ponedeljek, 25. november 2013

Mezza Maratona di citta Palmanova; polmaraton v Palmanovi, 2013

Dober teden dni je že od našega kofetkanja na počivališču pri Šempasu.  To nas je energijsko pripravilo na polmaraton v Palmanovi na sijajno lep in topel dan, pa čeprav je bilo jutro vse prej kakor toplo. Gospa, zaprta v Garmin napravi mi je dopovedovala čudne smernice, ampak smo naposled le prišli do obzidja Palmanove. Res pa je, da smo šli "okol rit v varžet".
Malenkost živčna sem se postavila v vrsto za izdajo štartnih številk. Na srečo je bila vrsta za tuje tekače bistveno krajša, kakor ona za italijanske. No, ampak, ko sem končno prišla na vrsto, me je prijazna gospa napotila v drugo vrsto, na izdajo za skupinske prijave. Prerivanja, prerekanja, sprotnega prevejanja in tolmačenja je bilo polno okoli mene, jaz pa sem lahko je ko lolek stala zraven in se počutila, kakor, da me nihče ne sliši niti ne vidi. Končno se je moj pogled ujel s pogledom prijazne gospe s seznamom prijav. "Sinigoj Barbara." Ja, spadam v ekipo ŠD Povž. Vse je šlo tako počasi, da je moja mirnost pojenjala in sem kar naenkrat razumela in govorila italijansko in se na hitro zmenila vse. S kupončkom za prevzem prijavne darilne vrečke, sem stala v še daljši vrsti živčnih tekačev. Vrhunsko!
Štartna številka in čip sta bila deležna vbodnih "ran" in močno sonce me je razrešilo dileme, kakšno vrsto majice naj oblečem. Brez rokavov, definitivno. Čez sem oblekla še majico z lanskega LMja, ampak sem jo tik pred štartom raje zbasala v nahrbtnik za katerega je skrbel Mitja, ker je bilo vroče. Niti tik pred štartom nisem čutila nobene pretekmovalne anksioznosti, sproščena sem bila in čisto netekmovalna. Med ogrevanjem sem zagledala moški del naše povžarske ekipe in trenerjev vzklik "kje ste, asi?" mi je dal nekaj spodbude, da sem z njimi stekla nekaj metrov. Trepljanje po ramenih, rokovanje, spodbuden objem in par hecov mi je še za "štengico" više spravil energijo. Potlej pa je bilo treba na štart. Moje "varovanke" pa nikjer.
Kje se je izgubila Mateja? Ja, čakala je na WC. Nisem videla smisla, da jo čakam, ker vprašanje, če bi se v gneči sploh našli. Pok, ki je oznanjal štart, je bil res pok. POK!!! Prava bomba, petarda, granata. In še odmevalo je ko hudič. In smo stekli ob zvokih Aviciijevega besedila pesmice. "So wake me up when it's all over..." Pa smo šli na pot. Eni v eno stran, drugi v drugo. Ampak smo s kmalu srečali in skupaj tekli dalje.
Lepo, lahkotno sem tekla, ni mi šlo slabo. Prvih deset kilometrov je šlo celo kanček hitreje, kakor na LMju. Po polovici pretečenih kilometrov pa so se začele težave. Pravzaprav nič konkretnega. Brezveze, le tekla ne bi več. Nisem imela zagona. Ustavila sem se na vsaki vodni postaji in namesto hitrega požirka vode, sem se odločila za počasno čajčkanje. Enostavno sem si vzela čas. Še najraje bi se usedla nekam na sonce in uživala. Eh, tek.
Vmes sem ujela našo Majo in z veseljem bi raje klepetala, kakor tekla. Motivacija v podnu, ampak brez razloga.
Kraji skozi katere smo tekli so bili lepi. Nizke pritlične hiše z do najmanjše potankosti urejenimi vrtovi, kakiji na drevju, sivko v lončenini, oh... Z največjim veseljem bi se preselila v tiste kraje. Bluzenje z mislimi po takšnih rečeh mi je pomagala premagovati zadnje kilometre. Za vrhunec moje nemotiviranosti so me začele boleti še noge, vse od kolkov preko zunanje strani nog do meč. Groza!
Nekaj kilometrov pred ciljem sva srečala še poškodovanega trenerja "tekovcev". Če bi se mi dalo, bi se zaklepetala, ampak sem bila raje tiho. Malenkost me je pograbila tekmovalnost in izgubljeni kanček motivacije se je vrnil.
Z dosegom zunanjega obzidja smo začeli srečevati tudi tekače, ki so že s cilja hodili proti avtomobilom. Ja, kako demotivacijsko! Potem sem se s pogledom srečala z nekim tipom, ki mi je rekel "dejmo, Barbara". Samo nasmehnila sem se mu in pojma nimam, kdo je to bil in od kje pozna moje ime. Z novo, frišno molekolo energije, bolečimi nogami in uganko v glavi, kdo vraga je bil to in od kje me pozna, sem se pognala proti cilju. Nekaj sem bila še celo sposobna jamrat. Do trenutka, ko sem zagledala naše povžarje, ki so navijali. Tadeja, Lenart, Branka, Nika... vsi so bili na kupu. Nekoliko naprej me je prijazno pozdravil še "urbani" trener in tedaj je bil moj tekaški korak že krepko strumen in vesel, primeren za ciljno ravnino. Še nekaj metrov in konec.
Noge ne niso več dobro držale. Ne stoje ne čepe, noben položaj mi ni ustrezal. Od kje ta bolečina? Od kje presenečenje, če mi je lahko kristalno jasno? Po LMju sem praktično samo počivala. Tistih nekaj počasih kilometrov, ki mi jih je uspelo preteči, pa je bilo odločno premalo, da bi bilo nogam jasno, da imajo spet za opraviti s tako dolgo preizkušnjo. Poleg tega, pa se psihično nisem niti malo pripravljala na tek. Ni mi bil ciljni tek, bilo mi je skoraj vseeno, kako ga pretečem, le da ga. In sem ga. Še vedno v času, s katerim bi morala biti zadovoljna. Od štirih polmaratonov letos je bil ta drugi po času. Brez vseh mojih "čajank" in zabušavanja na poti, pa bi verjetno bil celo hitrejši kakor LM.
Kljub vsemu sem lahko zadovoljna. Končno sem tekla v Palmanovi. To sem si želala že precej let. Tudi nasplošno sem lahko zadovoljna s celotno sezono. Nenazadnje nisem tip tekačice, ki bi se postavila v tekaške copate in tekla. Za svoje uspehe sem se morala boriti, trenerati. Tek mi gre precej težje, kakor marsikdo misli, ampak sem zato še toliko bolj ponosna na svoje rezultate, ker se moram za njih truditi. Nekaj dni nazaj sem slišala znanca, ki mi je rekel: "Aja, jaz sem pa mislil, da tečeš 21 kilometrov krepko pod 1:50." Ne, precej se moram truditi, da jih pretečem pod dvema urama. Pa vendar jih. Mnogi jih ne ali pa se jih niti ne lotijo.
Palmanova je name naredila lep vtis. S potiskom mojih "nožnih" težav nastran sem uživala, res uživala. Vreme in temperatura sta bila idealna.
Ponosna sem nase in na svojo "varovanko".. Rada se pošalim, da sem dobra trenerka, ker sem začetnico z ljubljanskih 10km natrenerala za palmanovinih 21km v pičlih treh tednih.
Ampak, še vedno me zanima, kdo je moj skrivni navijač...

nedelja, 10. november 2013

Tek na Krasu; Tekaški pozdrav jeseni na Krasu 2013

Po tem, ko se ga lansko leto nisem udeležila, me je letos spet zamikal. Sploh zaradi spremenjene trase, mi je bil zanimiv in tudi časovno je lepo padel med ljubljanski polmaraton in polmaraton v Palmanovi. Mislim na Tekaški pozdrav jeseni na Krasu.
Ne glede na vremensko napoved, s katero so grozili, sem prijavo plačala in se odpeljala do Sežane. Planirala sem, da grem seveda odtečt, razen če bi se vreme izkazalo za izredno slabo. Če bi močno deževalo in še pihalo po vrhu. Pa je bilo vse prej kakor to. Dežja praktično sploh ni bilo, veter tudi ni bil močan, temperatura zraka pa je bila celo presenetljivo visoka, kakih 17 stopinj. Pravzaprav zelo prijetno za tek.
V športni dvorani sta mi prijazna fanta "postregla" s številko 451, na hitro sem preletala ponudbo športne opreme in se počasi pripravila za tek. Mimogrede mi je Mojmir v roke potisnil še dva reklamna letaka za luštne teke v začetku naslednjega leta, oba na Obali, Povežimo soline in Istrski maraton. Če bo zima mila in bomo lahko veliko tekali... Oba letaka sem skupaj z onim za Kraški mali maraton doma dala na vidno mesto, kot opomnik.
Že vnaprej mi je bilo jasno, da sem se oblekla preveč, ampak tako mi je pasalo. Razmišljala sem, da nočem, da bi me na štartu zeblo, med tekom se bom pa že znašla. Štartali smo skozi del Sežane in nadaljevali proti gasilnem domu. Od tu smo tekli po makadamski cesti, lepi in dovolj široki, da se je dalo tudi prehiteti katerega od počasnejših tekačev. Ta del poti je bil rahlo valovit in vzpenjajoči se klančki so bili za nekatere tekače prehudi, ali pa so le začeli s prehitrim tempom.
V gmajni je bilo zatišno, praktično nobenega vetra ni bilo čutiti in vroče mi je bilo že konkretno. Slačenje med tekom je postalo cel projekt; anorak dol, majica z dolgimi rokavi dol in vezanje le-te okoli pasu in anorak nazaj gor. Vse to mi je uspelo med tekom, s katerim sem vztrajala namerno. Izzivala sem napačen ritem dihanja, a mi je uspelo.
Če bi tekli še naprej, bi prišli točno v center Bazovice, a smo na pol poti zavili ostro desno in nadaljevali nazaj proti Orleku. "Kačasta" pot je potekala skozi živi muzej, ki je očitno še v delu. Očistili so kal, verjetno ga bodo še nekoliko obnovili in vključili še pašnike obdane s škarpami.  Mogoče postavijo še kakšno hiško. Se že vnaprej močno veselim, da bom videla ta muzej v delovanju. Kraška kulturna dediščina je resnično neprecenljiva.
Na približno 6. kilometro smo pritekli v Orlek, nekako na zahodno stran vasi. Spustili smo se po klančku navzdol, kjer smo ponavadi tekli navzgor in po nekaj metrih smo se lahko okrepčali. Okrepčevalnica! Zagledala sem mandarine in si vzela dve. To sicer ni v moji navadi, a ker ta tek ni bil tekmovalnega značaja, sem si jih z veseljem privoščila. Za poplaknit sem si vzela še kozarček vode in se sprehodila nekaj deset metrov. Med "medtekovsko" malico me je nalajal kuža in prehitelo kar nekaj tekačev. Pa kaj potem.
Cesto od Orleka do Sežane že zelo dobro poznam in prijetno mi je bilo ponovno teči tukaj. Rahlo vijugasta, široka asfaltna cesta sredi orleške gmajne je tik pred Sežano dobila še nekaj vodne pošiljke, ki so si jo razdelili, a ni bilo nič dolgotrajnega. Na ovinku nas je spodbudila še manjša kopica navijačev, čakal me je še nadvoz nad progo in zavoj v drevored do cilja. Na cilju sem si prislužila energijski napitek in plastenko vode, za spomin pa še medaljico.
Tek v Sežani mi je bil vedno všeč in udeležujem se jih že odkar tečem. Celo moj prvi tek na prireditvi je bil ravno v Sežani. Poleg tega me nanjo veže cel kup lepih spominov. Organizacija je vedno vrhunska in lepo poskrbijo za tekače. Kaj, bom natrenirala za MKM do marca? 

petek, 01. november 2013

Vogel, 1922 m.n.v.


Moje hecanje, da bi šli na Mangart se je sprevrglo v dejansko idejo, da bi šli na Mangart, na koncu pa smo pristali na Voglu. V fiksnem planu smo torej imeli zgodnji štart od doma in vožnjo prek Jesenic do Kranjske Gore in dalje mimo Rateč v Italijo in preko Predela nazaj v Slovenijo. Potem pa bi se sproti odločali za konkretnejše podvige.

Zjutraj je bila še tema, ko sem si skuhala kavo in istočasno spakirala nahrbtnik, v avto zmetala pohodne čevlje in palice. Na srečo sem lahko na zadnjem sedežu še malenkost zadremala. "Kavoljubci", kakršni smo bili ta dan skupaj, nismo mogli, da se ne bi ustavili še na eni kavi, v Vopi v Kranjski Gori. Kofe, ambient in splošno vzdušje so mi tam tako pri srcu že vrsto let, da se tam vedno rada ustavim. Tokrat me ni motil niti hrup zaradi prenavljanja lokala in tematske okrasitve za večerno žurko ob noči čarovnic.

Nismo se zadržali pretirano dolgo, ker smo imeli še kar nekaj vožnje pred seboj. Bolj, ko smo se bližali Predelu, bolj gosta je bila megla. Trma nas je silila, da smo se odpeljali do sedla in upali, da sloj megle ni debel in da nas bo na vrhu sedla pričakalo sonce. Iz ovinka v ovinek smo imeli manj upanja. Megla, megla in megla, povsod in vedno gostejša. Krepko sem bila razočarana. Niti svetlilo se ni, nič. Ni imelo smisla, da bi se odločili za pohod na Mangart, ne glede na željo. Nič nimaš od izleta, če celo pot vidiš le dober meter pred seboj. Poleg tega je še par stopinj hladneje in potem res ne moreš imeti lepega spomina na izlet.


Med vožnjo s sedla smo srečali dva para ljudi, ki s ose peljali na sedlo. Kaj, njim je vseeno, če bodo vsaj štiri ure hodili v megli? Kje drugje je verjetno bolje.
Od cesti se še vedno jasno vidi kraj, kjer se je pred leti utrgal plaz; kar z grozo sem si predstavljala, kaj so takrat doživljali prebivalci Loga. In ravno Log, ta luškana in prijetna vasica nam je priskrbel čudovit pogled naprej po dolini navzdol; že pred Klužami je sijalo sonce. V Logu sem se pravzaprav želela za hip ustaviti, ker mi je po pripovedovanju Log ostal v spominu kot kraj prijetnih ljudi, posebne arhitekture in v katerem deluje pub, katerega lastnik je "vaški posebnež". Nikakor ne z negativnim prizvokom, zagotovo pa je zanimiv človek. A čas nas je preganjal.



Nepričakovano smo se ustavili nekaj deset metrov naprej od trdnjave in se po urejeni potki spustili do Koritnice. Čista, na las podobna Soči, je poskočno skakljala preko skal, pritekla pa je prav izpod trdnjave, ki se je nekoliko više na griču kopala v soncu. Preko Koritnice na tem mestu vodi ozka brv. Mostovi so trdni, brvi pa... hinavsko se je guncala levo in desno. Kljub malce neprijetnemu občutku sem se podala čez, kjer je dalje vodila pot po vrhu kanjona prav do podstene. Pri koncu poti je zapičen spominski križ nekemu Štefanu, ki je tam nekje nesrečno preminil. Kako? Morda je se celo po kanjonu peljal s čolnom in se ni vse izteklo po njegovem planu?

Prava vaja za moč je bil naš vzpon do avta, na nivo ceste proti Bovcu. Morda celo tako zahtevna, da je druga ženska članica naše ekipice zahtevala postanek za nadomestilo "cukra v krvi" v Bovcu. "Čomparski" kraj je bil obsijan s soncem, zrak prijetno topel in ljudje so se martinčkali ob kofetkih. Ampak kaj bo pa pozimi? Kaninsko smučišče je "fuč", dva velika hotela so zaprli... koliko bo sploh turistov pozimi v Bovcu in kaj lahko nudijo turistom zdaj, ko smučarija odpade?




No, za nov cilj smo si izbrali planine pod verigo Tolminskega Kuka, Vrha nad Škrbino, Globokega in Vogla. Te planine so vse pašne in delujoče; Lom, Kuk in Razor. Nekoliko nižje ob cesti je še planina Stador, precej višje in nedostopna z avtomobilom pa planina Na kalu, ki je po vsej verjetnosti opuščena. Iz Tolmina cesta pelje skozi Podljubinj in Ljubinj, potem pa se začne strmeje vzpenjati in kmalu se asfalt spremeni v makadam. Na splošno je cesta precej lepa in lahko prevozna, ampak tokrat jo je nekoliko uničilo deževje, poleg tega pa še domači gozdarji med spravilom lesa, nekaj pa verjetno tudi traktorji in krave, ko so se ob nedavnem koncu sezone paše vračali v dolino. Sploh ker je cesta ozka in prekrita z listjem je srečanje z nasproti vozečimi (večinoma) domačini izziv. "Rikvercanje" kar naenkrat ni več tako enostavno. Po nekaj dozah stresa smo parkirali na Planini Kuk.

Glede na to, da je bila ura že krepko v popoldnevu, smo rekli, da gremo do planine Razor, potem pa se bomo odločili dalje.
Zrak je bil še nekoliko topel, malo ga je še grelo sonce, ampak ker je konec novembra že precej nizko niti nisem pričakovala viskih temperatur. Poleg tega je pihalo kar krepko. S planine Kuk do planine Razor pelje prijetna, precej zložna in široka pot, pastirji in sirarji jo uporabljajo celo kot vozno. Ljudi je bilo ta dan sila malo. Srečali smo četverico mlajših pohodnikov, ki so se vračali navzdol in malce kasneje še moškega z neskončno radovednim aljaškim malamutom. Radovedneža bi z lahkoto odpeljala s seboj.

Že po dobre pol ure smo prišli na planino Razor. Tam ni bilo žive duše. Pastirji in sirarji so že odšli in s seboj odpeljali krave in ovce. Tudi planinska koča malenkost više je bila zaprta. Edini ljudje na planini so bili tričlanska družina, ki so zavzeto nabirali šipek, ki ga je res v izobilju v tem času.




Planina me je prevzela, ponovno. Pojma nimam kaj je tisto, zaradi česar se mi na planinah svetijo oči. Še bolj so se mi zasvetile, ko sem daleč preko doline zagledala planino Sleme. To planino sem obiskala skupaj s še nekaj drugimi planinami pod Mrzlim vrhom. Vedno me navduši, ko od daleč zagledam planino, koije že poznam. Tako si lažje predstavljam, koliko planin in katere so bile (in so) na tako velikem, a vseeno malem področju in kako množična je bila gorska paša včasih. Hkrati pa še ugotavljam, koliko starih "pašnih običajev" se je ohranilo do danes.
Na planini Razor se je bilo potrebno odločiti, kaj bomo. Najbližja se nam je zdela varianta, da gremo na Vogel. Bila je tudi najpreprostejša, ker smo jo vsi že poznali. Na tablici je pisalo, da je do vrha Vogla dve uri hoda. Ker nas je preganjal čas, smo krepko zagrizli v pot in opravili vzpon v nekaj več, kakor eni uri. Skoraj rekreativna hitrostna dirka.
Na vrhu nas je ponovno posrkala vase megla in nam popolnoma onemogočila pogled na Bohinjsko stran. Videlo se je v Baško grapo, videla se je Rodica, videlo se je nazaj navzdol po naši poti, le moja želja po pogledu na Bohinjsko jezero je ostala neizpolnjena, spet. Poleg megle, nas je motil še hladen veter. Brez rokavic in praktično bunde bi primrznila na prvo skalo. Na Voglu je bila taprava zima!
 S čudežno najdbo rahlega zavetja nam je tudi s hitro hojo pridobljen čas omogočal, da smo na hitro nekaj pojedli, potem pa se odpravili nazaj v dolino. Pohvala gre "čuvajem" gorskih poti. Ne glede na krušljivost zgornjega dela poti in vsemu "šodru", sem z lahkoto stopala navzdol. Sicer je pot prijetna, ne prestrma in ugodna za hojo.

Z našim sestopom z Vogla je precej sestopilo tudi sonce z neba in pohiteli smo do avta nazaj na planino Kuk. Naša želja je bila, da bi se še pred temo vrnili nazaj v dolino, do Tolmina.
Pogled na planino je bil res lep. Popašeni travniki so dajali vtis jeseni in vladala je tišina. Le z Voglom nimam sreče. V tretje gre rado. Naslednjič, ko bom na tem koncu me zanima Vrh nad Škrbino in Globoko. Na Globokem se je bleščal zasilni bivak, nekaj deset metrov stran pa se je z varovalno barvno skrivala prava vojaška utrdba, še iz vojne. "Ferbec" me matra tudi, da bi videla planino Na kalu. Do tam je menda cele dve uri hoda, ampak verjetno se pot nič kaj dosti ne vzpne.

Mrak, veter in mraz so nas dokončno spravili s planin in dejansko je bil že čas za to. Vrhovi se bili vedno bolj megleni in veter se je vedno bolj krepil. Za okras sem nabrala še nekaj vejic zelenja brusnic, ki bodo še kar nekaj časa krasile mojo kuhinjo.