sreda, 30. oktober 2013

Polmaraton v Ljubljani, 2013

Verjetno malokdo od tekačev na dan Ljubljanskega maratona ni čutil predtekmovalne anksioznosti. Vsi smo imeli pričakovanja, vsi smo bili vsaj malo tekmovalni, vsak si je želel uresničiti zadani cilj. Ne glede na ta cilj, bodisi le preteči določeni razdaljo ali ob tem doseči še osebni rekord, nas je bilo na cilju dovolj nasmejanih, da lahko trdim, da nam je "lublanc" uspel.
Še ob jutranji kavi v Mantovi nisem bila pretirano dobro razpoložena in kot pred vsakim tekaškim preizkusom, sem se tudi tokrat spraševala "kaj mi je bilo tega treba". Vse skupaj v resnici ni nič zaskrbljujočega, ker ta občutek hitro mine. In je minil, že takoj v Ljubljani. Po lanski dobri ideji, da parkiramo v parkirni hiši na toplem, smo idejo izpeljali tudi letos.
Cela kopica, več njih, adrenalina me je spremljala med sprehodom preko tržnice. Nasproti so zasopihani hodili tekači, ki so opravili z desetimi kilometri, ko smo mi še pili kavo. Povsod naokoli je vse tekalo in poskakovalo, se raztegovalo... Nekateri so raztezne vaje združili s lepim razgledom na Ljubljanico in svoje znanje gimnastike pokazali na Mesarskem mostu. Mogoče so na hitro še kakšno ključavnico zaklenili na most. Jaz bi nanjo napisala "Barbara in moje superge", ker sem že vnaprej vedela, da mi bodo tudi teh 21 kilometrov dobro služile.  

Tekanje sem in tja, iskanje kolegov iz ekipe mi ni ustrzalo, priznam. Ampak v vsem navalu ljudi sem pozabila na to, ko sem mahala sosedu, pozdravila stalno stranko iz službe, pomahala sošolcu iz paralelke v osemletki, objela šefico, ker ji je odlično uspelo preteči desetko, čestitala tekaškim kolegom in se nasmejala za fotko ali dve.
Čas je bil da se odpravimo na štart. Štartne cone? Meni so jasne, seveda so mi. Marsikomu ne. Že tako me je malo pekla vest, ker sem se postavila v cono za pod 1:45, pa sem vsaj prvih deset kilometrov teka ugotavljala, da bi lahko šla celo v drugo cono. Drugo cono tekačev so spustili preko štarta eno minuto prej, kakor tretjo, pa sem več kot polovico poti lovila in prehitevala tekače, ki bi, če bi bili fer, štartali vsaj v drugi polovici tretje, če ne celo v četrti coni. Saj ne, da sem bila silno hitra, ampak oni so pa bili počasni. In resnično so ovirali hitrejše tekače. Sicer sem imela dovolj moči za skakanje na pločnike, bankine in za prehitevanje, ampak na 15. kilometru, ko ponavadi nastopi mala krizica, pa bi najraje kaj, milo rečeno, zelo naglas povedala. Ampak ok.



U, ja, štart. To je treba doživet! Ogromno ljudi, navijačev in "razgrajaška" glasba. Ni pogojev, da bi gledala v tla, adrenalin steče po žilah in ponosno dvigne ramena. Samo še štart na Suuntotu sem pritisnila in že sem bila na poti.
"Plah muzka" in gruče navijačev; preprosto uživaš v teku.
Progo poznam na pamet, točno mi je bilo jasno, kje me čakajo "nevarnosti". V resnici jih pravzaprav ni, ampak po tolkih tekih se že poznam tako dobro, da točno vem, kaj je lahko zame ovira in kaj mi povzroči težave. Podvoz pri Iliriji je že en njih. Zbrala sem se, da sem razmišljala le o dihanju in je šlo popolnoma brez problema. Je že super, da sem "naštudirala" vsak kilometer proge, ampak istočasno se je to pokazalo za slabost. Zmedlo me je, ko sem ugotovila, da bomo po Rožni dolini naredili še en uvivnk, ker je cesta pri tehnološkem parku prekopana. V resnici je bila brezvezna malenkost, ampak zaradi novitete, za katero nisem vedela, sem se počutila malce neugodno.
Marsikdo bi rekel, kaj vendar rabi taka povprečna rekreativka takšne priprave. No, zakaj pa ne? Vizualizacija tekmovanja ne škodi niti rekreativcu in če zaradi tega teče bolje kakor je planiral, še toliko bolj super. Znanje, ki mi je bilo podano na predavanjih iz psihologije športa, lahko kot trenerka ritmične gimnastike uporabim v dvorani in apliciram na mojo rekreacijo. Škodi ne.



Precej časa mi je šlo lahkotno in brez težav. Deset kilometrov sem odtekla še hitreje, kakor sem načrtovala, ampak počutila sem se dobro. Veter me ni motil... uživala sem. Tik pred vodno postajo v Dravljah sem srknila gelček in čez spila nekaj požirkov vode. Predlani sem srečala Petra, lani sem srečala Petra in letos sem ga kar poiskala. Sem predvidevala, da bo spet nekje v bližini. Ja, prekladal je neke sode z vodo. Je spodbudno, če ob progi srečaš poznanega človeka. Tudi že takšna malenkost vlije kanček energije na tek dalje.  



Malo sem izgubljala na hitrosti, malo so me že bolela kolena, ampak sem poskušala s čimbolj enakim in enakomernim tempom teči dalje. In ko mi je na Slovenčevi že postajalo dolgočasno, sem zagledala Matejko in Mitjo. Kakšno presenečenje! Matejka mi je potisnila v roko še bidon z Isostarjam, da sem naredila še nekaj požirkov. Juj, kako je prav prišla spodbuda!


Še Glinškova ploščad in Dunajska, pa smo fertik! Ja, sliši se fantastično, ampak v resnici... CESTA SE VLEČE KO HUDIČ! Pa še pihalo je prav neprijetno. Tu je prišla faza, ko me je vse motilo. Še najbolj me je jezil Anže. Prijetalj, ki je polmaraton tekel prvič, zato je se odločil, da bo tekel z menoj. Tekel je dva koraka pred menoj. Zakaj?! Laufej z mano vštric, če ti je prepočasi laufej naprej!

Pri Delu na Dunajski sem vzela še zalet na zadnji kilometer, in akcija. Potegnila sem skoraj kolikor sem lahko. Finiš od Figovca do Kongresnega trga ni kratek. Ljudje so navijali, ploskali, vpili, jaz pa tekla mimo njih, da se je veter delal. in končno cilj. Semafor je pokazal krepko preko dveh ur, ampak moja ura je povedala neto čas, s katerim sem bila zadovoljna. Spominsko medaljo sem dobila, do vode sem se morala pa še prebiti. Predaleč je bila.
Cilj, ki sem si ga zadala, sem izpolnila. Prišla sem na čas pod dvma urama in to kar za dve minuti pod dvema urama. Zame je to uspeh!
S tekom za letos že zdaleč nisem zaključila. Čaka me še Sežana in še en polmaraton, v Palmanovi. Ker sem zahtevna do same sebe, pričakujem še boljši rezultat, vsaj za sekundo. Če pa ne bo šlo, pa pač ne bo. Ampak bo!

Ni komentarjev: