nedelja, 10. november 2013

Tek na Krasu; Tekaški pozdrav jeseni na Krasu 2013

Po tem, ko se ga lansko leto nisem udeležila, me je letos spet zamikal. Sploh zaradi spremenjene trase, mi je bil zanimiv in tudi časovno je lepo padel med ljubljanski polmaraton in polmaraton v Palmanovi. Mislim na Tekaški pozdrav jeseni na Krasu.
Ne glede na vremensko napoved, s katero so grozili, sem prijavo plačala in se odpeljala do Sežane. Planirala sem, da grem seveda odtečt, razen če bi se vreme izkazalo za izredno slabo. Če bi močno deževalo in še pihalo po vrhu. Pa je bilo vse prej kakor to. Dežja praktično sploh ni bilo, veter tudi ni bil močan, temperatura zraka pa je bila celo presenetljivo visoka, kakih 17 stopinj. Pravzaprav zelo prijetno za tek.
V športni dvorani sta mi prijazna fanta "postregla" s številko 451, na hitro sem preletala ponudbo športne opreme in se počasi pripravila za tek. Mimogrede mi je Mojmir v roke potisnil še dva reklamna letaka za luštne teke v začetku naslednjega leta, oba na Obali, Povežimo soline in Istrski maraton. Če bo zima mila in bomo lahko veliko tekali... Oba letaka sem skupaj z onim za Kraški mali maraton doma dala na vidno mesto, kot opomnik.
Že vnaprej mi je bilo jasno, da sem se oblekla preveč, ampak tako mi je pasalo. Razmišljala sem, da nočem, da bi me na štartu zeblo, med tekom se bom pa že znašla. Štartali smo skozi del Sežane in nadaljevali proti gasilnem domu. Od tu smo tekli po makadamski cesti, lepi in dovolj široki, da se je dalo tudi prehiteti katerega od počasnejših tekačev. Ta del poti je bil rahlo valovit in vzpenjajoči se klančki so bili za nekatere tekače prehudi, ali pa so le začeli s prehitrim tempom.
V gmajni je bilo zatišno, praktično nobenega vetra ni bilo čutiti in vroče mi je bilo že konkretno. Slačenje med tekom je postalo cel projekt; anorak dol, majica z dolgimi rokavi dol in vezanje le-te okoli pasu in anorak nazaj gor. Vse to mi je uspelo med tekom, s katerim sem vztrajala namerno. Izzivala sem napačen ritem dihanja, a mi je uspelo.
Če bi tekli še naprej, bi prišli točno v center Bazovice, a smo na pol poti zavili ostro desno in nadaljevali nazaj proti Orleku. "Kačasta" pot je potekala skozi živi muzej, ki je očitno še v delu. Očistili so kal, verjetno ga bodo še nekoliko obnovili in vključili še pašnike obdane s škarpami.  Mogoče postavijo še kakšno hiško. Se že vnaprej močno veselim, da bom videla ta muzej v delovanju. Kraška kulturna dediščina je resnično neprecenljiva.
Na približno 6. kilometro smo pritekli v Orlek, nekako na zahodno stran vasi. Spustili smo se po klančku navzdol, kjer smo ponavadi tekli navzgor in po nekaj metrih smo se lahko okrepčali. Okrepčevalnica! Zagledala sem mandarine in si vzela dve. To sicer ni v moji navadi, a ker ta tek ni bil tekmovalnega značaja, sem si jih z veseljem privoščila. Za poplaknit sem si vzela še kozarček vode in se sprehodila nekaj deset metrov. Med "medtekovsko" malico me je nalajal kuža in prehitelo kar nekaj tekačev. Pa kaj potem.
Cesto od Orleka do Sežane že zelo dobro poznam in prijetno mi je bilo ponovno teči tukaj. Rahlo vijugasta, široka asfaltna cesta sredi orleške gmajne je tik pred Sežano dobila še nekaj vodne pošiljke, ki so si jo razdelili, a ni bilo nič dolgotrajnega. Na ovinku nas je spodbudila še manjša kopica navijačev, čakal me je še nadvoz nad progo in zavoj v drevored do cilja. Na cilju sem si prislužila energijski napitek in plastenko vode, za spomin pa še medaljico.
Tek v Sežani mi je bil vedno všeč in udeležujem se jih že odkar tečem. Celo moj prvi tek na prireditvi je bil ravno v Sežani. Poleg tega me nanjo veže cel kup lepih spominov. Organizacija je vedno vrhunska in lepo poskrbijo za tekače. Kaj, bom natrenirala za MKM do marca? 

Ni komentarjev: