ponedeljek, 25. november 2013

Mezza Maratona di citta Palmanova; polmaraton v Palmanovi, 2013

Dober teden dni je že od našega kofetkanja na počivališču pri Šempasu.  To nas je energijsko pripravilo na polmaraton v Palmanovi na sijajno lep in topel dan, pa čeprav je bilo jutro vse prej kakor toplo. Gospa, zaprta v Garmin napravi mi je dopovedovala čudne smernice, ampak smo naposled le prišli do obzidja Palmanove. Res pa je, da smo šli "okol rit v varžet".
Malenkost živčna sem se postavila v vrsto za izdajo štartnih številk. Na srečo je bila vrsta za tuje tekače bistveno krajša, kakor ona za italijanske. No, ampak, ko sem končno prišla na vrsto, me je prijazna gospa napotila v drugo vrsto, na izdajo za skupinske prijave. Prerivanja, prerekanja, sprotnega prevejanja in tolmačenja je bilo polno okoli mene, jaz pa sem lahko je ko lolek stala zraven in se počutila, kakor, da me nihče ne sliši niti ne vidi. Končno se je moj pogled ujel s pogledom prijazne gospe s seznamom prijav. "Sinigoj Barbara." Ja, spadam v ekipo ŠD Povž. Vse je šlo tako počasi, da je moja mirnost pojenjala in sem kar naenkrat razumela in govorila italijansko in se na hitro zmenila vse. S kupončkom za prevzem prijavne darilne vrečke, sem stala v še daljši vrsti živčnih tekačev. Vrhunsko!
Štartna številka in čip sta bila deležna vbodnih "ran" in močno sonce me je razrešilo dileme, kakšno vrsto majice naj oblečem. Brez rokavov, definitivno. Čez sem oblekla še majico z lanskega LMja, ampak sem jo tik pred štartom raje zbasala v nahrbtnik za katerega je skrbel Mitja, ker je bilo vroče. Niti tik pred štartom nisem čutila nobene pretekmovalne anksioznosti, sproščena sem bila in čisto netekmovalna. Med ogrevanjem sem zagledala moški del naše povžarske ekipe in trenerjev vzklik "kje ste, asi?" mi je dal nekaj spodbude, da sem z njimi stekla nekaj metrov. Trepljanje po ramenih, rokovanje, spodbuden objem in par hecov mi je še za "štengico" više spravil energijo. Potlej pa je bilo treba na štart. Moje "varovanke" pa nikjer.
Kje se je izgubila Mateja? Ja, čakala je na WC. Nisem videla smisla, da jo čakam, ker vprašanje, če bi se v gneči sploh našli. Pok, ki je oznanjal štart, je bil res pok. POK!!! Prava bomba, petarda, granata. In še odmevalo je ko hudič. In smo stekli ob zvokih Aviciijevega besedila pesmice. "So wake me up when it's all over..." Pa smo šli na pot. Eni v eno stran, drugi v drugo. Ampak smo s kmalu srečali in skupaj tekli dalje.
Lepo, lahkotno sem tekla, ni mi šlo slabo. Prvih deset kilometrov je šlo celo kanček hitreje, kakor na LMju. Po polovici pretečenih kilometrov pa so se začele težave. Pravzaprav nič konkretnega. Brezveze, le tekla ne bi več. Nisem imela zagona. Ustavila sem se na vsaki vodni postaji in namesto hitrega požirka vode, sem se odločila za počasno čajčkanje. Enostavno sem si vzela čas. Še najraje bi se usedla nekam na sonce in uživala. Eh, tek.
Vmes sem ujela našo Majo in z veseljem bi raje klepetala, kakor tekla. Motivacija v podnu, ampak brez razloga.
Kraji skozi katere smo tekli so bili lepi. Nizke pritlične hiše z do najmanjše potankosti urejenimi vrtovi, kakiji na drevju, sivko v lončenini, oh... Z največjim veseljem bi se preselila v tiste kraje. Bluzenje z mislimi po takšnih rečeh mi je pomagala premagovati zadnje kilometre. Za vrhunec moje nemotiviranosti so me začele boleti še noge, vse od kolkov preko zunanje strani nog do meč. Groza!
Nekaj kilometrov pred ciljem sva srečala še poškodovanega trenerja "tekovcev". Če bi se mi dalo, bi se zaklepetala, ampak sem bila raje tiho. Malenkost me je pograbila tekmovalnost in izgubljeni kanček motivacije se je vrnil.
Z dosegom zunanjega obzidja smo začeli srečevati tudi tekače, ki so že s cilja hodili proti avtomobilom. Ja, kako demotivacijsko! Potem sem se s pogledom srečala z nekim tipom, ki mi je rekel "dejmo, Barbara". Samo nasmehnila sem se mu in pojma nimam, kdo je to bil in od kje pozna moje ime. Z novo, frišno molekolo energije, bolečimi nogami in uganko v glavi, kdo vraga je bil to in od kje me pozna, sem se pognala proti cilju. Nekaj sem bila še celo sposobna jamrat. Do trenutka, ko sem zagledala naše povžarje, ki so navijali. Tadeja, Lenart, Branka, Nika... vsi so bili na kupu. Nekoliko naprej me je prijazno pozdravil še "urbani" trener in tedaj je bil moj tekaški korak že krepko strumen in vesel, primeren za ciljno ravnino. Še nekaj metrov in konec.
Noge ne niso več dobro držale. Ne stoje ne čepe, noben položaj mi ni ustrezal. Od kje ta bolečina? Od kje presenečenje, če mi je lahko kristalno jasno? Po LMju sem praktično samo počivala. Tistih nekaj počasih kilometrov, ki mi jih je uspelo preteči, pa je bilo odločno premalo, da bi bilo nogam jasno, da imajo spet za opraviti s tako dolgo preizkušnjo. Poleg tega, pa se psihično nisem niti malo pripravljala na tek. Ni mi bil ciljni tek, bilo mi je skoraj vseeno, kako ga pretečem, le da ga. In sem ga. Še vedno v času, s katerim bi morala biti zadovoljna. Od štirih polmaratonov letos je bil ta drugi po času. Brez vseh mojih "čajank" in zabušavanja na poti, pa bi verjetno bil celo hitrejši kakor LM.
Kljub vsemu sem lahko zadovoljna. Končno sem tekla v Palmanovi. To sem si želala že precej let. Tudi nasplošno sem lahko zadovoljna s celotno sezono. Nenazadnje nisem tip tekačice, ki bi se postavila v tekaške copate in tekla. Za svoje uspehe sem se morala boriti, trenerati. Tek mi gre precej težje, kakor marsikdo misli, ampak sem zato še toliko bolj ponosna na svoje rezultate, ker se moram za njih truditi. Nekaj dni nazaj sem slišala znanca, ki mi je rekel: "Aja, jaz sem pa mislil, da tečeš 21 kilometrov krepko pod 1:50." Ne, precej se moram truditi, da jih pretečem pod dvema urama. Pa vendar jih. Mnogi jih ne ali pa se jih niti ne lotijo.
Palmanova je name naredila lep vtis. S potiskom mojih "nožnih" težav nastran sem uživala, res uživala. Vreme in temperatura sta bila idealna.
Ponosna sem nase in na svojo "varovanko".. Rada se pošalim, da sem dobra trenerka, ker sem začetnico z ljubljanskih 10km natrenerala za palmanovinih 21km v pičlih treh tednih.
Ampak, še vedno me zanima, kdo je moj skrivni navijač...

Ni komentarjev: