nedelja, 16. februar 2014

Smučarsko - tekaška 20ka

Zgodnja ura v Ratečah je rešitev za izogib gneči na progi. V pričakovanju sončnega vremena in fantastičnega snega je bil ob 7h štart od doma, malo čez 8. uro se je že slišalo "ššš - ššš" okoli mene. Proga je bila frišno poteptana in ravno prav trda. Zrak je bil še jutranje zimsko hladen, nekje okoli -5 je kazalo. Nizka temperatura je problematična le za prste na rokah. Že zaradi njihove neaktivnosti je prekrvavitev slabša in hitro otrpnejo, "primrznejo", njihovo odmrzovanje pa je preklemano boleče. Sicer pa me mraz niti malo ne moti.

Plan je bil Tamar. Tega plana sem se ob predlogu enega mojih "sodrsalcev", da gremo za ogrevanje še po progi v Italijo, malce ustrašila, ker se mi je zdelo, da bo potem vse skupaj naneslo popolnoma preveč klancov in razdalje za moje noge in roke. Sem si zamislila, da se bom odločala sproti in švigala čim dlje.


Prvih nekaj vzponov in spustov sem trpela. Tehnično nikakor nisem prefektna, zato si z nekimi hecnimi gibi povzročam bolečine mišic v podplatih. Ta se z mojo zategnjenostjo zaradi strahu pred padcem po klancu navzdol še nekoliko poveča, potem pa iz metra v meter pojanja in končno izgine. Takrat pa začnem resnično uživati.

Prve "mašnjice" smo bili skoraj samevali na progi, kar je bilo fantastično, ker še vedno "cviknem" vsakič ko me kdo prehiteva. Nimam dobrega občutka, kadar občutim možnost, da bom koga spotaknila, ali da bom padla sama. In ravno na ravnini proti cesti v Planico sta me prehitela dva dolgonoga tipa. Mimo sta prišvigala s tako hitrostjo, da sem komaj uspela zavpiti mojima sotekačema, naj pazita, ker nas nekdo prehiteva.


Do Planice sem dobila nekaj korekcij tehnike od mojega "trenerja" in porabila že kar nekaj energije, a sem se vseeno odločila, da gremo do Tamarja. Sneg je bil tudi po dolini odličen, le precej zrnat. Odpiral se je vrhunski pogled na Ponce in za ovinkom na Jalovec. In tam zadaj spodaj nekje je bil tudi naš cilj, koča v Tamarju.



Klanec do prvega zajetja me ni premagal in niti zadnjega dela nisem "preštamfala". Mimogrede smo bili že pri drugem zajetju, od tem naprej pa je šlo nekoliko težje; sneg je bil tako pust, da sploh ni drselo. Občutek sem imela, da se odrivam ko nora, premikam pa precej manj. Podobno kot na rolarjih, ko rolaš proti vetru. Ampak z vztrajnostjo in brez ihte je šlo. Nasproti so nam že divjali oni, ki so nas prej prehitevali. Teh ni bilo veliko, in vsi so bili videti precej "hudi". Nekateri prijazno, drugi malo manj, a v glavnem so vsi pozdravljali.
Končno sem zagledala kočo, a je bilo treba odteči še "kazenski krog". Proga namreč tik pred kočo hecno zavije stran od nje in se obrne k njej krepko po desni zgornji strani travnika. Iztisnila sem še zadnje moči. No ja, ne čisto zadnje.
Pri koči je bilo kar nekaj ljudi, a so se precej porazgubili. Količina snega pa... ogromna. Po nekaterih podatkih okoli tri metre. V vsem tem snegu so uživali predvsem otroci in kužki. Border Collieji so komaj čakali na tek po snegu, ravno tako aljaški malamuti. Zlat prinašalec je bil prepričan, da bo pod snegom našel kak priboljšek. Ta je bil hecen!

Zaslužili smo si čaj! Še celo prosto mizico smo našli. Za njo je bil privezan prijazen koker španjel Mik in nam delal družbo. Res je izgledalo, kakor, da je kuža naš. Z veseljem bi bila njegova lastnica, ampak sem ga potem, ko sem spila čaj, lahko le še pobožala.



Še predno so se mišice shladile smo se odpravili nazaj. V to smer je bilo veliko lažje. Večino časa, z izjemo enega klanca navzgor, se proga konkretno spušča. Ker na klancu zelo "cvikam", sem večino časa konkretno plužila. Oni, najstrmejši klanec je nevaren. Dolg in strm je, proga je mestoma razrita ali poledenela, na dnu je še ovinek in mimogrede se pojavi kdo, ki z velikimi zamahi vihra proti tebi. Varnost je na prvem mestu, zato grem raje počasi, da se počutim varno.

Iz Tamarja do Planice smo prišli v tako kratkem času, da se mi je zdelo, da je Tamar tamle, za uvivnkom. Da res ne bi bili prehitro nazaj v Ratečah, smo pretekli še one tri pentlje nasproti planiške skakalnice. Tam pa bi že rabila navijače. Utrujena sem bila, ampak sem vseeno kar rinila v klanec.

V tem času, ko smo večino poti itak tekli po senci v dolini, se je nebo popolnoma razjasnilo, sonce je zasijalo s polno močjo in bilo je prekrasno. Sploh nisem želala oditi. Ampak...




Bolj, ko smo se bližali Ratečam, več ljudi je bilo na progi. Na oni strani ceste v Planico je bilo vse "črno" tekačev. En za drugim, kakor mravljice, so švigali. Otroci, najstniki, hudi rekreativci, starejši gospodje in gospe srednjih let... pa še vsi ostali. Vesela sem bila, da je bilo le še malo do Ponce, kjer smo imelo končni cilj, gneča me je motila. In zadaj za Ponco je bilo še polno tečajnikov, otrok na sankah, pocukranih Italijanov ...

Smuči in palic sem imela za ta dan dovolj, z veseljem pa bi še poležavala na soncu, kjer je bilo prav luštno toplo, skupaj s pogledom na tekače pa še zabavno. Ampak bila sem utrujena, nenazadnje je bilo to moje šele drugo stanje na tekaških smučeh v tej sezoni. Pretekla sem kar precej klancev in vsega skupaj kar 20 kilometrov. Tudi počivala sem precej manj, kakor mi je v navadi. Kakorkoli že, sem ponosna sama nase.



Ni komentarjev: