petek, 01. november 2013

Vogel, 1922 m.n.v.


Moje hecanje, da bi šli na Mangart se je sprevrglo v dejansko idejo, da bi šli na Mangart, na koncu pa smo pristali na Voglu. V fiksnem planu smo torej imeli zgodnji štart od doma in vožnjo prek Jesenic do Kranjske Gore in dalje mimo Rateč v Italijo in preko Predela nazaj v Slovenijo. Potem pa bi se sproti odločali za konkretnejše podvige.

Zjutraj je bila še tema, ko sem si skuhala kavo in istočasno spakirala nahrbtnik, v avto zmetala pohodne čevlje in palice. Na srečo sem lahko na zadnjem sedežu še malenkost zadremala. "Kavoljubci", kakršni smo bili ta dan skupaj, nismo mogli, da se ne bi ustavili še na eni kavi, v Vopi v Kranjski Gori. Kofe, ambient in splošno vzdušje so mi tam tako pri srcu že vrsto let, da se tam vedno rada ustavim. Tokrat me ni motil niti hrup zaradi prenavljanja lokala in tematske okrasitve za večerno žurko ob noči čarovnic.

Nismo se zadržali pretirano dolgo, ker smo imeli še kar nekaj vožnje pred seboj. Bolj, ko smo se bližali Predelu, bolj gosta je bila megla. Trma nas je silila, da smo se odpeljali do sedla in upali, da sloj megle ni debel in da nas bo na vrhu sedla pričakalo sonce. Iz ovinka v ovinek smo imeli manj upanja. Megla, megla in megla, povsod in vedno gostejša. Krepko sem bila razočarana. Niti svetlilo se ni, nič. Ni imelo smisla, da bi se odločili za pohod na Mangart, ne glede na željo. Nič nimaš od izleta, če celo pot vidiš le dober meter pred seboj. Poleg tega je še par stopinj hladneje in potem res ne moreš imeti lepega spomina na izlet.


Med vožnjo s sedla smo srečali dva para ljudi, ki s ose peljali na sedlo. Kaj, njim je vseeno, če bodo vsaj štiri ure hodili v megli? Kje drugje je verjetno bolje.
Od cesti se še vedno jasno vidi kraj, kjer se je pred leti utrgal plaz; kar z grozo sem si predstavljala, kaj so takrat doživljali prebivalci Loga. In ravno Log, ta luškana in prijetna vasica nam je priskrbel čudovit pogled naprej po dolini navzdol; že pred Klužami je sijalo sonce. V Logu sem se pravzaprav želela za hip ustaviti, ker mi je po pripovedovanju Log ostal v spominu kot kraj prijetnih ljudi, posebne arhitekture in v katerem deluje pub, katerega lastnik je "vaški posebnež". Nikakor ne z negativnim prizvokom, zagotovo pa je zanimiv človek. A čas nas je preganjal.



Nepričakovano smo se ustavili nekaj deset metrov naprej od trdnjave in se po urejeni potki spustili do Koritnice. Čista, na las podobna Soči, je poskočno skakljala preko skal, pritekla pa je prav izpod trdnjave, ki se je nekoliko više na griču kopala v soncu. Preko Koritnice na tem mestu vodi ozka brv. Mostovi so trdni, brvi pa... hinavsko se je guncala levo in desno. Kljub malce neprijetnemu občutku sem se podala čez, kjer je dalje vodila pot po vrhu kanjona prav do podstene. Pri koncu poti je zapičen spominski križ nekemu Štefanu, ki je tam nekje nesrečno preminil. Kako? Morda je se celo po kanjonu peljal s čolnom in se ni vse izteklo po njegovem planu?

Prava vaja za moč je bil naš vzpon do avta, na nivo ceste proti Bovcu. Morda celo tako zahtevna, da je druga ženska članica naše ekipice zahtevala postanek za nadomestilo "cukra v krvi" v Bovcu. "Čomparski" kraj je bil obsijan s soncem, zrak prijetno topel in ljudje so se martinčkali ob kofetkih. Ampak kaj bo pa pozimi? Kaninsko smučišče je "fuč", dva velika hotela so zaprli... koliko bo sploh turistov pozimi v Bovcu in kaj lahko nudijo turistom zdaj, ko smučarija odpade?




No, za nov cilj smo si izbrali planine pod verigo Tolminskega Kuka, Vrha nad Škrbino, Globokega in Vogla. Te planine so vse pašne in delujoče; Lom, Kuk in Razor. Nekoliko nižje ob cesti je še planina Stador, precej višje in nedostopna z avtomobilom pa planina Na kalu, ki je po vsej verjetnosti opuščena. Iz Tolmina cesta pelje skozi Podljubinj in Ljubinj, potem pa se začne strmeje vzpenjati in kmalu se asfalt spremeni v makadam. Na splošno je cesta precej lepa in lahko prevozna, ampak tokrat jo je nekoliko uničilo deževje, poleg tega pa še domači gozdarji med spravilom lesa, nekaj pa verjetno tudi traktorji in krave, ko so se ob nedavnem koncu sezone paše vračali v dolino. Sploh ker je cesta ozka in prekrita z listjem je srečanje z nasproti vozečimi (večinoma) domačini izziv. "Rikvercanje" kar naenkrat ni več tako enostavno. Po nekaj dozah stresa smo parkirali na Planini Kuk.

Glede na to, da je bila ura že krepko v popoldnevu, smo rekli, da gremo do planine Razor, potem pa se bomo odločili dalje.
Zrak je bil še nekoliko topel, malo ga je še grelo sonce, ampak ker je konec novembra že precej nizko niti nisem pričakovala viskih temperatur. Poleg tega je pihalo kar krepko. S planine Kuk do planine Razor pelje prijetna, precej zložna in široka pot, pastirji in sirarji jo uporabljajo celo kot vozno. Ljudi je bilo ta dan sila malo. Srečali smo četverico mlajših pohodnikov, ki so se vračali navzdol in malce kasneje še moškega z neskončno radovednim aljaškim malamutom. Radovedneža bi z lahkoto odpeljala s seboj.

Že po dobre pol ure smo prišli na planino Razor. Tam ni bilo žive duše. Pastirji in sirarji so že odšli in s seboj odpeljali krave in ovce. Tudi planinska koča malenkost više je bila zaprta. Edini ljudje na planini so bili tričlanska družina, ki so zavzeto nabirali šipek, ki ga je res v izobilju v tem času.




Planina me je prevzela, ponovno. Pojma nimam kaj je tisto, zaradi česar se mi na planinah svetijo oči. Še bolj so se mi zasvetile, ko sem daleč preko doline zagledala planino Sleme. To planino sem obiskala skupaj s še nekaj drugimi planinami pod Mrzlim vrhom. Vedno me navduši, ko od daleč zagledam planino, koije že poznam. Tako si lažje predstavljam, koliko planin in katere so bile (in so) na tako velikem, a vseeno malem področju in kako množična je bila gorska paša včasih. Hkrati pa še ugotavljam, koliko starih "pašnih običajev" se je ohranilo do danes.
Na planini Razor se je bilo potrebno odločiti, kaj bomo. Najbližja se nam je zdela varianta, da gremo na Vogel. Bila je tudi najpreprostejša, ker smo jo vsi že poznali. Na tablici je pisalo, da je do vrha Vogla dve uri hoda. Ker nas je preganjal čas, smo krepko zagrizli v pot in opravili vzpon v nekaj več, kakor eni uri. Skoraj rekreativna hitrostna dirka.
Na vrhu nas je ponovno posrkala vase megla in nam popolnoma onemogočila pogled na Bohinjsko stran. Videlo se je v Baško grapo, videla se je Rodica, videlo se je nazaj navzdol po naši poti, le moja želja po pogledu na Bohinjsko jezero je ostala neizpolnjena, spet. Poleg megle, nas je motil še hladen veter. Brez rokavic in praktično bunde bi primrznila na prvo skalo. Na Voglu je bila taprava zima!
 S čudežno najdbo rahlega zavetja nam je tudi s hitro hojo pridobljen čas omogočal, da smo na hitro nekaj pojedli, potem pa se odpravili nazaj v dolino. Pohvala gre "čuvajem" gorskih poti. Ne glede na krušljivost zgornjega dela poti in vsemu "šodru", sem z lahkoto stopala navzdol. Sicer je pot prijetna, ne prestrma in ugodna za hojo.

Z našim sestopom z Vogla je precej sestopilo tudi sonce z neba in pohiteli smo do avta nazaj na planino Kuk. Naša želja je bila, da bi se še pred temo vrnili nazaj v dolino, do Tolmina.
Pogled na planino je bil res lep. Popašeni travniki so dajali vtis jeseni in vladala je tišina. Le z Voglom nimam sreče. V tretje gre rado. Naslednjič, ko bom na tem koncu me zanima Vrh nad Škrbino in Globoko. Na Globokem se je bleščal zasilni bivak, nekaj deset metrov stran pa se je z varovalno barvno skrivala prava vojaška utrdba, še iz vojne. "Ferbec" me matra tudi, da bi videla planino Na kalu. Do tam je menda cele dve uri hoda, ampak verjetno se pot nič kaj dosti ne vzpne.

Mrak, veter in mraz so nas dokončno spravili s planin in dejansko je bil že čas za to. Vrhovi se bili vedno bolj megleni in veter se je vedno bolj krepil. Za okras sem nabrala še nekaj vejic zelenja brusnic, ki bodo še kar nekaj časa krasile mojo kuhinjo.


Ni komentarjev: