je šlo. Tekanje so nam popestrili lipicanci, ki so se preganjali na travnikih levo in desno od ceste. Njihovi pogledi so spodbudili mojo domišljijo. "Zakaj pa vi tečete en za drugim in to samo po dveh nogah". 
Potlej pa sem se "nalepila" trem tekačem na hrbet in mirno sledila njihovemu tempu vse do Bazovice. 
V Bazovici sem si na okrepčevalnici tudi vzela čas. Zakaj bi bezljala dalje z lončkom vode v roki in si ga po možnosti ponesreči zlila v nos, če lahko v miru spijem in se s tem zamudim le nekaj deset sekund več, prihranim pa si lahko marsikatero težavo. V Bazovici so me presenetili italijanski navijači. Kar nekaj se jih je nabralo v skupino in prav živahno so navijali; "Forza, forza, vai vai vai, brava, ole ole ole..." Prisrčno se mi je zdelo in kar na smeh mi je šlo. Nekoliko naprej je italijanski možakar navijal celo po mikrofonu: "Numero sessantasette, vai, forza!" Res je super občutek, ko nekdo navija zate. 

Tudi na tem delu še ni deževalo, tekli pa smo v precej zatišni legi, tako da je bilo super. Tedaj sem tekla skupaj z nekim mlajšim tekačem in tempo nama je tako dobro ustrezal, da sem tekla brez problema, zraven pa še opazovala okolico. V Padričah in Trebčah še nikoli nisem bila peš, vedno sem se le peljala mimo. Tekla sem in teptala, gledala naokoli, in zelo uživala. 

 Malo je začenjalo deževati, se malo jačati in v Trebčah je že deževalo. Moj sotekač je odsopihal dalje po italijanski kolesarski stezi, kamor smo zavili, jaz pa sem čisto po naključju srečala znanko z lanskoletnega pomladnega tekaškega tabora v Poreču. Malce sva poklepetali, potem pa je zaostala zadaj na prvem klancu navzgor. Po klancu navzdol me je zopet ujela in tako še vse ostale klance do Orleka. Tudi ta moj sotekač je ostal nekje zadaj. Skozi Orlek mi je Katarina še sledila, streljaj od vodne postaje pri balinišču pa me je gledala le še v hrbet. 

Dež pa... lilo je. Premočena sem bila skoz in skoz. V supergah sem že čofotala, po obrazu mi je kapljal dež, kožo na rokah sem imela že plavalsko nagubano. Lahko bi se nekoliko zaščitila pred mokroto, ampak kape s šiltom nisem imela zaradi vetra, ki bi mi jo znal odpihniti, anoraka nisem oblekla nazaj, ker bi mi bilo vroče. Mokra bi bila v vsakem primeru, tako da mi je bilo najpomembneje, da me ne zebe. 

Do cilja sem imela le še slaba dva kilometra. Noge so delovale brezhibno. No, kolena so se že malo pritoževala, ampak sem jih ignorirala. Pojavila se mi je bolečina v ledvenem delu križa. Šlo je le za šibke mišice, ki me niso več zmogle držati pokonci. Tekla sem mimo nekega gospoda, ki bi verjetno lahko bil moj stari oče, pa sva se oba držala "krevljasto". Nasmehnila sem se mu, ko sva se srečala s pogledi in stekla naprej. Samo še preko železnice sem mogla steči. Pred mostom sem si rekla skoraj glasno: "Barbara, samo še mal' pa bo kon'c. Hrbet, zdrž'!" Ta mantra mi je pomagala pa še ena prijazna gospodična mi je na vrhu mosta zavpila: "Na koncu si, zdej gre le še navzdol." Oh, raje bi še en klanček navzgor. Ko sem utrujena so mi klanci navzdol še bolj mučni. 




Le še drevored me je čakal. Na koncu sem zaslišala še znan glas "dejmo, Barbara", in uspelo se mi je še celo nasmehniti. Še spolzek ovinkec, tepih, "bip bip" in konec. YES! Spominska medalja, voda, enervit in košček pomaranče. Nič me ni bolelo, nič me ni matralo, razen križa. Ta je imel pa tokrat zares dovolj. 

Kako sem bila vesela, ponosna sama nase in zadovoljna. Tekla resnično nisem hitro, ampak tokrat mi je bil cilj, da pretečem enaindvajset kilometrov kolikor toliko brez večjih težav. Poleg tega mi je zdaj jasno kje sem šibka; hrbtne mišice in kakor mi je napovedal že oče pred tekom, v dihanju. Skoraj cel čas teka sem imela rahle bolečine v preponi, a sem jih nadzorovala in ohranjala na nivoju, ko sem še lahko tekla razmeroma sproščeno. 

Vrhunsko je bilo, občutek je bil fantastičen med in po teku, zadovoljna sem bila s celostnim izzidom teka. Organizatorji v Sežani se vedno več kot odlično odrežejo in poskrbijo za dobro počutje in organizacijo. To je tisto, kar me že kar nekaj let vleče na teke v Sežano. Ko mi je uspelo s sebe spraviti vse premočene cujne, sem zasluženo pohlastala velik tiramusu in dobro kavo. Za konec pa me je presenetilo še to, da me noge niso prav nič bolele ne isti dan, ne naslednji. Glavni trud sta tokrat doživela prepona in križ. 
Mislim, da sem upravičeno lahko zadovoljna z začetkom pomladne tekaške sezone. Navdušena pa sem tudi nad samim tekom, traso in pokrajino ob trasi. Saj smo nenazadnje tekli na Krasu in v Sežani, kjer je vedno prijetno. 




torek, 18. marec 2014

Tek povežimo soline; sonce, tek, malvazija in užitek!

Še pomnite preteklo nedeljo? Bilo je lepo vreme in temperature so se povzpenjale visoko po celzijevi lestvici stopinj. "Romanja" v turistične kraje so se zdela kot preseljevanje ljudstev in gneča vsepovsod je marsikje presegla mejo prijetnega. Del nekega ljudstva pa ni "romal", ampak tekel. Pa niti ne kjerkoli, ampak od solin do solin, natančneje od Sečoveljskih do Strunjanskih in ob tem neznansko užival.

Foto: Anže P. 

Foto: Anže P.
Avto sem pustila na parkirišču pred kopališčem v Strunjanu in se z avtobusom odpeljala do Seče. Vožnja ne traja dolgo, a sem si jo popestrila s poslušenjem štajerskih tekačev: "Kaj si vido, kaj fse je polomlo okoli Postojne?"
Tik pred vstopom v biser slovenske solinarske dediščine se je že trlo tekačev in med njimi sem hitro našla tudi peščico vrhniških junakov. Časa je bilo dovolj za čvekanje in obilno ogrevanje, pa tudi sonce je bilo že precej močno. Točno ob 11h smo štartali. 


Foto: Anže P.

Foto: Anže P.

Foto: Anže P.
Vroče je bilo in kdor ni imel kratkih hlač in majice, je verjetno trpel zaradi vročine. Ravno to je bila ena od reči, ki mi je krajšala kilometre. Opazovala sem tekače in tekačice v koliko blaga so bili odeti in zaviti. Dolge zimske pajkice, anoraki, "wind stopperji", majice z dolgimi rokavi, kape, naglavni trakovi, dolgohlačne trenirke... skoraj ni bilo za verjet, kaj vse so nekateri spravili nase. Nikakor ne razumem, kako ne pogledaš vremenske in temperaturne napovedi, če veš, da se boš gibal na prostem. Ni mi jasno, kaj so imeli vsi tisti tekači z dolgimi opravami v mislih. Dobro, vsaj zeblo jih zagotovo ni. Ampak še vseeno sem celo pot poslušala jamranje o tem, kako je vroče! Malenkost razumem žensko populacijo: "Začetek sezone, debela sem, noge še niso lepe, celulit in to"... a bejžte bejžte, vroče je in nihče ne bo imel za mar tisti gram ali dva celulita. Poleg tega pa... saj tečete. 

Foto: Anže P.

Foto: Anže P.
Bilo je res čudovito vreme za uživanje, turistično tekanje in opazovanje okolice. Naše tekanje po portoroški plaži so spremljali začudeni obrazi, ki so izkazovali tudi misli. Kaj, eni uživamo v teku, drugi raje posedajo na plaži in smetanasto dvigujejo nosove nad svojo odličnostjo. Ja, Portorož je iz sezone v sezono bolj... monden, prestižen, kičast, domišljav? No, s krajem ni nič narobe in z domačini verjetno tudi ne.

Foto: Anže P.
Tudi klanec do tunela sem pretekla z lahkoto, čeprav se cesta postavi skoraj pokonci. Nadihala sem se potlej po klancu navzdol do strunjanskega kampa in ni boljšega, kakor rahel tek navzdol, proti pomladnemu soncu. 
Še ravnina do plaže in bila sem na cilju. No, nekajkrat sem se še spotaknila. Korenine borovcev vztrajno dvigujejo asfalt in so za nekoga, ki kar malo pretirano zija naokoli, ovira.

Na cilju sem vase hipoma zlila cel liter vode, kolega pa nafehtala, da je namesto mene nabral malvazijo, bakala in nekaj soli, ki mi je pripadala ob plačilu štartnine. 

Foto: Anže P.
Opazovala sem obraze tekačev in vsi so bili navdušeni nad tekom. Tudi moji tekaški kolegi so bili zadovoljni. Na tem teku rekordi niso pomembni in časi popolnoma zanemarljivi. Pomembno je druženje in uživanje. In ravno to smo ta dan počeli izdatno. Organizacija je bila primerna, spikerju zamerim le pomanjkanje znanja za animacijo ljudi, da bi sodelovali pri zumbi za ogrevanju pred štartom ali v kakšni nagradni igrici. Tako ali drugače pa je tek Povežimo soline odličen za otvoritev tekaške sezone, ali pa le trening tekma pred "sežancem". Kakorkoli... SUPER JE!

Foto: Anže P.

Da dan ne bi minil prehitro, sem popoldne podaljšala še skozi Trst do Devina in se po kraškem robu sprehodila po Rilkijevi poti. Ljudi je bilo precej, a zaradi čudovitega razgleda na morje proti Trstu ali Benetkam, jih niti nisem opazila v tolikšnem obsegu. Skoraj bi lahko rekla, da sem si šla ponovno ogledat teren na preizkušnjo, ki me čaka čez dober mesec. To bo še pestro!