sreda, 26. februar 2014

Direkt iz službe v Rateče!

Vsi poznamo oni rek "priložnost zamujena, ne vrne se nobena", če se ga pa vedno držimo, je pa druga zgodba. Precej let nazaj, ko sem bila še dekletce v prvih osnovnošolskih letih, se spominjam, da je oče na kak lep sončen dan izkoristil priliko za uživancijo, odšel kako urico ali dve prej iz službe in se zapeljal pod Krvavec. Na Ambrožu je iz pritljažnega prostora avtomobila vzel ogromen nahrbtnik in ga odnesel na poseko sredi gozda. V tem nahrbtniku se je skrivalo jadralno padalo z vsemi mehanizacijami, ki spadajo poleg in popoldanski vzgonski veter ga je ponesel v dolino, oče pa se je zvečer vrnil domov ves vesel in zadovoljen nad odlično izkoriščenim dnevom in skoraj zavpil: "Izkoristil sem lep dan!"



No, ne le moj oče, tudi mnogo drugih rekreativnih in športnih zanesenjakov razmišlja na enak način. Takšnim mislim se nisem ognila niti sama. Pretekli petek sem spakirala tekaške smuči in ostalo opremo, prijazno sodelavko prosila, če me lahko nadomesti za pol urice in ob treh popoldne sem bila že na snegu.  

V Kranjski Gori se je gnetla množica smučarjev in smučišča pod Vitrancem so bila resnično videti kakor mravljišče. V upanju, da v Ratečah ne bo istega scenarija, sem parkirala že kar ob cesti proti Planici. Vreme sicer ni bilo navdušujoče, ampak, kje pa piše, da se da teči le v idealnem vremenu. No, tudi proge v tem času dneva niso bile idealne, logično. Že za ogrevanje sem se po precej razriti in mehki progi kar namatrala. Matrala me je še ena težava, hud glavobol. Pričakovala sem, da bo na svežem zraku pozabljen, a zadeva se je le še stopnjevala. Sicer se poskušam izogibati "painkillerjem", ampak bolečina je bila prehuda. Težavo sem z belo-modro kapsulo bliskovito odpravila. Oh, moje drage ledvice, držite se!




Počasi sem odtekla dva kroga in se ob tem namatrala še celo bolj, kakor zadnjič, ko smo tekli dvajset kilometrov. Razrita proga je pokazala zobe, ker je tek postal kar naenkrat tudi tehnično zahtevnejši.

Ne glede na vse pomanjkljivosti tistega popoldneva, sem se imela čudovito. Bila sem sama s seboj in sem lahko poslušala svoje misli, pregibala in predihala sem se, porabila nekaj kalorij in ojačala kakšno mišično vlakno. Preprosto, uživala sem! Kak dan se resnično splača preživeti drugače, kako le z večernim tekom v domačem kraju ali uro badmintona v sosednjem, le nekoliko več organizacije je potrebne. To pa ne pretehta nafilanih energetskih zalog po koncu dneva, kajne?


Ni komentarjev: