četrtek, 19. september 2013

"Jst grem tečt na Planino. Greš zravn?"

Iz česa delajo tekaške copate, da so moje že mičkano natrgane, pa jih imam le približno pol leta. Mrežica pri palcu že popušča. Dobro, je to vsaj dokaz, da jih uporabljam, da tečem. Marsikdo kupi tekaške copate, potem pa jih lično hrani v omari ali v najboljšem primeru v njih hodi na nedeljske sprehode z otroki in maltežanom.
Moje torej so v uporabi in pravzaprav jim popolnoma nič ne prizanašam. Preživljajo asfalt, makadam, slab makadam in kamenje, celo gozdne poti, korenine in listje. Svojemu namenu služijo več kot odlično in rada jih imam.
Danes so me spet spremljale na Planino. Popoldanski tek v očetovi družbi in na njegovo pobudo je bil dobrodošel. Predvsem zato, ker se popoldne še vedno nisem odločila, kakšnega teka se bom lotila, kljub temu, da sem o tem razmišljala praktično celo popoldne. Včeraj sem tekla urbano različico fartleka, danes sem se malček spogledovala z vajami za moč in šprinti, ampak končna odločitev je visela v zraku.
Tek na Planino je bil odličen, vreme zares idealno in po poti, kjer sva tekla ni bilo nikogar. Le na začetku poti sva srečala gručo žensk in vsaka od njih je nosila vrečko z nekaj jurčki. Ah, midva sva se raje posvetila teku, gobe bom iskala kdaj drugič. Počasi in sopihajoče sva napredovala v klanec in presenečena sem bila, s kakšno lahkoto mi gre. Res pa je, da sem šla na približno 80% moči.
Po delu poti, ki je precej razrita in kamnita sva raje upočasnila in s tekom nadaljevala po makadamski cesti, kar je za celotno telo veliko varneje in bolj zdravo. V končni fazi niti ne tečem gorskih tekov. Zadnji klanec sva malce pospešila za boljši občutek. Tako, da si se malce "ožel" tik pred ciljem.
                                                                      Ogrevanje, 2011
Kako lep razgled!!! Nebo je bilo "umito" in preko Ljubljanskega barja se je videlo na vse strani; do Ljubljane in tudi tja na iški konec. Tako lepo je bilo, da bi se najraje zasedela in zrla v daljavo, ampak sem bila preganjana in mojega razgledovanja je bilo konec. Navzdol sva tudi tekla; če ne dirjaš brezglavo in če si dovolj močan v nogah, tudi tek navzdol ni največji stres za noge in predvsem kolena. Sama pri sebi sem pogruntala (bolje pozno kakor nikoli), da če se trudim stopala postavljat paralelno, tako, da gre koleno naravnost preko stopala, kolena trpijo veliko manj in vse skupaj ni prav nič boleče. Očitno sem prerasla strogo začetniško obdobje in se lahko osredotočam tudi že na svojo lastno tehniko, ne le da se matram s pravilnim dihanjem in bolečimi mišicami.
V spodnjem delu poti sva zavila s cestice in skočila na gozdno potko nad Stajami. Podlaga je bila super mehka, balzam za sklepe. Resda z občasnimi koreninami ampak, če sem gledala pod noge, ni bilo nikakršnega problema. Bilo je veliko zabavneje, kakor tek po holmerju na ŽAKu v Ljubljani. Če ne drugega je bila že okolica bistveno lepša. Da zares ni bilo dolgočasno so poskrbele še ovire v obliki ležečih dreves; nekaj za preskočit, nekaj za preplazit, nekaj za prestopit. Ena sama zabava!
Skoraj prehitro sva prišla na cilj. Super mi je šlo, prijetno je bilo in uživala sem! Hja, in potem ni čudno, da se moje superge že trgajo. Niso najprimernejše za takšne podlage, ampak kaj, ko pa jih imam tako rada.

nedelja, 15. september 2013

Soča Outdoor Festival - Alpe Adria Trail Run

Da se ne zaciklamo v vsako leto ene in iste tekaške prireditve je treba "odkriti" kaj novega, obiskati kako novo prireditev, teči nekje, kjer proge ne poznamo in se predvsem zabavati. Novitet med teki, ki sem se jih letos udeležila je bilo kar nekaj (polmaratona v Trstu in Celovcu, Nočni tek na Vrhniki...), ampak pričakovanja glede tega v Tolminu so bila drugačna od pričakovanj na ostalih. Ni vedno potrebno postavljati novih rekordov, gledati na uro med tekom in ne dajati vsega od sebe le zato, da bomo cilj dosegli v času po naših najboljših zmožnostih. Včasih je najboljši občutek, če se enostavno zabavamo.
Vse zgoraj našteto je bil razlog, da sem se prijavila na Soča Outdoor Festival v Tolminu. Na onem koncu res še nikoli nisem tekala. Odločitev za prijavo se je izkazala za vrhunsko potezo. Tek se mi je vtisnil v spomin in name naredil vtis, ker je bil od ostalih nekoliko drugačen.

Teka, ki je bolj kros, kakor cestni tek, nikoli nisem marala, zato sem se takšnim tekom tudi izogibala. Do tega teka. Nazadnje sem tekla kros v osnovni šoli, ko me je učiteljica telovadbe skoraj prisilila v tek na šolskem tekmovanju v krosu. pa še tedaj sem se temu precej spretno izognila, češ, da ne smem teči, ker me čaka pomembno tekmovanje v ritmični gimnastiki.
Tokrat pa sem si zaželela nekaj drugačnega.



Foto: Soča Outdoor Festival
 Jutro je bilo hladno ko hudič in megleno, da se ni videlo kaj dosti lepe okolice. Jutranja kava mi je dala zagon in me ogrela za tekanje po še neznanih poteh in tega sem se resnično veselila. Prevzela sem štartno številno in že tedaj se mi je zdelo, da norcev, ki bomo tekli, ne bo prav veliko. Ja, le peščica zagnancev se nas je zbrala na makadamski poti pod štartnim lokom. No ja, blizu štartnega loka. Vsem je bilo malce nerodno, zato si nihče ni upal stopiti prav pod lok. Popolnoma drugačna scena, kakor na večini drugih tekov, ko se najbolj zagriženi postavijo tik pod štartni balon in s svojega mesta ne odstopijo niti za centimeter. Vsaj ne pred pokom štartne pištole.

Na štartu nas je že spremljalo sonce, v trenutku je postalo topleje in razgled na okoliške hribe je bil fantastičen. Senožeti so kar dihale z nami v jutranjem soncu in pogled na hišice za spravilo sena in orodja na travnikih je bil čudovit.
Najprej smo tekli v smeri proti Kobaridu, krožno stekli mimo kampa in so podali nazaj proti Tolminu. Tekla sem počasi; ker sem tako bolj uživala, ker se nisem želela "preterati" in ker so me mučile "ženske težave" in sem takorekoč tekla na Naklofen. Pa dobro, šlo je.

Pri zavoju proge smo tekli tik ob Soči, ki je imela barvo razredčenega, zeleno obarvanega mleka. Spustili so nas v "žbunje", ampak še dobro, da so ga prej posekali. Posebaj za nas, tekače, so pokosili travo, nasuli nekaj zemlje in vsepovsod izobesili trakove za označbo proge. Hja, pa taka označba! Ni mi bilo v pretirano škodo in ni se mi za pritoževati, ampak proga je bila slabo označena. Še posebaj na zadnji tretjini, ko je tekače usmerjal starejši gospod z belo brado. V zeleno-rumenem brezrokavniku nas je usmeril po strmih stopnicah in nato skozi mesto. Zdelo se nam je čudno, ampak smo kar tekli, dokler nam ni prijazni mladenič pojasnil, da smo zgrešili progo. Ne, gospod z brado nas je napačno usmeril. Tako so me ujele gospe, ki so bile sicer še bistveno počasnejše od mene. Nič čudnega, ko pa sem tekla kakšnega pol kilometra več.
Med tekom se mi je klepetalo in dolg jezik mi ni dal miru, da bi bila tiho. Tako sem pohvalila učni gozdiček za otroke, zaželela dober tek simpatičnemu mladcu, ki je glodal študentsko hrano, pokomentirala strme stopnice in se čudila, kako je lahko zadnja vodna postaja sto metrov pred ciljem.
Ampak vse skupaj je bilo luškano in zabavno.

Tudi sam tek v končni fazi ni bil grozen; ni me motilo, da sem večino tekla po travniku in so se mi gležnji zvračali v vse možne smeri. Proga je bila posrečeno zavita in zato tako zanimiva. Tekli smo mimo nemške kostnice, tolminskega britofa in čudovitega sotočja Soče in Tolminke. Na cilju me ni motilo niti to, da sem morala vrniti čip, če sem želela biti uvrščena.

In po teku sem se ponovno počutila fantastično. Nisem postavila rekorda, ne osebnega ne katerega koli drugega. glede na vse splete in preplete okoliščin sem odtekla fantastično in ob tem uživala. S tem pa tudi prekinila precej dolgo "laufarsko" pavzo.
Ko pa sem že pisala o samonagrajevanju po uspešnem teku; nagradila sem se s pogledi na dobro izgledajoče MTB kolesarje, pa čeprav so bili zakamuflirani s čeladami. Malo heca!