četrtek, 10. oktober 2013

Očarljivi Gradež, skrivnosten Oglej in ponosna Palmanova

Razlog mi ni popolnoma znan, ampak Italija me je vedno privlačila. Všeč mi je njihov "ležeren" stil življenja, uživanje v življenju in sproščena miselnost. Dopade se si njihova arhitektura, stil, jezik in kultura. Ko sem v Italiji se ne počutim, da sem v tujini, počutim se domače, kot bi tja nekam spadala. Niti me ne preseneča več pogostost mojih obiskov Italije; pogosto sem v Italiji, iz veselja, ne nuje.
Ko se pojavi prost dan, ki ga lahko izkoristim za uživanje, me vleče v Italijo. Nazadnje me je potegnilo v Gradež, Oglej, Palmanovo, Udine in dalje proti Trbižu. Zadnji del poti sem bila že ujeta v temo, ampak Gradež in Oglej pa sta se mi predstavila v dnevni svetlobi. Čeprav tam nisem bila prvič.
Gradež mi je deloval kakor mešanica Benetk, Amsterdama, Pirana in Riminija. Mestna upadnica ob vodi, most na otok, v centru mesta "parkirišče" za jadrnice in čolne, tlakovane ozke uličice z cvetličnimi koriti na oknih in skupek vil, hotelov in "chic" stanovanj so me očarali. Čarobnost mestu daje predvsem mešanica, preplet starega mesta in novejših bivalnih in turističnih objektov. Višnjo na vrhu smetane doda še čistoča kraja. Nikjer nobene umazanije, odpadkov, smeti, papirčkov. Ničesar, kar bi kazilo ugled mesta. Tudi na parih mestih, kjer obnavljajo kak starejši objekt, so gradbeni odri postavljeni diskretno. In ljudje... domačinov je bilo videti bore malo, večina ljudi, ki sem jih srečavala, je bila Nemcev. Celo prometna obvestila na tablah so bila tudi v nemščini. Nemci so Gradež očitno vzeli za svojega.



Oglej je popolnoma drugačen. Deluje skrivnostno. Katedrala v središču kraja je lepša, ko je ne obdaja množica turistov z EOSi okoli vratu. Največkrat fotografiran objekt v Ogleju je bazilika z ravno streho, "krivec" za njo pa je bil patriarh Poppo, kasneje pa je bila obnavljena v gotskem slogu. Gotsko je tudi vzdušje za baziliko. Tu je namreč vojaško pokopališče z grobovi in skupne grobnice neznanih vojakov. Potka za škarpo pokopališča, luškana ko hudič, pelje do arheoloških ostankov antičnega pristanišča. Mogoče sem se odločila prav, ko se pred leti na faks nisem vpisala na arheologijo; zidki, zidovčki in škarpice me v resnici niso fascinirali in težko sem si prdstavljala karkoli konkretnega in oprijmljivega.

Najbolj "nora" je notranjost bazilike; po tleh en sam mozaik. Kamenček zraven kamenčka. Norci, kaj so delali! Pojavljajo se živalski motivi in zato ga je še lepše gledati. Ko se po nekaj stopnicah povzpneš do oltarja in stopiš na majhen balkonček, ki mu bi težko rekla prižnica, začutiš, kakšen vpliv so imeli "pridigarji" nad verniki. Predstavljala sem si pridigo iz ust človeka, ki stoji vsaj dva metra nad ljudmi in jim pridiga s široko razprtimi rokami. Skoraj lahko bi verjela karkoli bi rekel.




Palmanova, ki skoraj vpije "nihče mi nič ne more"; posebno mesto znotraj obzidja z lepim trgov, ki so ga ta dan do zadnjega kotička zapolnili prodajalci različnih izdelkov, hrane in pijače, ni manjkalo niti električnih avtomobilčkov za zaletavanje, vrtiljakov in drugačnih zabavnih igral. Ah kaj, čas je bil za cappuccino. Pred uživanjem v popoldanski kavici sem se še trudila z italijanščino; da bi razumela, ko mi je prijazno dekletce hotelo dopovedati, da sem se usedla na mokro blazino in da mi lahko prinese suho. Italijansko sem razumela vsako tretjo besedo, njene polomljene angleščine pa prav nič. Ampak kljub vsemu sem na koncu sedela na suhem.


Vožnja skozi Udine, Tarcento, Tricesimo in dalje do Trbiža me je dokončno utrudila in v Ratečah sem si zaželela, da bom spet kmalu v Italiji. Že ta vikend?

Ni komentarjev: