torek, 18. november 2014

Mezza Maratona Città di Palmanova - moj zadnji letošnji polmaraton

Nekaj tekaških kolegov mi je pred časom pravilo, da je hecno, kako se človek do majmanjše podrobnosti pripravlja na Ljubljanski maraton; teče in trenira (intervali, tempo teki, fartlek...), se hidrira, natančno splanira prehranjevanje in "carbo loadinge" in na štart pride ves evforičen, poln adrenalina in predtekmovalne anksioznosti. V Palmanovo, tri tedne po tem pa prideš, se preobuješ in odtečeš, brez pretiranih priprav. Takrat se mi je to zdelo čudno in malo verjetno, seveda če sem stvar aplicirala nase. Letos (in pravzaprav tudi lani) pa se je zadeva izkazala, da enako deluje tudi na meni. 

LM zame ni bil pretirano uspešen in čas 2:01 je vse prej, kakor kamor sem ciljala. Od tedaj se nisem na tek v Palmanovi pripravljala skoraj nič. Opravila sem nekaj tekcev, ki so bili bolj pretegovanje nog kot pa treningi. Malo sem šla tudi v hribe, to je pa tudi vse. Nič od nič od teka. V soboto, večer pred Palmanovo, sem tekla še 5km; za pretegnit noge in se predihat, skoraj za ugotovit, če sploh še znam teči, a tudi teh nekaj kilometrov mi je bilo odveč. Zategovalo je preko kolen, bila sem težka, v trebuhu me je nekaj ščipalo in bolelo, zdelo se mi je, da po tleh udarjam kot "buster" pri "MythBusters". Sprijaznila sem se, da bom verjetno spet "cruisala" po Padski nižino s počasnim tempom in obilico težav. Odločila sem se, da ne bom šla na čas in bom tekla počasi, tako da bo težav čim manj. 



Jutro sem si vzela na lahko. Običajna doza kave mi je pognala kri po žilah in toast s sirom mi je napolnil želodec, v torbo pa sem spravila še eno "frutabelo" za potem. Na parkirišču pri britofu sem pobrala še Anžeta in sva šibnila proti Novi Gorici. Za pot sva si izbrala kar avtocesto, ker 1,70€ pa tudi ni vredno, da bi se cijazila po stari cesti. Parkirala sva tik ob obzidju Palmanove. Težko mi je bilo že hoditi, kaj šele, da bi tekla. Iz lanskih izkušenj sva vedela, da morava na izdajo številk za skupine, ker smo se prijavili skupinsko pod ŠD Povž. Italijanki je bilo hitro jasno in brez težav sem dobila kuverto s štartno številko 2745. Stopila sva še po športno jopico, ki nama je pripadala pri štartnini in to je bilo to. Treba je bilo teči. Poti nazaj ni bilo. Počutila sem se tako čudno, da je Anže ostal zaradi mene brez kave, ampak kot pravi prijatelj mi tega ni zameril. 



Z muko sem se preoblekla in pritrdila štartno številko na pas. Srečala sva Natašo in Lukata, vsakega s svojimi otroki, ampak več kot "živijo" si skoraj nismo rekli. Malo sem tekala za ogrevanje in obiskala wc, za katerega sem si želela, da mi ga ne bi bilo treba. Potem sem šla na štart. Ljudi še ni bilo prav dosti in tako sem se nevede postavila v cono za 1:40. Vseeno je bilo. Speakerja sem letos poslušala in razumela toliko, da sem se pripravila na strel iz topa, da se nisem ustrašila kot lani. Tik pred strelom smo se pozdravili še z Lukatom in Lenartom, ki sta me seveda prehitela na prvih 100 metrih, en njun korak so trije moji. Štartali smo in slab prvi kilometer je z nama tekel Andraž, čeprav je lovil zajčka za 1:40. Za razbijanje živčnosti smo se malo nasmejali, potem pa je stekel dalje, razumljivo. Kaj pa bi lahko takle mladinec sploh počel s tekom s takole "razštelano" starejšo mladinko! 

Začuda je mi šlo dobro. Z lahkoto sem tekla tempo malo pod 5:20 min/km in mimo grede sem bila na 5. kilometru. No, tekla sem brez ure, kar mi zelo pomaga, da se ne obremenjujem s tempom. Za tempo sem izvedela potem, šele po teku, z Anžetovega Suunta. Počutila sem se uredu, vmes sem lahko celo kakšno povedala, se nasmejala in res sem uživala. Na prvi vodni postaji na 5. kilometru so ljudje noreli en čez drugega, kot bi segali po denarju ali zlatu, ne pa kozarčku vode. Italijani pa očitno na takšno podivjano množico niso bili pripravljeni in kaos je bil popoln. Anžeta sem zgubila in tekla dalje. Lažje on mene dohiti, kot jaz njega. Ujel me je dober kilometer naprej in bil skoraj "uničen". No, malo pretiravam, ampak prav z lahkoto me pa tudi ni lovil. 

Na 10. kilometru sem srečala Niko, ki bi morala biti precej hitrejša, a ta dan ji ni šlo. Povedala mi je, da ima trde noge in ji nikakor ne steče. Ker je bila prepočasna zame, ritma pa si nisem želela podreti, sem ji zaželela, naj se drži in tekla dalje. Od tod dalje, sem kljub temu, da me je leva noga cel čas pošteno zategovala, uživala. Ni bilo vroče, ni bilo hladno, pihalo je le za spoznanje. Bilo je idealno sončno vreme za tek. Vasi, skozi katere smo tekli, so bile čudovite in sotekači zabavni za opazovanje. Opazovala sem logotipe društev in klubov na njihovih majicah, njihovo tehniko teka in proniranje njihovih stopal. Na približno 14. kilometru sem dohitela tekačico, mislim, da iz Bevk, ki jo poznam le po pripovedovanju drugih, vem pa, da je močna in da če bi jo "držala" bi lahko prišla so lepega rezultata. Eh, zgubila sem jo na prvi vodni postaji, ki je sledila. 

Začenjala so me boleti kolena, ampak tisto z lahkoto prezrem, večji hudič so bile bolečine v kolkih. Bolelo je in peklo. Začela sem se zaganjati. Upočasnila sem tempo, da sem malo sprostila kolke in pospešila, ker mi v počasnejšem tempu ni bilo udobno. In tako kar nekajkrat. Hitro sva bila na zadnjem kilometru in precej tekačev, ki so že opravili s progo je hodilo naproti. Med njimi tudi dobršen del "tekovcev", ljubljanske ekipe. Spodbujali so vsi, oba trenerja in "varovanci". Super občutek, ki kar potegne do cilja. Kakih tristo metrov pred ciljem, mi je vštric pritekel nek velik Italijan. Pospešila sem, in tud on je pospešil. Mislila sem si: "Ne, ne boš me." Potegnila sem zadnje moči nekje iz dna in pospešila, kolikor sem lahko, do cilja. Možakar ni imel šans!



Semafor je kazal 1:57 in še nekaj, skoraj 1:58. Na hitro sem preračunala, da sem verjetno tekla nekaj malega preko 1:57. Ja, končni rezultat sem imela 1:57:07. To je moj drugi najboljši čas na polmaratonu in bila sem zadovoljna s časom in istočasno navdušena, da mi je uspelo odteči precej bolje od pričakovanj, ki sem jih imela pred štartom. 

S tem tekom sem si zacelila rano, ki je nastala na LMju. Če že nisem tekla Trsta, Celovca in Ljubljane pod 6 urami, sem pa še skupaj s Palmanovo pod 8 urami. Tudi to mi je dovolj všeč, da lahko rečem, da sem upoštevajoč spomladansko Sežano za letos dobro opravila s polmaratoni.

sobota, 15. november 2014

Izletniški podaljšek po Tekaškem pozdravu jeseni na Krasu '14

Zdi se mi skrajno nemogoče oditi takoj po teku domov, predvsem zato, ker sem na Krasu in je to vredno izkoristiti. Čeprav dan ni bil najlepši, sva po teku poglobljeno razmišljala, kam bi se dalo iti, da ne bi bilo predaleč in da ne bi bilo hudih pohodniških podvigov. Razmislek je zahteval popolno predanost in drugače kot ob veliki dozi kave z mlekom to ni šlo. Končno sem si, ob nekajkratnem pogledu na zemljevid, izmislila, da bi šla v Sežani čez mejo, v Italijo in krenila proti severu in v Gorici znova zavila v Slovenijo in se domov vračala po Vipavski dolini. Seveda sva se vozila na pamet, po mojem spominu in orientaciji, ker tudi zemljevid, ki sva ga imela ni bil v največjo pomoč. 




Tako sva prišla v Repentabor. To je manjša vas, ki je pravzaprav razdeljena na Repen in Tabor. Zagledala sem nek smerokaz za svetišče na Tabru. Tu sem bila prvič in s seboj nisem imela prav nobenega opisa kraja in v resnici nisem imela čist točne predstave, kje točno sem.
Do tega svetišča sva se peljala na vrh manjšega hriba, kjer se je hitro razkril pogled na čudovit tabor. Osnovna stavba izvira iz 14. stoletja, vsi ostali objekti so mlajši. Ohranjeni del tabora je res čudovit. Zaljubljena sem v srednjeveške stavbe, posvetne in profane. Pred vhodom je opisna tabla, ki popolnoma zadostuje potrebam po splošnem znanju o dogajanju v Tabru.



Od tod nama ni bilo jasno, kam točno naj bi šla in zinila sem, da zavijeva proti Dutovljam, kar je pomenilo, da je prvotni plan z Gorico že propadel. V Dutovlje sva prišla v center, kar me je zmedlo in zavedlo. Zdelo se mi je, da je treba zaviti desno. Ko sva se pripeljala v Tomaj in dalje v Križ, mi je bilo kristalno jasno, da to ni prav in da bova prišla nazaj v Sežano. V Dutovljah bi morala zaviti levo. Napako sva popravila, obrnila in se odpeljala v pravo smer. Najina naslednja postaja je bil Štanjel. Romantična, slikovita vas, ena najbolj znanih na Krasu, predvsem po zaslugi Ferarrija, ki je zasnoval in oblikoval vrt oziroma park.





Neštetokrat sem se že sprehajala po tistih potkah, pa se še kar ne naveličam. Park je tako zelo opevan kot romantičen... saj je, ampak ne, če se po njem sprehajaš s prijateljem, se smejiš prigodam s teka in opazuješ druge obiskovalce parka. V takšnih trenutkih mi bolj kot romantičnost parka, spodbudi misli arhitektura. Kaj je arhitekt razmišljal, ko je zasnoval park? Kako je izgledal pred mnogo desetletji? Kakšen je bil odziv ostalih vaščanov? 
Kljub mojim pogostim obiskom Štanjela, pa še nikoli nisem bila pri cerkvici s pokopališčem na hribu, ki si ga delijo Kobdiljci in Štanjelci. Pokopališče je bilo prav zanimivo... Ferarri, Fabiani s svojimi rodbinskimi grobnicami in na drugi strani zelo star skromen grob z zanimivo mrtvaško glavo in prekrižanima baklama. 



Nekaj malega je začelo deževati, ampak sva se vseeno sprehodila še po vasi. Prijazno me je nagovoril domačin, ki na dvorišču svoje hiše turistom poskuša prodati kako svojo umetnino. Izdeluje v les vžgane risbe. Zanimiva reč in lepo izdelana, možakar je res mojster, a kaj naj... lahko le pohvalim njegovo delo, ga lepo pozdravim in mu zaželim srečo. 
Tik pred cerkvijo me je presenetil še črn mačkonček. Zgovoren da je kaj, se mi je smukal okoli nog in se mi prijazno dobrikal. Redko vidiš tako prijaznega mucka. Kar žal mi je bilo, da sem morala oditi. Za mano je mijavkal, da mi je bilo še težje mu obrniti hrbet. Sem pa tega črnega hudička ujela na fotografijo med mijavkanjem. Izgleda žleht, da je kaj. Samo s fotografije bi težko verjela, da je prava mačja dobričina. 

Počasi se je začel spuščati mrak in čas je bil, da se vrneva domov. Zadnji del plana o vračanje proti domu preko Vipavske doline sva izpolnila. Peljala sva se skozi Kobdilj proti Mančam in že sva bila tam. V resnici ni prav blizu, ampak ker se neustavljivo čvekala je čas na poti hitreje minil. 

Dan sem izkoristila maksimalno in pohajkovanja po kraških vaseh so mi bila vedno pri srcu. 

nedelja, 09. november 2014

Tekaški pozdrav jeseni na Krasu '14 ... z izletniškim podaljškom


Že tradicionalna jesenska tekaška prireditev, ki se je tradicionalno udeležujem. Všeč mi je zaradi perfektne organizacije in ker je netekmovalnega značaja. Čipov ni, štoparic ni. Lahko se sprostiš v teku in uživaš, tečeš nekoliko počasneje, klepetaš in se zabavaš. Popolnoma vseeno je, kateri po vrsti prideš v cilj in kakšen čas dosežeš. Poleg vsega tega pa me na sežanske teke veže kar nekaj lepih spominov. 

Letos je bila drugo leto zapored proga speljana skozi živi muzej Krasa in ne le do Orleka in nazaj, kakor je bilo prejšnja leta. S tem so kar nekaj pridobili: proga je krožna, bolj razgibana in zanimiva za tekače, nekoliko daljša in zatišna v primeru burje, poleg tega pa razkrije še elemente kulturne in naravne dediščine Krasa. Že ideja za samo ureditev muzeja na prostem se mi je zdela vrhunska, tek skozenj pa še toliko bolj. 

Napovedi so bile neprijetne. Velik del naše preljube deželice je bil poplavljen, vsepovsod so imeli težave z naraslo vodo. Krasu je bilo sto odstotno prizanešeno, celo kar se tiče, burje, dežja in popoldanskega silnega spusta temperature ozračja. Na štartu nas je bilo nekaj preko 400 in večino nas je presenetilo toplo vreme. Močno sem si želela, da bi imela s seboj kratke pajkice. In tudi sicer sem imela s seboj več nepremočljive in tople garderobe, kot pa primerne za toplo in suho vreme. 




Brez dodatnega jutranjega kofeta ni šlo in prijetno ga je bilo spiti brez živčnosti. Imela sem dovolj časa za preoblačenje, pripenjanje štartne številke in ogrevanje. Ena od tekaških ekip je sicer vodila skupinsko ogrevanje, a je vse skupaj delovalo precej brez energije, tako se sam se raje ogrela in razgibala sama. Na štartni liniji nas je pozdravil sežanski župan, poslušali smo primorsko himno in na pok štartne pištolice zaštartali. 

Velika večina se jih je pognala, kot bi šli na zmago. Moram priznati, da so me kar malo potegnili za seboj in sem tekla hitreje, kakor sem si zamislila. Ta tek sem resnično želela odteči za zabavo. 
V prvih klančkih na prvih štirih kilometrih so ljudje tekli mimo mene... no, ne tekli, zaganjali so se, dihali ko lokomotive, nekateri so dajali vtis, da še nikoli prej niso tekli tako hitro. Z rahlim nasmeškom in kakšno polpikro opazko sem jih opazovala. Na sledečih dveh kilometrih sem vedno bolj dobivala občutek, kot se ljudje sploh niso zabavali. Svoja opažanja sem zaupala Anžetu in dejansko se je strinjal. Vzdušje je bilo trpeče. Kot bi vsi hoteli dokazati, da tečejo in tečejo hitro, da so to po Ljubljanskem maratonu kilometri, kjer se morajo dokazati sebi in drugim. 

V Orleku sem se ustavila, Anže se je lotil napolitank, sama pa čaja in vode. Čaj mi je še posebno dobro del, čeprav ni bilo mraza. Od tod naprej sem zavestno tekla še bolj sproščeno, se pogovarjala in zabavala, opazovala okolico in zgolj in le uživala. 

Tempo sem pojačala le zadnjih nekaj sto metrov skozi drevored, ker to naredim vsakič. Skozi cilj sem pritekla nasmejana, semaforja s časom pa niti nisem dobro pogledala. V šotoru z okrepčili sem okoli sebe poslušala komentarje drugih tekačev, kako jim je šlo, kje so tekli dobro in kje ne... nihče pa ni rekel, da se je imel luštno. 

Zabavala sem se tudi ob kraški joti, ki sem si jo tokrat privoščila. Srečala sem nekaj znancev, z Anžetom sva pokomentirala ponudbo razstavljalcev in pokomentirala kakega tekača. Prav luštno je bilo. Ob odhodu do avta pa sem opazila še velik plakat, vabilo ali oglas za Mali kraški maraton, ki bi prvi pomladni vikend v letu, torej konec marca. Takrat in ob letu osorej bo spet krasno. 




torek, 04. november 2014

Sella Nevea, Cregnedul di Sopra, Casere ra Larice, Casere ra parte di Mezzo, planina Pecol in reka Ziljica v Trbižu

Če sem odlično izkoristila soboto z "romanjem" na Višarje, sem podobno naredila tudi v nedeljo, ampak eno dolino južneje. V soboto sem pohajkovala severno od Montaža, v nedeljo južno. Jutranji opravki so bili popolnoma enaki: nahrbtnik, nakup malice v Kosezah v Ljubljani, kava v Radovljici, mejni prehod Rateče, Trbiž... od tod naprej pa sva šla mimo Rabeljskega jezera do Sella Nevee, ali kakor se reče po slovensko temu kraju, na Žlebeh. Ena reč se je še bistveno razlikovala... sobota je bila "familijarna", v nedeljo pa sva šla pohajkovat z Anžetom. Imava enake interese in kot pravi prijatelj ve, kje uživam in kaj imam najraje. Izlet je načrtoval on in tokrat sem se celo pustila voditi. Ponavadi namreč vedno sama načrtujem pot, iz nahrbtnika vlečem knjižice, zemljevide in opise poti. 

Parkirala sva preko ceste od tistih čudnih apartmajev, blokov ali hotelov pri spodnji postaji Sella Nevee. Bilo je topleje kot dan poprej in še bolj vroče mi je postalo, ko sem videla, da se od Audija nekaj čudno kadi. Anže je na hitro pogledal in nekaj je bilo menda narobe z zavorami, diski zavor, ali nekaj takšnega. Tisti moment tako nisva mogla naredit ničesar in sva raje krenila na pot.  


Spet strmina po smučišču, a pot je kmalu zavila v gozd in se vzpenjala še vedno precej strmo, a po bolj prijazni podlagi. Vzpela naj bi se le približno 300 metrov, potem pa hodila večinoma po ravnem. Dejansko sva precej hitro prišla na širšo makadamsko pot tik pred planino imenovano Cregnedul di Sopra. Planina stoji na nadmorski višini 1515 metrov. Njena nižja "sestrica" Cregnedul di Sotto leži nekoliko bolj vzhodno, a tja nisva šla. Nad obema pa kraljuje Monte Cregnedul, ki s svojimi 2351 metri višine verjetno ni ravno mala malica. 



Ker se imela za sabo aktiven petek, še aktivnejšo soboto, sem večje gorske zalogaje pustila za kdaj drugič. Tokrat mi je bolj ustrezal položnejši teren. Pri Cregnedul di Sopra sva torej krenila po lepi makadamski cestici točno v smer zahoda, proti planini Pecol. Pecol pa že dobro poznam in točno sem vedela, kdaj bom tam. 
Po poti so se kazali vrhovi v soncu in vsa navdušena sem pogledovala naokoli. Levo so se bohotili Lopa, Prestreljenik, Hudi in Srednji Vršič in skoraj na koncu grebena še Visoki Kanin. Na moji desni pa so se že kar "afnali", ker so bili tako lepi, Divja koza, Gamsova mati, Viš, Škrbina zadnje Špranje, Koštrunove špice, Špik Hude Police in na koncu še Montaž. Priznam, da me je martalo, da se "plazim" le pod njimi. Šla bi tja gor in pogledala na ono stran. 



Mimo mlečne planine Casere ra Larice sva prišla do planine Casere ra parte di Mezzo. Čeprav sprva nisva srečala dosti ljudi, se je število pozdravov povečevalo. Očitno je postalo, da velika večina Italijanov parkira na parkirišču pri planini Pecol in se potem po ravnem sprehodi do Cregnedul di Sopra in nazaj. Manj aktivnim je to preko glave dovolj hoje, sva pa srečala tudi dva "ekstremneža", ki sta tekla in nista bila videti ravno simulanta. 


Vem, da je poleti tukaj ogromna krav. Kako tudi ne, ko imajo tako enkratne pogoje za pašo. Ni mi jasen edino sistem molže in shranjevanja mleka. Vsi objekti na planinah so mi delovali le kot štale, noben od njih kot sirarna. Sem pa prepričana, da v poletnih mesecih (vsaj) na Pecolu prodajajo sir in druge mlečne izdelke. Kje torej sirijo? Teorije na pamet? Zdijo se mi možne vsaj tri, a dokler se ne prepričam, ne bom "pametna na zalogo".   


Ker na planini Pecol ne moreš kar obrniti in iti domov, sem Anžeta "gnala" še do koče Rifugio Brazza. Človek mora imeti nek cilj! Na ta dan je bila koča zaprta, ampak je bilo pa toliko manj ljudi, ker sicer je tu "noro". Pri koči sem se usedla v travo, si privoščila sirovo štručko in brezalkoholni Radler, ki je bil Anžetovo presenečenje. Ko sem tako ležala v travi, nisem rabila ničesar več. Mislila nisem na nič drugega, kakor na planine, gore, mir in tišino. V takšnih trenutkih sem včasih na pol v meditativnem stanju. 



Na planinah se resnično sprostim, to je moj svet! Ure in ure bi lahko hodila gor in dol, sem in tja, pa mi ne bi bilo dolgčas niti na minuto. Če pa mi daš v roke še fotoaparat... me ne spraviš več nikamor. In tudi tu sem se ustavljala na vsakih nekaj korakov in vlekla iz nahrbtnika Olympusa. Sem imela občutek, da je Anže že vsakič, ko sem se ustavila zavil z očmi, v smislu: "Pa kva je spet vidla?"





Počasi se je bilo treba kljub vsemu vrniti do Sella Nevee. Vračala sva se po isti poti, da sva hodila po soncu. Prvotni plan je bil namreč krožna pot, a sem predvidevala, da bi s Pecola hodila verjetno po cesti in v senci. Ko sva se vračala se me je prijela otožnost. Vedno, ko zapuščam planine, razmišljam, kako si želim enkrat v življenju nekaj časa preživeti na eni od planin. 

Pri avtu sem se spomnila, da imava pravzaprav težavo. Dim, ki sem ga zjutraj videla, je bil od kolesa, od zavor. Anže je snel kolo, nekaj gledal, nekaj "šravfal" in tolkel, na koncu pa prišel do zaključka, da bi bilo fino, če bova čim manj zavirala. Hja, vrhunsko! Ampak je šlo. 

Rabeljsko jezero se je svetilo v soncu, kar je še pojačalo njegovo zeleno-modro barvo, okoli pa so se bleščali hribi. Če se nama ne bi malo mudilo, ker to še ni bil konec izleta, bi se ustavila še tu. Tako pa sva se peljala le mimo, do Trbiža, natančneje do železniške postaje. Od tam sva šla nekaj minut peš in hitro sva prišla do spomenika, ki sva ga avgusta videla z glavne ceste, ko sva se iz Trbiža peljala v Beljak. To je spomenik Napoleonu, z letnico 1809. Kip je precej velik, monumentalen, kakor se za velikopotezne Italijane spodobi. V spodnjem delu zelenice je bila speljana neka potka, ki se je strmo stopničasto spuščala v dolino. Anže je rekel, da greva tja dol in sva šla. Po poti sva se spustila resnično nizko v sotesko. 


To je soteska rečice Ziljice. Voda ni najčistejša, nekaj je bilo smeti in tudi biološko je verjetno kar "bogata". Alge so prerasle kamenčke, a kljub vsemu je soteska čudovita. Po bregu je speljana pot po pomolih in brveh in je v odličnem stanju. Dobro je tudi varovana in nikjer ni občutka, da bi lahko kam padel. 
Celo pot nisva srečala praktično nikogar. Le en par Italijank s kužatom, ki pa bi skoraj raje šel z menoj, kot pa bil z njima. Pot je še toliko bolj zanimiva, ker pelje skozi majhen tunelček in pod malo večjim spodmolom. Zanimivosti ne manjka. 



Pot je krožna, tako da se je bilo na koncu potrebno nekoliko povzpeti nazaj na cesto. Anžetova mamo, ki to pot že pozna, je svetovala, da se pri spomeniku Napoleonu spustiva navzdol in po drugi stran vračava gor. V kontra smer, bi bil vzpon bistveno daljši in zahtevnejši. 


Do avta sem prišla utrujena. Ne le od tega dneva, ampak od celotnega vikenda, s petkom vred, ko sem dopoldne z Žigatom stopicljala na našo vrhniško Planino, popoldne pa še tekla. Kljub utrujenost sem bila polna energije, novega znanja, izkušenj in zamisli za nove podvige. Vse kar je še manjkalo za zaključek lepega izleta je bila večerna kava in pogled na zemljevid, kje točne sem se potikala tisti dan. Vse ostalo, pospravljanje nahrbtnika in pranje pohodniških oblačil, sem si pustila za naslednji dan. 

ponedeljek, 03. november 2014

Svete Višarje, 1766 m.n.v. iz Žabnic (Camporosso in Valcanale)

Družinske izlete sem imela vedno rada, še celo v najstniškem obdobju. Predvsem zato, ker sem vedno izvedela kaj novega, kaj novega videla na lokacijah, ki sem jih že poznala ali bila nekje, kjer še nisem bila. Oče in mama redno hodita na Višarje; poleti ali pozimi. Pravzaprav je to njun "vsakozimski" cilj. Če je lepo vreme in sneg, je tam gori kot v pravljici, navzdol lahko oče poteši svoje turno-smučarske ambicije, mama pa z derezami priteče nazaj do izhodišča, kar ji je tudi v blazno veselje. Nič čudnega, da uživata. Del te uživancije sta tokrat delila tudi z menoj.  


Štartali smo ob normalni, "človeški" uri in tudi v Radovljici smo si po stari navadi privoščili kavo. Zapeljali smo se do Trbiža in od tam do Žabnic, po italijansko se kraju reče Camporosso in Valcanale. Bilo je hladno, le nekaj stopinj nad lediščem, zato sem se opremila še z rokavicami. Če hodiš s palicami, so roke nekoliko dvignjene in zato slabše prekrvavljene. Pogosto se mi zgodi, da zaradi mraza prstov sploh ne čutim, potem pa začnejo zoprno boleti, ko se prekrvavijo. Ampak to se mi večkrat zgodi pri teku na smučeh.


Takoj od parkirišča se je pot vzpela precej strmo. Zaradi maminih besed sem pričakovala hudo dolgotrajajočo strmino. Pot res ni bila položna, pa še "šodrasta" je bila, tako da hoja res ni bila lahka. Kjer se je dalo, smo krenili po bližnjicah, ki se jim komaj lahko tako reče. Po poti, ki je sicer romarska, je bilo vse polno križev, križcev, znamenj in manjših kapelic, križev pot pač. S kulturno-antropološko-zgodovinskega gledišča zanimiva reč. 

Srečali nismo prav dosti ljudi. Nekaj Italijanov smo ujeli šele pod vrhom, ko se pot iz grape dvigne do smučišča in pašne planine pod Višarjami. Tod postane pot zelo drugačna, prijetnejša. Široka kot mulatjera cik-caka skozi macesnov gozd. Macesni so žareli v soncu, kot živo zlato. Postajalo je vedno topleje in Craft in Under Armour sta postajala krepko prevroča. Le še uvivnk me je ločil od pogleda na vas in ta pogled sem komaj čakala.


Vas je res čudovita. Malo italijanska z avstrijskim pridihom urejenosti in neko furlansko nenavadnostjo. Ker je bil praznik in še mrtva sezona po vrhu, sta bila odprta le dva lokalčka, trgovinice pa so bile zaprte. Po eni strani mi je bilo žal, po drugi pa sem tako lahko bolj uživala v miru. V daljavi se je videl Mangart, poleg njega Jalovec, bolj desno Kamniti lovec in še bolj desno nad dolino Zajzere, se je dvigala severna stena Montaža in levo od njega skupina Špikov in kraljevski Viš. Proti severu se je videl Trbiž, Beljak v daljavi in malo bolj zahodno Rateče in Podkoren. Če sem pogledala malce bolj v daljavo, sem videla v soncu kopajočo se Cimo Bella (Lepi Vršič) in poleg njega Monte Cocco (Kok). V daljni daljavi so se videli pa tudi Dolomiti. Oh...


Grešno se bi bilo takoj odpraviti nazaj v dolino. Usedli so se na zlomljeno klop ob cerkvi in se malo "martinčkali". Sama nisem zdržala pri miru in sem šla malo naokoli, raziskovala okolico, arhitekturo in se poigrala s prvim letošnjim snegom. No, vsaj mislim, da je prvi. Zame je.




Odpravili smo se še na drugi konec vasi, kjer okolico uničujejo smučarske naprave in pripadajoči objekti, a je istočasno od tam najboljši in najlepši pogled na vas. Ustavili smo se na terasi, ki je sicer terasa restavracije, a ker je bila zaprta, je bila prazna. 

Mami se je ulegla na klopco in uživala, z očetom pa sva imela drugačno veselje; prileteli so krokarji. Menda so to planinske kavke, ampak jaz sem jih preimenovala v krokarje. Ta perjad je precej pogumna in mi je zato naredila še toliko več veselja. Navadila sem se, da je pametno imeti s seboj vrečko priboljškov za živali, ker vedno srečam kakšne "pošasti" in jih rada razvajam. Tako sem za "foro" vrgla ptičem košček dehidriranega piščančjega mesa in v trenutku je izginil. Kavke so do neke mere mrhovinarji, poleg tega pa živali same vedo, kaj je primerna hrana za njih, tako da se nisem preveč obremenjevala s tem, ali smejo jesti meso ali ne. Definitivno pa je za ptiče bolje karkoli drugega, kakor kruh. 
Kako sem se nasmejala tem frajerjem! Neverjetno lepi in pametni ptiči so. Najpogumnejši od njih mi je skoraj jedel z roke in bil pravi akrobat, ko se lovil koščke mesa kar v zraku.


Ko mi je zmanjkalo priboljškov, so to hitro pogruntali in kar naenkrat nisem bila več zanimiva. Odleteli so stran, meni pa je bilo kar malo žal. Ampak večno tako ne bi vzdržalo naše prijateljstvo. 

Počasi smo morali močneje zavezati vezalke in se spustiti nazaj v dolino. Ura je bila že pozna in krajši dan se pozna. Še zadnjič sem pogledala na vas, nato pa smo se po smučišču vrnili do planine, od tam pa po isti poti navzdol. 



Hodila sem s težavo, no, nisem ravno lebdela. Po starih izkušnjah me je nekaj "štihnilo" globoko v sklepu kolka, bolela so me kolena, vsake toliko pa me je še na petnem delu podplata nekaj speklo, kot bi imela žulj. Vse težave sem prezrla in sledila staršem. Vsake toliko sem se ustavila in "škljocnila" še kako fotografijo, hkrati pa še sprostila tenzijo okoli kolen. 


Malo pred avtom sva z očetom za štos odtekla še en krajši šprint. Kar tako za šalo, vsak s svojim nahrbtnikom in pohodnimi palicami v rokah, pa tudi pohodni čevlji niso najelegantnejši za tek. Vse skupaj bi bilo lahkotno, če ne bi bil ta šprint v klanec, edini klanec navkreber po poti navzdol. Vsi trije smo se nasmejali, ko sva za šalo tekmovala.

Pri avtu sem lahko končno pretegnila noge, svoje vtise pa smo strnili na kavi na standardni lokaciji v Kranjski Gori. Dan je bil čudovit, izlet je bil super, lokacija fenomenalna. Končno sem bila tudi jaz na Višarjah in dan sem preživela s starši. Nad slednjim sem vedno navdušena, ker vedno uživam! 
Ko bo padel sneg, šibam na Višarje spet... pa še rima se skoraj. :) 

sreda, 29. oktober 2014

Ritmična gimnastika - trening za gibljivost

Z današnjo sredo sem prevzela tudi treninge za gibljvost. Dekleta, ki trenerajo twirling, morajo biti tudi fleksibilna in ker je gibljivost lastnost (ali veščina), ki se pridobiva počasi in z veliko treninga, je potrebno za dovolj obsežne in pogoste treninge poskrbeti že zgodaj. Seveda je potrebna precejšnja mera pazljivosti, znanja in potrpežljivosti, saj so si otroci precej različni po predispozicijah in vsak zahteva svojo pozornost, s pretiravanjem in neznanjem pa lahko še prehitro pride do poškodb. Skozi približno 9 let izkušenj sem se naučila, kje so meje in kakšni gibi koristijo in kakšni lahko celo škodujejo. 

Trening vedno začnem z ogrevanjem; to je z vrtenjem zapestij, gležnjev in kolen, nadaljujemo s tekom, poskoki, hopsanjem... včasih vključim še kakšno atletsko tekaško vajo kot je striženje, skiping, zametavanje... Dalje nadaljujemo z dinamičnimi vajami v prostoru; vrtenje glave, ramen, rok, bokov, odkloni, predkloni in zakloni. Na tleh naredimo navadno precejšnje število ponovitev predklonov, ker je to osnovna vaja, ki koristi za iztegovanje nog, tudi v špagi. Vedno so ogrevamo za moško in nato še za žensko špago, ker je načeloma moška lažje izvedljiva. Predno pa dejansko držimo špago ali jih raztegnem za špago, se natančno ogrejemo in naredimo nekaj predvaj (moške in ženske polšpage). Dekleta ne marajo, kadar jih potiskam v špago, ampak le tako napredujejo, ker same od sebe delajo večinoma po liniji najmanjšega odpora in se ne trudijo dovolj. Ko jih raztegujem, vedno pazim, da so v pravilnem položaju in vedno mi je jasno do kje lahko potiskam. Z izkušnjami sem si pridobila tudi ta občutek. 

Fotka iz mojega arhiva 


Nadaljujemo z vajami za hrbtenico, ki si spet sledijo od najbolj osnovne k težjim. Hrbtenica je še posebaj občutljiva (sploh pri otrocih, ki še rastejo), zato je potrebno delati postopoma. Most in hoja v mostu, pridejo prav na koncu, ena bolj zahtevnih vaj je tudi sed v ženski špagi s sočasnim zamahovanjem z roko v zaklon. Vaja zahteva več gibljivosti v nogah in hkrati tudi v hrbtu. 
Po vsaki težji vaji seveda poskrbim za sprostitev mišic in razteg v obratno smer. Če so dekleta delala most, zahtevam predklon. 

Z veliko vztrajnega dela lahko (tudi odrasli) pridobimo precej gibljivosti. Če smo bolj gibljivi, se bolje počutimo in se lažje gibamo. Lahko je odlična samostojna vadba ali dopolnilna kakemu drugemu športu. Sama zase vem, da veliko lažje in bolje tečem, če se pred tem dobro razgibam. Vsakič po mojem treningu se počutim odlično, pa čeprav sem na treningu v vlogi trenerke in le pokažem kakšen element ali vajo. Skozi tri ure treneranja sem tudi sama precej bolj razgibana in počutim se super. Poleg vsega pa takšne vaje koristijo tudi za boljšo držo telesa, posledično je manj stresa na sklepe in kosti, ohranjajo vitalnost in manj se redimo. Torej, vaje za gibljivost so super. Ampak brez pretiravanja, ker ni življensko pomembno, da naredimo špago že jutri. Malo po malo, pa bo šlo!       

ponedeljek, 27. oktober 2014

Ljubljanski maraton - "donkihotski" polmaratonski tek z mlini na veter

No, v resnici ni bilo tako grozno. Nisem se počutila popolnoma poražene, čeprav nisem dosegla cilja, ki sem si ga zastavila. Rabila sem tistih 35 sekund pod dvema urama, ampak v cilj sem prišla v času 2:01:10. Razočarana sem bila, to je res, ampak vse okoliščine, zaradi katerih sem stopila preko zadnjega tepiha z zamudo, mi to opravičujejo. No, skoraj. Ko sem danes na kup zlagala oprane tekaške "cujne" in se nasmehnila, ko sem ugotovila, da sem spet oprala pozabljen paketek žvečilk v zadnjem žepku mojega tekaškega krila, sem dojela, da sem pravzaprav zadovoljna z rezultatom.

Včeraj zjutraj sem pojedla malo toasta, spila kavo in kakega pol litra čaja. Naučena sem že, kaj mi pred tekom ustreza jesti in kaj ne, tako da s tem nimam več težav. V Ljubljano smo odšli zgodaj. Peljal je prijatelj in zraven je šel tudi njegov oče. Uspelo nam je parkirati kanček stran od rimskega zidu, potem pa smo se prešerne volje odpravili do Emonske kleti v mestu, kjer smo imeli garderobo in štartno mesto skupinskega ogrevanja. Časa smo imeli dovolj za še eno dozico kofeina, potem pa se je začela akcija. 

V Emonski kleti smo se preoblekli in počakali na trenerja "tahitrih", da je dal znak za začetek ogrevanja in skupinsko fotko ekipe, ki je tekla na 21 ali 42km. Tudi med ogrevanjem sem se počutila odlično. Občutek sem imela, da me nikjer nič ne zateguje in bila sem sproščena. Nisem pa vedela, da je to zatišje pred nevihto. 
Na štart smo se spet odpravili malo pozno in ni mi preostalo drugega, kako da preplezam ograjo cone okoli časa 1:48, ali nekaj podobnega. Zaradi adrenalina nisem bila niti pozorna. Vem samo, da je bila cona 3. Tekače so nas naprej spuščali po conah, tako smo mi štartali približno 6 minut za prvimi. Ker sem se zavestno odločila, da bom na tekih tekla brez Suunta, mi je čas naslednjih par ur mineval le na približno. Končno smo štartali, počasi zaradi gneče. 

"Razgrajači" na dvignjenem odru so nam dali še malo vzpodbude, potem pa akcija. Malo smo se prehitevali, malo odskakovali in se borili za svoje mesto na cesti. Šlo mi je dobro, tempo je bil soliden, približno 5:15min/km. Potem pa se je začelo mesarsko klanje. Po zunanjem delu leve noge me je nekaj "šponalo". Kot bi mi dva škratka držala elastiko, en v kolenu, drugi v gležnju, in jo nategovala do konca. Na vodni postaji na 5. kilometru sem z lončkom v roki stala na robu najbližjega robnika in skušala tiste dva škratka prepričati, da nehata. Bolečina je nekoliko popustila, a ne za dolgo. Pravzaprav je bil hecen občutek; kot da ne bi imela oživčene noge in tudi če sem hotela pospešiti ni šlo, kot da me noga ne bi ubogala. Ta občutek se je stopnjeval vse do cilja. Zadnjih nekaj kilometrov nisem mogla pospešiti, čeprav sem hotela. Dejansko, kot da noge ne bi čutila dovolj, da bi jo lahko imela popolnoma pod kontrolo. No, vse kar sem čutila je bila bolečina. Bolelo me je od kolka, kjer me je nekje na polovici proge vščipnilo, pa do gležnja in to le v eni nogi. 

Na 19.km od 21. Foto: B. Šinigoj


Če vse tegobe odmislim, je bilo prijetno. Ponavadi so mi bili teki, organizirani v Ljubljani zoprni, tokrat sem se počutila bolje. Srečala sem nekaj znanih obrazov ob progi, bratranca in njegovo ženo z otroki, starega očeta, nekaj bivših kolegov z Vrhnike, varovanke iz Logatca, videla sem tudi nekaj strank iz Ljubljane in z Vrhnike, bivšega fanta za fotografskim objektivom in tekaške kolege Tadeja, Natašo in Andraža iz vrhniške tekaške ekipe. Na splošno je bilo letos tudi bistveno več navijačev ob progi, tako je bilo zabavneje in dejansko ob bučnem navijanju lažje pospešiš tistih nekaj korakov, ali pa se vsaj nekoliko bolj poskočno odrineš v naslednji korak ali celo lažje preboliš še kak uvivnk proge mimo cilja. Poleg vsega nam je bilo tudi vreme več kot naklonjeno. Temperatura je bila idealna, vetra je bilo zelo malo, po nebu pa so se izmenjevali oblački in sonce. Bilo je ravno prav za kratko tekaško opravo, karkoli več je bilo že vroče in čudila sem se tistim, ki so tekli v dolgih pajkicah, rokavicah in podloženih anorakih. Nemogoče da jih je tako zeblo, verjetno ti ljudje le nimajo dovolj izkušenj z oblačenjem za tekme teke. 

V končni fazi je bil Ljubljanski maraton zame samo en od tekov v sezoni. Vedno si poskušam ustvariti občutek, da je vsak tek velika izkušnja, preizkušnja in pomemben zastavljen cilj. Ni mi logično, da bi trenirala le za en točno določen dogodek v letu. Zato mi je bila ideja za sodelovanje v pokalu Alpe Adria run lani in letos tako všeč. Polmaratoni v Trstu, Celovcu in Ljubljani so bili zame enakovredni cilji, za katere sem se poskušala enakovredno in maksimalno pripravljati. Jasno je, za katerega sem se pripravila nekoliko bolje, ampak vseeno sem imela preko celotne sezone enakomerno razporejene cilje. In tudi z včerejšnjim tekom sezone ni konec. Sežanskega pozdrava jeseni res ne bom odtekla na vso moč (predvsem ker je le teden dni pred tekom v Palmanovi), Palmanovo pa že uvrščam med višje cilje. 





sreda, 22. oktober 2014

Ritmična gimnastika - kaj, zakaj?

Ritmična gimnastika je olimpijski (tekmovalni) šport, ob manjši imtenzivnosti in dolžini treningov pa se lahko dekleta ukvarjajo z ritmično gimnastiko zgolj rekreativno. Dekleta sem napisala namenoma. S tem športom se ukvarjajo večinoma deklice, zelo majhen procent je tudi moških. V tem primeru je ritmična gimnastika nekoliko drugačna in z njo se ukvarjajo predvsem v azijskih državah. 

To je lep šport, ki dekletom ponuja veliko. Z učenjem prvin tega športa pridobivajo fizično  moč, koordinacijo in usklajenost gibanja, motoriko, gibljivost, lepšo držo telesa in eleganco v gibanju. Istočasno lahko pridobijo veliko samozavesti, bolj so samokritične, spoznajo nove prijateljice, izoblikuje se jim čut za estetiko in so bolj disciplinirane, dolgoročno na vseh področjih. 


Vir: internet


V ritmično gimnastiko so vključene prvine baleta, ki je nepogrešljiv za učenje natančnosti gibov, elegance in boljše postavitve telesa v prostoru. Istočasno je za izvedbo gibov potrebna tudi moč in za to se na treningih posvečamo tudi vajam za moč. 

Bolj priljubljen del treninga je gotovo delo z rekviziti. Poznamo pet rekvizitov, ki jih je za tekmovanja potrebno obvladati z obema rokama, kar je koristno se razvoj moči, koordinacije in motorike celotnega telesa. Ti rekviziti so kolebnica, obroč, žoga, kiji in trak. 

V Sloveniji je (bilo) kar nekaj dobrih tekmovalk, zato ne gre reči, da v Sloveniji nimamo nadarjenih deklet. Je pa res, da je ta šport slabo poznan in še slabše razširjen. Prednjačita ljubljansko in mariborsko področje, medtem, ko so druge pokrajine in kraji slabo zastopani v ritmiki. Iz leta v leto se stanje izboljšuje, a kljub vsemu si želim, da bi se s tem lepim športom spoznala tudi dekleta na dolenjskem in primorskem, pa tudi kje drugje.

torek, 21. oktober 2014

Tekaški izlet - Kranjska Gora, 3. uvivnk na Vršič in Krnica

Od letošnjega poletja me navdušujejo gozdne poti in razgibani tereni. Še če bi me spomladi kdo vprašal, kje tečem najraje, bi odgovorila, da mi je najljubši asfalt, če bi me vprašal danes, je to vse prej kot asfalt. Pa ne govorim o tem, katera podlaga je bolj "zdrava" in manj obremenilna za sklepe, ampak le o tem kaj imam raje, kaj mi je večji izziv. Za to je precej zaslužna (ne morem reči kriva) moja udeležba na Katarinskem teku, to pa je podkrepilo še branje knjige Ultrablues. Tako sem čakala lep vikend in šanso, da si vzamem frej dan.

Štart na parkirišču v Kranjski Gori
Neumno bi bilo pretiravati s kilometrino en vikend pred ljubljanskim maratonom, zato do odločanja za tek v Tamar in ali v Krnico praktično ni niti prišlo. Pa tudi tega teka v Krnico nisem vzela kot blazno resen trening in sem že vnaprej razmišljala, da ne bom pretekla celega kroga v enem "šusu", namenoma. 

Zjutraj sem štartala od doma v meglenem jutru, a obetal se je čudovit dan. Soncu je meglo uspelo več kot odlično topiti in Gorenjska se je že kopala v soncu. Tudi vidljivost je bila odlična, tako da se je videl Triglav in s starši bi si lahko celo mahala, glede na to, da sta se tisti dan odločila potikati nekje tam okoli. Šla sta na Kredarico, kar je svojevrsten podvig, sploh ker moja draga mati že nekaj časa toži za bolečinami v kolku. 

Parkirala sem na parkirišču v središču Kranjske Gore, pri zdravstvenem domu. Na soncu je bilo prijetno, a nisem mislila, da bo zrak v senci tako hladen. In bil je. Čim sem zavijugala mimo Brinclja, Kekca in hotela Lek, sem tekla v senci in bilo je vražje hladno. Majica z dolgimi rokavi in pajkice preko kolen niso bile dovolj, a je bilo znosno. Tako in tako mi je hitro postalo vroče. Pri jezeru Jasna sem srečala dva kolesarja in precej me je presenetilo, da sem enega od njiju poznala. Anžeta, ki je bil z mano, je to v šali spet malo pojezilo. "Kamor koli greva, ti vse poznaš!" Nasmejala sva se in tekla naprej po Vršiški cesti. 

Začetek vzpona


Od mosta preko Pišnice dalje sem utihnila. Začel se je klanec in to ne takšen, ki bi ga uvrstila med položne. Mimo naju so vozili avtomobili in motoristi. Bila je že takšna ura, da jih je bila cela množica in precej ljudi naju je prav čudno gledalo, ko sva tekla v oni klanec. 1. in 2. uvivnk sta bila mimogrede mimo, do 3. pa se je cesta vlekla ko jara kača. V spominu sem imela, da je odcep za Krnico na 3. uvivnku. Preko hribov je na cesto posijalo sonce in to je izgledalo fantastično. Vse je bilo oranžno-rumene barve, ko so sončni žarki predirali jesensko listje. Ko bi le imela s seboj fotoaparat! Pa še to ne bi mogla poustvariti trenutka, kakršen je bil v živo. 

2. uvivnk

Tik pred 3. uvivnkom sva se ustavila, ker naju je Anžetov GPS zemljevid na uri zmedel. Nisem bila več prepričana, da se proti Krnici zavije na tem mestu. Kadar se ne upam zanesi na svoje znanje, pokličem očeta. Dobila sem ga, ko sta z mamo sopihala po poti proti Planiki od Vodnikove koče na Velem polju. Joj, kakšne spomine imam na moj potep tja pred leti! Oče je dejansko potrdil moje domneve, da je pot prava. 
V tistem trenutku se je mimo pripeljala nekakšna avtobusna rohneča kripa in se škripajoče spustila po cestici proti Krnici. Avtobus je bil posrečeno porisan z liki iz Kekca in tudi registrska tablica je bila temu prilagojena: KR BEDANEC. Otroke so peljali v Kekčevo deželo. Očitno imajo eno Trentarji in drugo Kranjskogorci, ali se motim?

Pašna planina pred Krnico
Tudi midva sva stekla navzdol po tej gozdni cesti in prišla do potoka, reke... kakor se vzame. Čeznjo je vodil manjši mostiček in švignila sva preko. Še okoli nekaj dreves je bilo treba steči in odprl se je prečudovit pogled. Lahko rečem, da česa lepšega še nisem videla. Pašna planina v zlatih odtenkih jutranjega sonca in rosna, malce rumenkasta trava s katere so se dvigale meglice in izhlapevale. Sredi travnika stoji nekoliko večja lesena hiša, ki pa si mi je ni uspelo ogledati, a na prvi pogled je delovala precej avtentično. Za piko na i je bilo ozadje planine polno visokih hribov. Res noro lepo in z besedami težko opisljivo. Na robu travnika stoji simpatičen spomenik ponesrečenim v gorah. Tam stoji kot opomnik, da je lepota lahko tudi nevarna.  

Pogled iz Krnice
Mivda sva pot nadaljevala spet po senci in pot se je začela strmo vzpenjati, kar je pomenilo, da nisva več daleč od koče. Ravno sem se "naštelala" za tek v klanec, ko je nekaj prirohnelo za menoj. Ustavila sem se na robu ceste in pogledala nazaj. Proti meni je drvel rumen Golf 1 in tudi registrska tablica je bila v tem stilu: KR GOLF 1. Pogledala sem kaj za en čudak vozi sem gor in v avtu je sedela mlajša ženska, urejena in s sončnimi očali. Takoj me je prešinilo, da je to verjetno natakarica v koči, golf pa njen služben avto. 

Koča v Krnici
Vse je kazalo, da sem imela prav. Ona nama je postregla "štamprle" borovničevca in kozarec vode. H koči je sijalo sonce in bilo je prijetno, a ni bilo pametno, da bi se dolgo zadržala tam. Čakalo naju je že kar nekaj kilometrov teka. Od koče sva krenila pravi čas, kar so začeli prihajati pohodniki v izdatnem številu. Ko sva tekla navzdol sva jih srečevala cele skupine. 

Struga Pišnice
Tek je bil zabaven. Šlo je skoraj kar samo, edino na pot sem morala gledati zelo zbrano in paziti kako stopam. Večinoma so bili na poti večji kamni, sploh kjer je preko poti tekel hudournik. Vse mi je šlo precej lahkotno od nog. Razjezil me je ignorantski odnos nekaterih ljudi. Prav neverjetno je, kako bi lahko le na podlagi srečevanja "kulturno antropološko popredalčkala" te osebke. Tisti, ki se umaknejo na eno stran poti in lepo glasno pozdravijo so zagotovo pohodniki in to ne le občasno-nedeljski. Tisti, ki pogledajo stran ali te gledajo ko Marsovca, so tisti "mestneži", ki so se le prišli malo nadihat svežega zraka. Kulturni fenomeli pa so Italijani. Ko srečaš Italijana, je to razvidno že z jakostjo njihovega govora, ko greš nasproti te ne opazijo, se ne umaknejo niti za centimeter, četudi moraš ti skočiti v grmovje ob poti, da bi pozdravili, je pa itak njim tako domače, kot meni kvantna fizika. Seveda v vseh treh skupinah obstajajo izjeme, a v splošnem je tako. Počasi začenjam verjeti, da je to drži, ampak navadila se pa ne bom. Ni lepo, ni vljudno. 
Nad eno takšno italijansko skupino sem se razjezila in se konkretno zadrla, ko sem šla mimo. Pomagalo seveda ni, ker me verjetno nihče niti opazil ni, a potešila sem malo jeze.   

Ko sva prišla na cesto sva bila oba že utrujena in imela sva še slabe tri kilometre do avta. Pretekla sem jih počasi, a z lahkoto. Anže je v centru ubral še neko bližnjico preko parka za hotelom Ramada in čepav sem hotela teči okoli po cesti, sem mu vseeno sledila. Končno pri avtu. No, imela sem mešane občutke; po eni strani sem bila vesela, da sem na cilju, po drugi mi je bilo žal, da je bilo že konec. V vsakem primeru pa sem bila zadovoljna s tekom. Kljub utrujenosti me je nafilal z energijo. Krog, ki sva ga pretekla je nanesel slabih 15km in okoli 400 višincev, kar je ultimativen dolgi tek za pred LMjem. Po LMju pa Tamar?