sreda, 30. oktober 2013

Polmaraton v Ljubljani, 2013

Verjetno malokdo od tekačev na dan Ljubljanskega maratona ni čutil predtekmovalne anksioznosti. Vsi smo imeli pričakovanja, vsi smo bili vsaj malo tekmovalni, vsak si je želel uresničiti zadani cilj. Ne glede na ta cilj, bodisi le preteči določeni razdaljo ali ob tem doseči še osebni rekord, nas je bilo na cilju dovolj nasmejanih, da lahko trdim, da nam je "lublanc" uspel.
Še ob jutranji kavi v Mantovi nisem bila pretirano dobro razpoložena in kot pred vsakim tekaškim preizkusom, sem se tudi tokrat spraševala "kaj mi je bilo tega treba". Vse skupaj v resnici ni nič zaskrbljujočega, ker ta občutek hitro mine. In je minil, že takoj v Ljubljani. Po lanski dobri ideji, da parkiramo v parkirni hiši na toplem, smo idejo izpeljali tudi letos.
Cela kopica, več njih, adrenalina me je spremljala med sprehodom preko tržnice. Nasproti so zasopihani hodili tekači, ki so opravili z desetimi kilometri, ko smo mi še pili kavo. Povsod naokoli je vse tekalo in poskakovalo, se raztegovalo... Nekateri so raztezne vaje združili s lepim razgledom na Ljubljanico in svoje znanje gimnastike pokazali na Mesarskem mostu. Mogoče so na hitro še kakšno ključavnico zaklenili na most. Jaz bi nanjo napisala "Barbara in moje superge", ker sem že vnaprej vedela, da mi bodo tudi teh 21 kilometrov dobro služile.  

Tekanje sem in tja, iskanje kolegov iz ekipe mi ni ustrzalo, priznam. Ampak v vsem navalu ljudi sem pozabila na to, ko sem mahala sosedu, pozdravila stalno stranko iz službe, pomahala sošolcu iz paralelke v osemletki, objela šefico, ker ji je odlično uspelo preteči desetko, čestitala tekaškim kolegom in se nasmejala za fotko ali dve.
Čas je bil da se odpravimo na štart. Štartne cone? Meni so jasne, seveda so mi. Marsikomu ne. Že tako me je malo pekla vest, ker sem se postavila v cono za pod 1:45, pa sem vsaj prvih deset kilometrov teka ugotavljala, da bi lahko šla celo v drugo cono. Drugo cono tekačev so spustili preko štarta eno minuto prej, kakor tretjo, pa sem več kot polovico poti lovila in prehitevala tekače, ki bi, če bi bili fer, štartali vsaj v drugi polovici tretje, če ne celo v četrti coni. Saj ne, da sem bila silno hitra, ampak oni so pa bili počasni. In resnično so ovirali hitrejše tekače. Sicer sem imela dovolj moči za skakanje na pločnike, bankine in za prehitevanje, ampak na 15. kilometru, ko ponavadi nastopi mala krizica, pa bi najraje kaj, milo rečeno, zelo naglas povedala. Ampak ok.



U, ja, štart. To je treba doživet! Ogromno ljudi, navijačev in "razgrajaška" glasba. Ni pogojev, da bi gledala v tla, adrenalin steče po žilah in ponosno dvigne ramena. Samo še štart na Suuntotu sem pritisnila in že sem bila na poti.
"Plah muzka" in gruče navijačev; preprosto uživaš v teku.
Progo poznam na pamet, točno mi je bilo jasno, kje me čakajo "nevarnosti". V resnici jih pravzaprav ni, ampak po tolkih tekih se že poznam tako dobro, da točno vem, kaj je lahko zame ovira in kaj mi povzroči težave. Podvoz pri Iliriji je že en njih. Zbrala sem se, da sem razmišljala le o dihanju in je šlo popolnoma brez problema. Je že super, da sem "naštudirala" vsak kilometer proge, ampak istočasno se je to pokazalo za slabost. Zmedlo me je, ko sem ugotovila, da bomo po Rožni dolini naredili še en uvivnk, ker je cesta pri tehnološkem parku prekopana. V resnici je bila brezvezna malenkost, ampak zaradi novitete, za katero nisem vedela, sem se počutila malce neugodno.
Marsikdo bi rekel, kaj vendar rabi taka povprečna rekreativka takšne priprave. No, zakaj pa ne? Vizualizacija tekmovanja ne škodi niti rekreativcu in če zaradi tega teče bolje kakor je planiral, še toliko bolj super. Znanje, ki mi je bilo podano na predavanjih iz psihologije športa, lahko kot trenerka ritmične gimnastike uporabim v dvorani in apliciram na mojo rekreacijo. Škodi ne.



Precej časa mi je šlo lahkotno in brez težav. Deset kilometrov sem odtekla še hitreje, kakor sem načrtovala, ampak počutila sem se dobro. Veter me ni motil... uživala sem. Tik pred vodno postajo v Dravljah sem srknila gelček in čez spila nekaj požirkov vode. Predlani sem srečala Petra, lani sem srečala Petra in letos sem ga kar poiskala. Sem predvidevala, da bo spet nekje v bližini. Ja, prekladal je neke sode z vodo. Je spodbudno, če ob progi srečaš poznanega človeka. Tudi že takšna malenkost vlije kanček energije na tek dalje.  



Malo sem izgubljala na hitrosti, malo so me že bolela kolena, ampak sem poskušala s čimbolj enakim in enakomernim tempom teči dalje. In ko mi je na Slovenčevi že postajalo dolgočasno, sem zagledala Matejko in Mitjo. Kakšno presenečenje! Matejka mi je potisnila v roko še bidon z Isostarjam, da sem naredila še nekaj požirkov. Juj, kako je prav prišla spodbuda!


Še Glinškova ploščad in Dunajska, pa smo fertik! Ja, sliši se fantastično, ampak v resnici... CESTA SE VLEČE KO HUDIČ! Pa še pihalo je prav neprijetno. Tu je prišla faza, ko me je vse motilo. Še najbolj me je jezil Anže. Prijetalj, ki je polmaraton tekel prvič, zato je se odločil, da bo tekel z menoj. Tekel je dva koraka pred menoj. Zakaj?! Laufej z mano vštric, če ti je prepočasi laufej naprej!

Pri Delu na Dunajski sem vzela še zalet na zadnji kilometer, in akcija. Potegnila sem skoraj kolikor sem lahko. Finiš od Figovca do Kongresnega trga ni kratek. Ljudje so navijali, ploskali, vpili, jaz pa tekla mimo njih, da se je veter delal. in končno cilj. Semafor je pokazal krepko preko dveh ur, ampak moja ura je povedala neto čas, s katerim sem bila zadovoljna. Spominsko medaljo sem dobila, do vode sem se morala pa še prebiti. Predaleč je bila.
Cilj, ki sem si ga zadala, sem izpolnila. Prišla sem na čas pod dvma urama in to kar za dve minuti pod dvema urama. Zame je to uspeh!
S tekom za letos že zdaleč nisem zaključila. Čaka me še Sežana in še en polmaraton, v Palmanovi. Ker sem zahtevna do same sebe, pričakujem še boljši rezultat, vsaj za sekundo. Če pa ne bo šlo, pa pač ne bo. Ampak bo!

četrtek, 10. oktober 2013

Očarljivi Gradež, skrivnosten Oglej in ponosna Palmanova

Razlog mi ni popolnoma znan, ampak Italija me je vedno privlačila. Všeč mi je njihov "ležeren" stil življenja, uživanje v življenju in sproščena miselnost. Dopade se si njihova arhitektura, stil, jezik in kultura. Ko sem v Italiji se ne počutim, da sem v tujini, počutim se domače, kot bi tja nekam spadala. Niti me ne preseneča več pogostost mojih obiskov Italije; pogosto sem v Italiji, iz veselja, ne nuje.
Ko se pojavi prost dan, ki ga lahko izkoristim za uživanje, me vleče v Italijo. Nazadnje me je potegnilo v Gradež, Oglej, Palmanovo, Udine in dalje proti Trbižu. Zadnji del poti sem bila že ujeta v temo, ampak Gradež in Oglej pa sta se mi predstavila v dnevni svetlobi. Čeprav tam nisem bila prvič.
Gradež mi je deloval kakor mešanica Benetk, Amsterdama, Pirana in Riminija. Mestna upadnica ob vodi, most na otok, v centru mesta "parkirišče" za jadrnice in čolne, tlakovane ozke uličice z cvetličnimi koriti na oknih in skupek vil, hotelov in "chic" stanovanj so me očarali. Čarobnost mestu daje predvsem mešanica, preplet starega mesta in novejših bivalnih in turističnih objektov. Višnjo na vrhu smetane doda še čistoča kraja. Nikjer nobene umazanije, odpadkov, smeti, papirčkov. Ničesar, kar bi kazilo ugled mesta. Tudi na parih mestih, kjer obnavljajo kak starejši objekt, so gradbeni odri postavljeni diskretno. In ljudje... domačinov je bilo videti bore malo, večina ljudi, ki sem jih srečavala, je bila Nemcev. Celo prometna obvestila na tablah so bila tudi v nemščini. Nemci so Gradež očitno vzeli za svojega.



Oglej je popolnoma drugačen. Deluje skrivnostno. Katedrala v središču kraja je lepša, ko je ne obdaja množica turistov z EOSi okoli vratu. Največkrat fotografiran objekt v Ogleju je bazilika z ravno streho, "krivec" za njo pa je bil patriarh Poppo, kasneje pa je bila obnavljena v gotskem slogu. Gotsko je tudi vzdušje za baziliko. Tu je namreč vojaško pokopališče z grobovi in skupne grobnice neznanih vojakov. Potka za škarpo pokopališča, luškana ko hudič, pelje do arheoloških ostankov antičnega pristanišča. Mogoče sem se odločila prav, ko se pred leti na faks nisem vpisala na arheologijo; zidki, zidovčki in škarpice me v resnici niso fascinirali in težko sem si prdstavljala karkoli konkretnega in oprijmljivega.

Najbolj "nora" je notranjost bazilike; po tleh en sam mozaik. Kamenček zraven kamenčka. Norci, kaj so delali! Pojavljajo se živalski motivi in zato ga je še lepše gledati. Ko se po nekaj stopnicah povzpneš do oltarja in stopiš na majhen balkonček, ki mu bi težko rekla prižnica, začutiš, kakšen vpliv so imeli "pridigarji" nad verniki. Predstavljala sem si pridigo iz ust človeka, ki stoji vsaj dva metra nad ljudmi in jim pridiga s široko razprtimi rokami. Skoraj lahko bi verjela karkoli bi rekel.




Palmanova, ki skoraj vpije "nihče mi nič ne more"; posebno mesto znotraj obzidja z lepim trgov, ki so ga ta dan do zadnjega kotička zapolnili prodajalci različnih izdelkov, hrane in pijače, ni manjkalo niti električnih avtomobilčkov za zaletavanje, vrtiljakov in drugačnih zabavnih igral. Ah kaj, čas je bil za cappuccino. Pred uživanjem v popoldanski kavici sem se še trudila z italijanščino; da bi razumela, ko mi je prijazno dekletce hotelo dopovedati, da sem se usedla na mokro blazino in da mi lahko prinese suho. Italijansko sem razumela vsako tretjo besedo, njene polomljene angleščine pa prav nič. Ampak kljub vsemu sem na koncu sedela na suhem.


Vožnja skozi Udine, Tarcento, Tricesimo in dalje do Trbiža me je dokončno utrudila in v Ratečah sem si zaželela, da bom spet kmalu v Italiji. Že ta vikend?