četrtek, 19. september 2013

"Jst grem tečt na Planino. Greš zravn?"

Iz česa delajo tekaške copate, da so moje že mičkano natrgane, pa jih imam le približno pol leta. Mrežica pri palcu že popušča. Dobro, je to vsaj dokaz, da jih uporabljam, da tečem. Marsikdo kupi tekaške copate, potem pa jih lično hrani v omari ali v najboljšem primeru v njih hodi na nedeljske sprehode z otroki in maltežanom.
Moje torej so v uporabi in pravzaprav jim popolnoma nič ne prizanašam. Preživljajo asfalt, makadam, slab makadam in kamenje, celo gozdne poti, korenine in listje. Svojemu namenu služijo več kot odlično in rada jih imam.
Danes so me spet spremljale na Planino. Popoldanski tek v očetovi družbi in na njegovo pobudo je bil dobrodošel. Predvsem zato, ker se popoldne še vedno nisem odločila, kakšnega teka se bom lotila, kljub temu, da sem o tem razmišljala praktično celo popoldne. Včeraj sem tekla urbano različico fartleka, danes sem se malček spogledovala z vajami za moč in šprinti, ampak končna odločitev je visela v zraku.
Tek na Planino je bil odličen, vreme zares idealno in po poti, kjer sva tekla ni bilo nikogar. Le na začetku poti sva srečala gručo žensk in vsaka od njih je nosila vrečko z nekaj jurčki. Ah, midva sva se raje posvetila teku, gobe bom iskala kdaj drugič. Počasi in sopihajoče sva napredovala v klanec in presenečena sem bila, s kakšno lahkoto mi gre. Res pa je, da sem šla na približno 80% moči.
Po delu poti, ki je precej razrita in kamnita sva raje upočasnila in s tekom nadaljevala po makadamski cesti, kar je za celotno telo veliko varneje in bolj zdravo. V končni fazi niti ne tečem gorskih tekov. Zadnji klanec sva malce pospešila za boljši občutek. Tako, da si se malce "ožel" tik pred ciljem.
                                                                      Ogrevanje, 2011
Kako lep razgled!!! Nebo je bilo "umito" in preko Ljubljanskega barja se je videlo na vse strani; do Ljubljane in tudi tja na iški konec. Tako lepo je bilo, da bi se najraje zasedela in zrla v daljavo, ampak sem bila preganjana in mojega razgledovanja je bilo konec. Navzdol sva tudi tekla; če ne dirjaš brezglavo in če si dovolj močan v nogah, tudi tek navzdol ni največji stres za noge in predvsem kolena. Sama pri sebi sem pogruntala (bolje pozno kakor nikoli), da če se trudim stopala postavljat paralelno, tako, da gre koleno naravnost preko stopala, kolena trpijo veliko manj in vse skupaj ni prav nič boleče. Očitno sem prerasla strogo začetniško obdobje in se lahko osredotočam tudi že na svojo lastno tehniko, ne le da se matram s pravilnim dihanjem in bolečimi mišicami.
V spodnjem delu poti sva zavila s cestice in skočila na gozdno potko nad Stajami. Podlaga je bila super mehka, balzam za sklepe. Resda z občasnimi koreninami ampak, če sem gledala pod noge, ni bilo nikakršnega problema. Bilo je veliko zabavneje, kakor tek po holmerju na ŽAKu v Ljubljani. Če ne drugega je bila že okolica bistveno lepša. Da zares ni bilo dolgočasno so poskrbele še ovire v obliki ležečih dreves; nekaj za preskočit, nekaj za preplazit, nekaj za prestopit. Ena sama zabava!
Skoraj prehitro sva prišla na cilj. Super mi je šlo, prijetno je bilo in uživala sem! Hja, in potem ni čudno, da se moje superge že trgajo. Niso najprimernejše za takšne podlage, ampak kaj, ko pa jih imam tako rada.

1 komentar:

P. pravi ...

Že tako čudovit razgled, kot ga opisuješ, je čudovita nagrada. Če pa tja in nazaj še tečeš, in to s takšnim užitkom in lahkoto, mora biti pa še bolj noro!

Kako lepo je brati o takih užitkih:)