nedelja, 29. december 2013

Sabotin, 609 m.n.v.

Skoraj točno dve leti sem bila nazadnje na Sabotinu. Vzpetinica nad Solkanom, ki na eno stran gleda na Goriška Brda, na drugo pa se spogleduje s Sveto Goro in Škabrijelom, je v prejšnjem stoletju preživela spopade med Italijani na Avstro-ogrsko vojsko, danes pa nanjo "spleza" veliko več Slovencev. Iz neznanega razloga se mi dopade že ime Sabotina, všeč mi je tudi, ker je veliko bolj primorski, kakor gorski, snega praktično ni tu gori in je zato super izlet tudi v zimskih mesecih, pa še praviloma je tudi precej bolj toplo, kakor kje drugje.

Sveta Gora s pobočja Sabotina, foto: A.P.


Ker obljuba dela dolg, sem se "napokala" v avto, spotoma pobrala še kolega in mimogrede sva po jutranji kavi v Šempasu, že bila v Solkanu. Na parkirišču se je še zdelo, da bo toplo ozračje uničila burja, ampak se je do takrat, ko sva prišla na vrh že popolnoma umirila.



Najboljši izbor poti je po severni poti gor in po južni dol. Na tak način pot ni monotona in res si pogledaš celoten hrib, po celotnem grebenu. Vreden je ogleda. Kaverne iz prve svetovne vojne, ostanki strelskih jarkov, manjši urejen muzejček v eni od kavern takoj ob planinskem domu in napisne table pripovedujej zgodbe vojakov, ki so imeli nadzor nad avstrijsko vojsko. Pri raziskovanju ohranjenih rovov je čelna svetilka neprecenljiva in izziv se je sprehajati v kavernah, kjer ne vidiš niti deset centimetrov pred seboj in edino kar slišiš so kapljice vode, ki trkajo ob skale. Še vedno si težko predstavljem, kako so vse te rove, jarke in luknje skopali vojaki med tem, ko se je vse okoli njih svetlikalo in jih pokalo nad glavami, še manj pa, kako so zmogli tu živeti in celo preživeti.



Pot od planinskega doma dalje poteka po grbenu. Levo se odlično vidi cerkev na Sveti Gori in pripadajoči samostan, pogled nižje razkrije nekaj porečja Soče, ki je bila ta dan hecno motna. Desno se odkriva Padska nižina z Vidmom, Goriška Brda, nekoliko bolj spredaj pa Gorica, Nova Gorica s Sočo, dalje se vidi Kras s Cerjami, Miren in nekje v ozadju se je svetilo morje in pred njim žerjavi v Trstu. Ob boljši vidljivosti bi lahko opazovala še naše Julijce in celo Dolomite. V glavnem, razgled za dolgotrajno opazovanje. V tako lepih razgledih rada užival molče, brez besed. 


Ljudi na grebemu je bilo precej. Buongiorno, dober dan, ciao, živjo... Še več je konfinov. To je eno od področij, kjer neuradno lahko največkrat prestopiš državno mejo med Slovenijo in Italijo. Linija obmejnih kamnov poteka malo po poti, malo levo, malo desno, cik-cak... Tudi signalu na telefonu je meša cel čas. Po celo vrsti belih obmejnih kvadrov pot pripelje do ruševine cerkvice sv. Valentina. Še vedno se lepo vidi glavna ladja, oltar in zakristija. Od tu je po mojem mnenju najlepšo razgled daleč naokoli in vzela sem si minutko za uživanje s svojimi mislimi. Predramil me je kuža, ki me je prišel pozdravit. Očitno je bil italijanski psiček. Na "kuža" se ni odzval, ko sem mu rekla pa "cane", me je pogledal. Luškano za nasmejat se.



Le še pot navzdol naju je čakala. Ni pretirano strma in prizanesljiva do mojih kolenskih sklepov. Postalo je tudi toplo, kljub temu, da se je sonce sramežljivo skrivalo za oblaki. Za v vazo sem po poti nabrala nekaj vejic asparagusa... rastlinje je tu popolnima primorsko, nižje ob cesti proti Goriškim Brdom raste celo brnistra.



Le še zadnji pogled na oba mosta naju je ločil od avta in malce žal mi je bilo, da se je izlet končeval. Podaljšala sem ga še z obiskov Svete Gore s predhodnim obračanjem v Grgarju. Zgrešila sem cesto za na Sveto Goro, pač. Moj avtoček je sopihal v strm klanec proti vrhu, ampak je bilo vredno. V cerkvi so postavljene jaslice. Res so lepe in lepo postavljene, brez pretiravanja. Skromno in lepo, tudi rdeče lučke na asparagusu. Na Sveto Goro tudi vodi pešpot, le ni tako dobor označena. Na poti je tudi nekaj kavern, avstrijskih.
Odkrivanje ostankov 1. svetovne vojne na Sveti Gori in Škabrijelu bo počakalo do naslednjič.