torek, 20. avgust 2013

Wörthersee Halbmaraton - Enaindvajset kilometrov severne obale Vrbskega jezera

Preživela sem drugo dejanje trilogije polmaratonov Run Alpe Adria. S prvim sem opravila v začetku maja v Trstu, tokrat pa sem tekla ob sladki vodi. Ob Vrbskem jezeru. In ker je še vedno čas poletnih dopustov, sem združila prijetno s prijetnim in se v Avstrijo odpravila nekaj dni pred tekom. Uživancija ob jezeru, spanje v kampu in odklop od vsakodnevnih obveznosti je bila prava relaksacija pred 21ko.
Kljub odlični organizaciji teka, kar sem od Avstrijcev tudi pričakovala, ves protokol okoli teka zame ni minil brez manjšega stresa. Ta je, logično, nastopil v največji meri tik pred nastopom. Kljub temu, da sem imela že večer prej pripravljeno popolnoma vse, kar sem zjutraj potrebovala, sem imela občutek, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti. Na srečo je bil ta občutek lažen, bil je le trema.
Časa za jutranjo pripravo sem imela dovolj. Budilko sem si naravnala na nekaj čez 6. uro zjutraj in edini "norci", ki smo bili tako zgodaj pokonci, smo bili tekači. Na  hitro sem spila kavo, pojedla vafelj in se odpravila na parkirišče pred Minimundusom, kjer nas je pobral avtobus in nas peljal do železniške postaje, kjer nas je nato vlak peljal do Veldna, kjer je bil štart polmaratona.
Moja nervoza je bila na vrhuncu, čeprav praktično brez razloga. Srečala sem še svoje tekaške kompanijone in bili smo pripravljeni na izziv.



Vožnja do Veldna je bila pravzaprav prijetna in mešanica s klepetom je name delovala sproščujoče. Od postaje, kjer smo izstopili z vlaka do štarta ,smo se sprehodili skozi mesto, ki me je očaralo. Res ga nisem videla podrobno, ampak name je naredil vtis, da je to kot nekakšna avstrijska Cortina d'Ampezzo. Res lep kraj. Povsod  so fontane, rože na vseh balkonih, lično urejeni lokalčki, nikjer nobenih smeti in zelenica pokošena s kirurško natančnostjo.
Do štarta ni bilo več dosti časa, zato sem se ogrela, raztegnila mišice in popokala vse čudno postavljene sklepe v telesu. Spila sem še nekaj požirkov vode in našo garderobo odnesla na ustrezen tovornjaček, ki je med tekom pripeljal opremo tekačev na cilj. Očitno sem zgledala zmedena, ker me je prijazna gospodična, članica osebja, vprašala, če vem, kam grem. "Valjda vem."
Na štart sem šla sama. Mitja se je zrinil naprej, Janja in Mojca sta ostali nekje zadaj. Cona za čas 2 uri in 15 minut se mi je zdela popolnoma uredu. Ni se mi ljubilo prerivati.

Pogledovala se tekače okoli sebe in vsi so bili videti živčni in napeti. Zadnje priprave so dostikrat najbolj pomembne. Vezalke, trak s štartno številko, ure in trakovi za merjenje utripa, elastika za v čop spete lase... Frajer za mikrofonom je začel odštevati. "Zehn, neun, acht, sieben, sechs, funf, vier, drei, zwei, ein!" In zgodilo se ni nič. Še kar nekaj časa smo stali na mestu, približno cele štiri minute. Tolikšna je bila na koncu tudi razlika med bruto in neto časi.

Ampak potem smo se zganili in stekli po glavni ulici Veldna. Prijetno je bilo teči, ko sem slišala ljudi navijati in vzklikati: "Super, weiter, super!"
Od začetka je bila proga lepa, široka cesta in se je enakomerno dvigala in spuščala. Tekla sem zmerno, bilo mi je udobno, nisem se naprezala in s takšnim tempom sem pred seboj zagledala zajčka za čas 2:10. Rekla sem si, da to pa ne blo šlo in počasi in vztrajno lovila onega nekoliko naprej s tempom za dve uri. Ujela sem ga z lahkoto in precej časa sem ga držala na enaki razdalji. Vse se je postavilo na glavo na nekem 8. kilometru, ko so nam čudno zavili progo, da je bilo potrebno spreminjati ritem dihanja. Tu pa sem bila precej šibka in posledica tega je bila boleča prepona. To je zadnje kar sem si želala, ampak, ker vem, da moje trebušne mišice niso kot kamen skala kost, sem sprejela bolečine za logične. Na vse pretege sem poskušala predihati prepono, ampak ni šlo. Stopila sem ob cesto in se ustavila. Naredila sem globok predklon in globoko dihala, da je bolečina popustila. In je. Kljub vsej svoji brihtnosti, kaj je potrebno narediti, da prepona neha zategovati, sem se iz predklona dvignila prehitro in zavrtelo se mi je v glavi. Pričakovan odziv in ko je minil, sem tekla dalje. Naprej je šlo bolj lahkotno, le vse tiste ovinke, ostre zavoje, podvoze in nadvoze in odtekla z nakoliko previdnosti in pazila na ritem dihanja.

Predstavljala sem si, da bomo cel čas tekli ob jezeru, da bom lahko opazovala čolničke in jadrnice, ampak ni bilo tako. Proga je večkrat zavila tako, da jezera sploh ni bilo videti. Škoda. Tudi navijačev ni bilo veliko. Zares velike pohvale gredo parim ljudem, ki so se odločili porabiti nekaj vode za to, da bi nam olajšali tek. Jaz pa sem izkoristila vsako vodo, ki sem jo zagledala na progi. Morda celo preveč, ker sem na koncu že čofotala v tekaških copatih.
Izkoristila sem tudi vsako navijanje ob cesti, da mi je vlilo kanček dodatne moči. Posebno glasna so bila dekleta na nekem 13. kilometru. Vpila in navijala so za vse tekače. Razporejena so bila po delu ravnine in vsaka je imela s seboj tudi radio, iz katerih je bučala glasna glasba. Zaslišala sem komad od Armina van Buurna. Beselilo pa je bilo: "And I don’t even know how I survive... no I don’t even know if I’m alive... without you now this is what it feels like." Prva stvar, ki mi je padla na pamet je bila VODA!!! Ja, vroče mi je bilo in usta sem imela suha, da sem komaj čakala novo vodno postajo.
Pravzaprav so mi kilometri od 13. do 19. hitro minevali. Mimogrede sem bila na 20. kilometru, kjer sem že od daleč zagledala Anžeta s fotoaparatom, nekoliko naprej pa še Bojana. Bojan mi je zavpil: "Stisn, Barbara, sam še en kilometer maš! Pr bananah se dobimo! Dejmo, Barbara!" Nisem vedela ali naj se smejim ali ostanem resna in na vso moč pretečem še zadnji kilometer. Odločila sem se za slednje.

 



Potegnila sem, ljudi je bilo vedno več ob progi in pot mi je postala znana, ker sem se dva večera nazaj tam sprehajala. Zaslišali so se bobni in nekdo je igral na didgeridoo. Počudila sem se, kot da sem prišvigala izza uvivnka in v zadnjih nekaj metrih prehitela še nekaj tipov pred menoj za katere se je zdelo, da dajejo od sebe zadnje atome moči. Tudi ciljna ravnina je bila tukaj ciljna vijuga. Teči je bilo potrebno preko nekega plavajočega odra pred celo tribuno ljudi. Počutila sem se, kot da sem postavljena na ogled. Sledil je le še zadnji vzpon preko klančine iz desk pod semaforjem, ki je ob mojem prihodu kazal dve uri, sedem minut in še nekaj malega. Ampak to je bil bruto čas.


Segla sem po medalji, ki mi je pripadala in pograbila vodo in še nek čuden mehurčkast napitek. Počasi sem se odpravila po našo garderobo in počakala na ostale moje sotekače in spremljevalce.
Bolj, ko sem razmišljala, bolj sem bila zadovoljna s svojim tekom in istočasno jezna, da mi prepona ni dala miru. Ampak dejstvo, da je bil moj neto čas 2 uri in 3 minute, kljub mojemu ustavljanju, me je veselilo. Na hitro sem izračunala, da bi sicer brez težav tekla pod dvema urama, kar pa zame sploh ni tako slabo, glede na to, kako "razštelano" bitje sem.
 Vesela sem bila tudi, da moje noge niso utrpele večjih bolečin, da me niso bolele tako močno, kakor po teku v Trstu, da mi je 21 kilometrov minilo hitro in da sem od teka v Trstu kljub vsemu napredovala.
V zadnjem dejanju trilogije tekov med Alpami in morjem ciljam na čas pod dvema urama. Do takrat pa bo trpela predvsem moja prepona...


Ni komentarjev: